Tomaž Terček je tiste daljne pomladi 1980 s teve zaslonov obnemelim Slovencem sporočil: »Umrl je tovariš Tito.« Od takrat seveda nič ni bilo tako kot prej. Nogometaši so prekinili tekmo, delavci so ustavili stroje in Juga se je začela sesuvati kot hiša iz kart.

Od Tita je Jugoslaviji ostalo le nekaj prelepih rezidenc, nekaj deset luksuznih avtomobilov, neizmerljiv kup dragocenih daril ter še večji kup dolgov. Zaradi začetka krize se je začela velika razprodaja Titovega premoženja. In na prodajnem seznamu sta se kot prva znašla tudi dva reprezentančna avtomobila znamke Cadillac. Kupcev seveda ni manjkalo in avtomobila sta šla za med. Toda nedolgo za tem je izbruhnil škandal. Državljani SFRJ in predvsem prebivalci Beograda so bili zgroženi.

Z enim izmed avtomobilov so se po Beogradu prevažali lokalni postavljači in taksirali najrazličnejše mestne lepotice in »manekenke« sumljivega izvora, z drugim pa so na beograjsko tržnico vozili lubenice. Škandal! Sramota! Bogoskrunstvo. Še huje: Titoskrunstvo! Takratni velmožje Jugovlade so zato strogo prepovedali nadaljevanje razprodaje Titovih vozil. Ker pa je bilo njihovo vzdrževanje drago, denarja pa vse manj, so v vladi kmalu domislili izjemno rešitev: vozila naj bi romala na odpad in končala predelana v odpadno surovino. Toda ostalo je le pri nameri.

Titov šofer

Predvideni usodi Titove pločevine se je uprl Titov osebni šofer in dober prijatelj Marko Agbaba. Mož, ki je v času svojega službovanja skrbel za te avtomobile in na njihovih zadnjih sedežih prevažal maršala – tudi na njegovi zadnji poti v krsti na prikolici vojaškega džipa – je na največ posluha za svojo prošnjo naletel v Tehniškem muzeju Slovenije, ki domuje v kartuzijanskem samostanu v Bistri pri Vrhniki. Na koncu je tik pred zdajci in dobesedno s samega odpada prve tri avtomobile pred razrezom rešil kar zloglasni general Branko Mamula.

V Ljubljano jih je v posebej prirejenih vagonih za prevoz protokolarnih vozil (vsak vagon je imel poleg avtomobila tudi lično urejeno sobico za šoferja) dostavil legendarni Modri vlak, ki je na postaji stal vse do poznih nočnih ur, ko so avtomobile prepeljali v Bistro, vendar so morali po »nalogu iz Beograda« ostati očem sprva skriti. Stali so za visoko belo pregrado, ki je onemogočala pogled na črne štirikolesne monstrume.

»Zbirka Titovih vozil šteje danes petnajst vozil, ki so v muzej prihajala sukcesivno v letih od 1985 do 1987,« pojasnjuje kustos prometnega oddelka Tehniškega muzeja Boris Brovinsky. V začetku devetdesetih so ti avtomobili postali predmet spora med Tehniškim muzejem Slovenije in velmožmi v Beogradu, ki so jih želeli nazaj. Po dopisovanjih, grožnjah in skoraj že izsiljevanju so po zaslugi muzeja avtomobili, ki takratne slovenske vlade niso prav dosti zanimali (saj so preveč dišali po komunističnem Titu), vendarle ostali pri nas.

Samostojna in od drugih ločena zbirka je svoje mesto našla v muzeju dograjeni dvorani, kjer obiskovalca kaj hitro obide čuden vonj po zgodovini. Res je. Večinoma črni in glomazno veliki avtomobili s kromiranimi dodatki spominjajo na grobnico. Nema tišina je kar grozljiva in običajno jo razbije šele smeh in vreščanje otrok, ki v spremstvu živčne učiteljice občasno prihrumijo mimo.

Sprehod skozi dvorano

Najvidnejše mesto zaseda najbolj markantno vozilo: rolls royce, model silver wright, letnik 1952. Titu ga je podarila Republika Slovenija. Najbrž je odveč poudariti, da je bil celoten avto narejen po naročilu. Najbolj očitno je, da na maski ni Emily, simbola te prestižne znamke. Kriv je muzej, ki je Emily spravil pred srbečimi prsti, saj ni običajna klečeča, ampak stoječa.

Kar je redkost – Rolls Royce je svoj stoječi zaščitni znak montiral le na avtomobile, ki so bili namenjeni kraljem, predsednikom in cesarjem. Navadnim smrtnikom taki modeli niso bili dostopni, ne glede na to, koliko denarja bi bili zanje pripravljeni odšteti. Muzej je original sicer skušal zamenjati s kopijo in jo tudi naročil v matični tovarni, toda RR pač ne duplicira svojih figuric. Tudi izjemoma ne.

