Kraljestvo za sliko – ali ponaredek?

In kje so umetniki, slikarji? Vsaj tisti uspešni so dandanes zlasti in predvsem tudi biznismeni. Že v drugi polovici osemdesetih je slovenski mojster upodabljanja petelinov, rib in šopkov prek menedžerja sklepal trimesečne pogodbe za dobavo ameriškemu trgu v vrednosti 750 tisoč dolarjev. Glede na ceno izdelanega komada in vloženo delo je morda zabavno dejstvo, da posameznik tolikšne količine še tako umetniškega pleskarjenja enostavno ni zmožen opraviti v pogodbeno zahtevanem dobavnem času. Pa kaj potem, saj je že Rubens imel v slikarski delavnici zaposlenih več kot 400 pomočnikov, ki so bili specializirani za posamezne motive in detajle!

Nagnjenost do slik in slikarstva ne more biti zgolj in le promocija napuha, izraženega v lastni kupni moči. Mnoge zbiratelje v resnici grabi in jih potem nikoli več ne izpusti iz krempljev naravnost odvisniška strast. Za to potrebujejo znanje, instinkt za prepoznavo, estetski čut in sposobnost arabskega mešetarjenja, pri čemer so segmenti elitizma več kot opazni. Samozavest zbirateljev raste premosorazmeno s številom zvenečih imen v domači zbirki. Na splošno pa kolekcionarji, zlasti slovenski, zaradi v teh krajih povsod domujoče zavisti neradi spregovorijo o trofejah v svojih likovnih zbirkah.

Slika je plen

Zmago Jelinčič Plemeniti je s svojim nagnjenjem do numizmatičnega, kartografskega, antikvarnega, bibliofilskega, likovnega in še kakega zbirateljstva javnosti do neke mere že znan. Na vprašanje, kaj mu predstavlja umetniška slika v zbirateljskem smislu, odgovori kleno in enostavno z eno besedo: »Plen.« Že samo to pove veliko o nasladi zbiranja umetnin. »Saj slike navsezadnje ne potrebujem v smislu življenjske neobhodnosti, strast je doma v turbulentosti same tekmovalnosti, igre, tega, kdo se bo dokopal do posameznega dela.

Trg umetnin je kot ribnik ribičem, le da je večji in da so potrebna specifična, zahtevnejša znanja. Drugi pač hodijo na kanadske brzice nad kapitalne losose. Zmeraj ti tudi ne uspe. Nekoč sem imel v rokah tri dela slovitega Cannalletta in nazadnje so jih prodali drugam, menda v tujino, ne vem natanko, bilo mi je hudo za znoret, a bi bilo še huje, če jih ne bi nikoli imel v rokah, jih občudoval v živo, neposredno, to je ta strast.«

Jelinčič je kot politik seveda sprijaznjen z določeno izpostavljenostjo v javnosti, sicer pa je med zbiratelji težko najti sogovornike. Svoje veselje z likovnimi deli večinoma občutijo kot kar največjo intimo, ki so jo pripravljeni razodevati le redkim. V Slovenskih Konjicah pa smo le našli sogovornika. Gospod Riemer je podjetnik, ki je pred leti spoznal čarobnost likovnosti slikarskih del. Nekateri ljudje so me opozorili, da naj bi v njegovi zbirki, katere del je v Slovenskih Konjicah odprt tudi javnosti, v vseh primerih le ne šlo za originale, a ko sem govoril z možakarjem, sta iz njega vela iskreno navdušenje in predana strast, ki traja že trinajsto leto, od prvega pravega stika z umetninami.

A vendar je med gradbeno mehanizacijo, s katero se sicer ukvarja, in svetom umetnin kar precejšna razlika. Kaj ga je zmamilo? »Nekoč sem se ukvarjal zlasti z razvojem lastne firme. Ves denar sem vlagal nazaj v firmo, posli so se širili in finančni uspeh ni izostal. Tedaj sem imel za zabavo manjšo jahto, in ko sem to vrhunsko napravo prodajal, so se pojavili kupci, ki niso imeli dovolj gotovine, imeli pa so nekaj umetniških slik. Ponudili so jih kot del kupnine, pri čemer sem bil kot vsak pameten človek sprva precej previden.

Nekaj slikarij sem vzel na vpogled; šlo je za dela, nastala med 17. in 19. stoletjem. Izkazalo se je, da že ena od teh slik preseže vrednost čolna, in v vsem skupaj sem zavohal biznis. Prava strast in poznavalstvo sta prišla nekoliko pozneje. V začetku sem kajpada kar parkrat kiksnil, zato sem se potem raje pustil podučiti Sothebyjevemu strokovnjaku. Zdaj si upam trditi, da sem 99,9-odstotno siguren, da me ne morejo potegniti.«

Ko gospoda Riemerja povprašamo o vrednosti njegove zbirke, odgovori pomenljivo: »Ne malo.« Nato premolkne in doda: »Veliko truda je vredno vse skupaj. Umetnost je nekaj lepega, je rezervoar energije. Čeprav so vsi nagnjeni k najbolj slavnim imenom, je po drugi strani veliko manj zvenečih slikarjev, ki ti lahko ponudijo več, človek začuti v njihovem delu močnejšo izrazno energijo. Trenutni trend so Angleži, 18. stoletje. Tudi sam sem se zapletel v nabavo enega teh angleških ‘špica’ slikarjev, konkretno gre za Reynoldsa. Šlo je za zapuščino, pozneje pa sina vse to okoli slik ni zanimalo in sem imel srečo z možnostjo nakupa. Očedil sem sliko, jo dal restavrirati in iz tega je seveda nastala gmota denarja.«

