Očitno si pravila v trgovinah marsikdo razlaga po svoje, bi lahko rekli.
Koliko ljudi, toliko značajev - in to se še kako pozna pri vedenju, tudi takrat, ko se odpravimo po nakupih. Na platformi Reddit je tako neka ženska spraševala tako druge kupce kot trgovce o zadevi, ki jo je opazila. "Ali kdaj kradete in če da, katere izdelke najpogosteje? Ali ste kdaj opazili nekoga, ki krade, in kaj ste v tem primeru storili? Jaz sem enkrat videla nekega dedka, ki si je dal čokolado v žep, in bilo mi je prav prijetno to videti, saj verjetno revež nima denarja za čokolado. Če kdo od vas dela v trgovini - kako pogosto to opazite? Ali ugotovite preko kamer ali po tem, da na policah manjka več izdelkov, kot se jih je dejansko prodalo? Ali pa morda po tem, da manjka izdelkov, za katere veste, da se sicer skoraj ne kupujejo?"
Da li i koliko često kradete u dućanima?
byu/Odd-Concept4059 inaskcroatia
Vsekakor gre za dovolj provokativno temo, ki je takoj požela veliko zanimanja in odzivov. Ti so bili nadvse zanimivi, pač v skladu z izkušnjami - pa tudi z značajem komentatorjev. Tako je nekdo zapisal, da sicer krade, a samo nasmehe blagajničarkam in trgovkam. Drugi so bili natančnejši: "Nekoč sem slučajno ukradla cel paket mleka, saj sem ga dala na spodnjo rešetko na vozičku. To sem ugotovila šele takrat, ko sem prišla domov. Na računu sem preverjala, koliko so stale stvari, ki sem jih kupila za starejšo sosedo, da bi ji vrnila drobiž. Namenoma nisem nikoli ukradla ničesar, zaradi tega paketa mleka imam slabo vest, zdaj vsakič najprej na blagajno postavim prav mleko," je bila iskrena druga uporabnica.
Na posledice ne pomisli nihče
Našli pa so se tudi takšni, ki so opozorili, kakšne posledice imajo kraje v trgovinah. Tako je uporabnik zapisal, da nikoli ničesar ne ukrade. V manjših trgovinah za to po njegovih besedah plačujejo prodajalke, ki imajo tako ali tako že nizke plače. "Kar zadeva opazovanje, te ženske točno vedo, koliko stvari so postavile in koliko so prodale, če so na primer v akciji ali v bližini blagajne," je še dodal.
Oglasila pa se je tudi trgovka in opisala svojo izkušnjo. "Ne kradem, a sem veliko tega opazila še v časih, ko sem delala v trgovinskem centru. Moj oče pa še dandanes govori o tem, kako je videl starejšega gospoda, ki je vzel jogurt iz hladilnika, ga spil in vrnil prazno stekleničko nazaj. To je oče povedal blagajničarki. Izkazalo se je, da je ta človek to počel skoraj vsak dan in ga nihče ni zasačil, verjetno zaradi mrtvega kota. To je težko dojeti, a verjetno se pogosteje krade na ta način kot pa mi sploh opazimo."
Vzroki so v bistvu takšni ...
Njena stanovska kolegica je bila še bolj konkretna. Poudarila je, da dela v trgovini z neprehrambenimi izdelki. "Gre za znano trgovsko verigo, ki je prisotna pri nas in po svetu. Presenetilo vas bi, kako ljudje kradejo, pri tem pa to ni povezano z leti in spolom - torej vsi, otroci, najstniki, ljudje, stari od 30 - 50 let ... Torej vsi. Najdemo odprte škatle, odvržene etikete in podobne. Nekatere že poznamo in jih spremljamo ter prisilimo, da vse vrnejo. Grozno. No, razumem te otroke in srednješolce, saj nimajo denarja ali pa se hočejo bahati, toda ljudje, ki že služijo ... Bog pomagaj, nekako razumem, da kradejo hrano, saj je nujna, tole pa ni nujna. No, tudi sama sem v srednji šoli ukradla ukradla šminko in razne neumnosti, to mi je bilo zanimivo in mislila sem, da vse to rabim, mama pa mi ni hotela vedno vsega kupiti. No, zdaj se ne bi osramotila za nekaj evrov."
Svojo izkušnjo je opisal tudi trgovec. "Večinoma sem kradel alkohol, cigarete, salamo, sir - bil sem bolj vikend lopov. Ko sem delal v večji trgovini (začne se z "Inter", konča pa s "Spar"), sem se delal, da ne vidim, ko je kdo kradel. Tudi ko so me postavili na blagajno, namerno nekaterim ljudem, ki so mi izgledali finančno šibkejši, nisem skeniral določenih izdelkov. Ko zdaj pogledam nazaj: če bi naključno prišel varnostnik in primerjal račun s košarico, hmmm... V glavnem, ne kradem več, ker menim, da je to napačno, razen če je človek lačen in res nima niti centa. V takem primeru ne vidim druge izbire, saj je hrana osnovna človekova potreba za preživetje."
Neka uporabnica pa je kot študentka delala v manjši trgovini, zdaj pa pravi, da so točno vedeli, kdo so lokalni tatovi. Žalostno je, da so to najpogosteje bili starejši, brezdomci in otroci, ki so pozimi vedno nosili debele bunde. Naloga trgovcev pa je bila, da preprečijo kraje. "Strategija je bila, da smo se razporedili po trgovini, medtem ko je ena oseba spremljala kamere. Najpogosteje so nato odnehali ali pa si kaj spravili v žep kar pred tvojimi očmi, nato pa smo se, odvisno od osebe, zapletli v pogovor. Otrokom smo poklicali starše, starejši so običajno vrnili stvari, brezdomci pa so se večinoma prepirali. Mislim, da nikoli nismo poklicali policije. Najpogosteje so kradli konzerve, majonezo, milo in dezodorante."
Izkušnje so torej res različne, imajo pa skupni imenovalec - večini se zdi, da ljudje ne kradejo zaradi objesnosti (vsaj pogosto to ni prvi motiv), temveč številni to počnejo zaradi potrebe, saj si zelo težko privoščijo osnovne dobrine. Takrat pa se marsikdo raje obrne stran ...