Vrednosti tega avtomobila se ne da določiti, znano pa je, da je že pred leti neki neimenovan švicarski poslovnež zanj ponujal okrogel milijon ameriških dolarjev in pri tem odkrito priznaval, da bi ga lahko – še zlasti, ker je bil nekoč Titova last – z mastnim zaslužkom prodal zbirateljem v ZDA. In seveda: ta RR iz leta '52 ima poleg drugih dobrot na zadnjih sedežih vgrajen celo telefon!

Markantni so tudi trije, nekdaj za razrez namenjeni ruski avtomobili. Po licenci ameriškega Packarda jih je izdelovala ruska tovarna ZIS (Zavodi imena Stalina), ki se je po smrti brkatega Josifa preimenovala v ZIL (Zavodi imena Lenina). Tri ogromne limuzine, od katerih vsaka tehta osem ton, so seveda močno blindirane in odporne proti izstrelkom.

Zanimivo je, da imajo sedem centimetrov debela stekla, ki so tako težka, da je v vsakih vratih vgrajena hidravlična dvigalka, ki skrbi za ročni dvig in spust stekel. Ne čudite se, če boste ugotovili, da je njihova armaturna plošča okrašena s pravim jantarjem. Tito je vozila dobil v dar od predsednika Hruščova. Zaradi znanih zapletov z informbirojem so bili to po letih prekinjenih odnosov prvi darovi Rusov Titu.

V znak nekakšnega opravičila in sprave je Tito dobil kar tri avtomobile. Žal ne vemo, kakšen izraz na obrazu je čez nekaj let dobil ruski predsednik, ko mu je Tito vrnil poklon. Podaril mu je ponos jugoslovanske avtomobilske industrije: zastavo 101.

Ljubitelji nemških vozil in poznavalci bodo vztrepetali ob mercedesu 540 K iz leta 1939. Oznaka K označuje motorno različico s kompresorjem, ki je bila nekakšen predhodnik današnjih turbinskih polnilnikov. Pri tem vozilu je kompresor moč motorja s prvotnih 115 povečal na za tiste čase divjih 180 konjskih moči. Lahko bi dejali, da je ta avto izpeljanka legendarnega modela SSK, le da seveda ne gre za kabriolet, temveč je MB 540 K blindirano vozilo. Upoštevajoč Titovega predhodnika v tem vozilu, je tako tudi moralo biti. Nemci so ga namreč podarili razvpitemu ustaškemu vodji Anteju Paveliču.

Ob koncu vojne je postal avto vojna trofeja, Titu pa ga je nato podarilo hrvaško notranje ministrstvo. Tudi pri tem vozilu gre za eksponat neprecenljive vrednosti, ki ga je ob izdatni pomoči ljubljanskega Autocommerca v celoti obnovila muzejska ekipa restavratorjev. Že vse od nastanka Titove zbirke skrbijo za restavriranje in obnovo teh vozil, ki so večinoma še v voznem stanju. Avtomobil je v muzej prišel popolnoma uničen, deloma izropan, zanemarjen in z razbitim prednjim delom.

Nemški horch 951-A iz davnega leta 1938 pripada poznejši grupaciji znamke Auto Union z bogato zgodovino izdelovanja luksuznih limuzin, ki je danes sicer ni več, toda njen duh še živi – brata Horch sta tovarno prodala in ustanovila novo podjetje. Ja, Horch je prednik današnjega Audija. In horch 951-A je redko in dragoceno vozilo. Vojni plen, ob katerem se poznavalcem le cedijo sline. Marsikateri nemški muzej bi zanj plačal karkoli.

V Titovi zbirki je najti še ameriška avtomobila. Prvi je packard-twelve, dvanajstvaljnik iz leta '37, in drugi packard custom, letnik 1948, ki je bil narejen v vsega 230 primerkih, Titu pa ga je poklonil zvezni sekretariat za notranje zadeve.

Tu sta še cadillac 62 iz leta 1946, dar jugoslovanskih izseljencev iz Kanade, in cadillac de ville iz leta 1976, nekdanja last zvezne skupščine. Lincolna continentala iz leta 1965 je Tito dobil v dar od Zagrebškega velesejma. Lep primerek je tudi dvanajstvaljni cadillac iz leta 1936, ki ga je Broz dobil v dar od maršala Tolbuhina.

Avtomehanik

Tisti, ki so Tita bolje poznali, vedo, da je bil »deček s Sotle« nor na vozila. Malo manj znan pa je podatek, da je bil Josip Broz, preden je postal vojskovodja in državnik, tudi profesionalni voznik. Kot mladenič je naredil vozniški izpit in si v času prve svetovne vojne služil kruh kot šofer. Kot profesionalni testni oziroma preizkusni voznik. In avtomobilom je ostal zvest za vedno.

Pozneje se je celo samoiniciativno včlanil v takratno »Zvezo voznikov in avtomehanikov Jugoslavije«. Datum njegove včlanitve v zvezo je seveda nemudoma postal vsejugoslovanski praznik. Dan voznikov in avtomehanikov, ki se je ponekod ohranil še do danes. In katera vozila so bila njemu osebno najljubša? Najraje se je vozil v rolls royceu, ki mu ga je kupila Slovenija, zelo rad pa je imel tudi cadillace.

»Ker imajo odličen menjalnik in ker porabijo ogromno goriva,« je svojo odločitev pojasnil maršal Joža. Sam je največkrat sedel za volan lincolna continentala in v kabriolet predelanega VW kombija, ki so mu ga naredili v ljubljanski Avtomontaži. Z njima je prevažal goste po Brionih. Prva dama Jovanka Broz pa se je najraje vozila s cadillacom eldoradom iz leta 1954 (izdelanih je bilo 2150 kosov).

Nepopolna kolekcija

Zbirka ni popolna: manjkata kakopak tista v Beogradu prodana cadillaca, pred šestimi leti pa se je kar naenkrat pojavil še en črn cadillac fleetwod. Tudi ta je bil nesporno Titova last. Po nepreverjenih podatkih naj bi mu ga poklonil celo sam John F. Kennedy. Takrat 23-letni lastnik, upravitelj ribarnice, je povedal, da mu je avto zapustil oče. Družina je vozilo dolgih deset let skrivala v zapuščenem babičinem skednju v vasi Peteranjac v bližini hrvaške Koprivnice.

Čeprav je njegov oče avto kupil, se je družina bala, da bi jim ga takratna vlada zasegla, zato so ga skrili. Razkošen in za protokolarne potrebe še luksuzneje opremljen cadillac je bojda po desetih letih garažiranja vžgal v prvem poizkusu, kakor da bi ga pod opusteli skedenj nekdo parkiral prejšnji dan.

Tega vozila, ki na 100 kilometrov popije kar 28 litrov goriva, se verjetno najbolj spomnijo prebivalci od potresa leta 1963 povsem porušenega Skopja. Ko se je Tito v »caddyju« pripeljal na kraj katastrofe, je med ogledom porušenega mesta od razburjenja tako krilil z rokami, da je s kubansko cigaro prežgal del stropne obloge. Današnji lastnik ožgane tkanine na stropni oblogi namenoma ni popravil.

V spomin na maršala. Kljub prežgani strehi pa trdi, da so mu zbiratelji za avto ponujali kar pet milijonov nemških mark. To pa je resnici na ljubo prav težko verjetno. Še teže pa je verjeti, da bi takšno vsoto denarja mladi zagrebški lastnik ribarnice odklonil.

Vedeti je treba, da je imel ta elegantni cadillac še enega brata, saj naj bi JFK Titu skupaj s črnim poklonil še belega kabrioleta, za katerim pa se je pozneje, ko ga je odkupila neka srbska filmska hiša, izgubila vsaka sled. Torej v akcijo! Lov je odprt!

In najbolj boleča izguba za Titovo avtomobilsko zbirko? Prototipa yuga, ki ga je Titu poklonila Zastava, verjetno nihče ne pogreša tako kot famoznega mercedesa 600 pullmana landauleta s šestimi vrati, s kakršnim sta se lahko poleg Tita lahko pohvalila le še dva svetovna voditelja. Gre za pregrešno lepo in nadvse cenjeno podaljšano limuzino iz leta 1971.

Ta delni kabriolet s klimatsko napravo, ogrevanimi okni, barom, televizijskim sprejemnikom z daljinskim upravljalnikom se je leta 1989 povsem iznenada pojavil v celostranskem oglasu decembrske izdaje specializirane revije Classic and Sportscar. Presenečenje je bilo popolno: nihče ni vedel, da je bil avtomobil, ki je bil svojčas parkiran na Brionih, sploh prodan.

Da se je to res zgodilo prav po tihem, je čez nekaj mesecev priznal tedanji šef voznega parka v Nacionalnem parku Brioni, vendar se nikakor ni mogel spomniti, komu in za koliko denarja je pri tem sploh šlo. »Vsekakor je to poslovna skrivnost.« Vsa dokumentacija pa se je menda izgubila. No, pozneje, ko se je afera polegla, se je pojavil podatek, da naj bi MB 600 pullmana prodali za divjih 750 tisoč nemških mark. Kupec je bil nemški preprodajalec, ki je z nadaljno prodajo krepko zaslužil.

Ste dobili vtis, da v Bistri pravzaprav mnogo manjka? Da je skoraj več avtomobilov, ki bi jih morali imeti, kot tistih, s katerimi se lahko pohvalijo? Tudi brez »manjkajočih členov« je zbirka v Bistri zanimiva in nedvomno vredna ogleda. Kdaj ste bili nazadnje tam? Sploh že kdaj?

TEKST: Gaber Keržišnik

FOTO: Blaž Zupančič, Bor Dobrin & fotodokumentacija Dela

Novo na Metroplay: Nuša Lesar o najlepšem letu svojega življenja, materinstvu in delu voditeljice