Vendar pa so si mnenja o Riemerjevi strokovnosti kar precej nasprotujoča. »Ljubosumja je v Sloveniji, kolikor hočeš! Prijatelj me je priporočil ekspertu iz Sothebyja. Človeku sem moral plačati letalsko karto in nastanitev, dnevnice in nekaj dodatnih cekinov, da me je poučil o prepoznavanju umetnin, torej nekaj le moram vedeti. Postopoma sem nakupil in drugače pridobil nekaj sto kosov strokovnih knjig. Upam pa si trditi, da še takemu strokovnjaku izkušnje niti ne pomagajo toliko. Največjo odgovornost razvije človek tudi v prepoznavanju izvirnika nedvomno šele s kupovanjem del za lasten denar, ko te vsak kiks udari po žepu. To je nenadomestljivo.«

Riemerju so leta 1995 ukradli dela Halsa in Van Dycka. »Slike sem imel zavarovane in prevoz tudi, ves čas sem odgovorno skrbel za vse potrebne ukrepe, ko pa se ti zgodi tak neroden primer in si okraden, se zavarovalne hiše izogibajo plačilu. Že sedmo leto se zaradi tega pravdamo na sodišču.«

Pa zadnje trofeje? »Moč imen je včasih prevelika, zato raje ne bom naravnost povedal, za katerega avtorja gre, sem pa zadnjič v časopisu prebral, da dajejo 35 milijonov funtov za 35 x 30 centimetrov velik primerek istega slikarja. Velikost mojega olja je 100 x 80 centimetrov in poleg njega lahko dolgo uživam s kozarcem dragocenega starega vina v roki. Imel sem tudi priložnost nakupa Picassovega dela. A verjamem le v ekspertno mnenje slikarjevega sina. Eno leto sem se na vse načine trudil, da bi prišel do njega, vložil sem precej sredstev, toda vse je bilo zaman. Sliki sem se nazadnje brez tega izvedeniškega mnenja raje odrekel.«

Damping

Tako je na eni strani, na drugi pa najdemo zlasti skromnejše kolekcionarje humanistične izobrazbene smeri, kjer velja predvsem teorija daril – kako delo jim pogosto poklonijo sami avtorji, za usluge, za prijateljstvo, morda jo dobijo kot nagrado, včasih pa pri nabavi dobijo opazen popust. Ko jim v življenju gmotno zaškriplje, dela pač prodajo, in ker gre navadno celo za likovna dela, ki so nad siceršnjim standardom v galerijah ponujanih del, se pojavi svojevrsten damping. Upoštevati pa kaže še same umetnike, ki so često prisiljeni prodati sliko, ki je sicer ne bi. Ta vpliv nikakor ni zanemarljiv že zaradi dejstva, da imamo verjetno največji odstotni delež likovnikov na prebivalca na svetu.

Novinarski pogovori v krogih, ki se ukvarjajo s prodajo, posredovanjem ali zbirateljstvom, so najpogosteje že skoraj špijonsko enigmatični. »Mojega klienta ne smete imenovati in tudi sam ne želim biti imenovan,« je stavek, ki redno privre iz ust ocenjevalca, tihega posrednika, menedžerja, restavratorja. Za diskretnost skrbijo vsi, celo fantje, ki so odgovorni za transport umetnin iz enega kraja na drugega ob prodaji, razstavi ali popravilu. Z enim od zapriseženih sodnih cenilcev pa smo le spregovorili nekaj besed o trenutni podobi domačega trga.

»Člani tajkunske klike bogatinčkov še zmeraj najraje kupujejo domače, t. i. štiri velike (Jakopič, Grohar, Jama, Strnen), saj jim dejansko znanje kljub samozaverovanosti, samopašnosti in predimenzioniranemu kvazipoznavalstvu ne seže kam dlje. Poleg omenjenih pridejo pogosto v poštev še Ivana Kobilca pa Ferdo Vesel ... za kakega Pavlovca pa jim že zmanjkuje naboja v interesu. Grohar je izmed velikih štirih najdražji, kar pogojuje njegov življenjski opus, ki je številčno nekoliko skromnejši. Kakih 6000 evrov čez druge ga zaradi tega ponese cena, sicer pa se cene lahko zasučejo tja do 80 tisoč evrov za kose, ki so na nivoju tistih, ki s sten bingljajo v skupščini.«

Kako pa je z drugimi, nekoliko mlajšimi avtorji? In ali je res, da so za poslovno uspešnost nemalokrat odločilne ženske? Šušljalo se je, da je nekdaj uspešni jugoslovanski umetnik Dušan Džamonja bojda imel nekaj s Peggy Guggenheim, tedaj že priletno mecenko, in potem so ga razstavili v stalni zbirki beneškega Guggenheimovega muzeja in tudi v matičnem newyorškem Guggenheimu. Posledično je nastopilo obdobje umetnikovega poslovnega blagostanja. Tudi Mušičev uspeh je menda sledil poroki s hčerjo tedanjega direktorja beneškega umetnostnega bienala.

»Kaj vse prinese posamezniku uspeh, navsezadnje niti ni toliko važno, saj brez določene kakovostne stopnje umetnik dandanes nikakor ne more uspeti, vsaka samopromocija pa prav gotovo skrajša pot do ugleda. Mušič se je v inozemstvo umaknil v času t. i. Dachauskih procesov, zbal se je manipulacij in je raje odnesel pete, kar je bilo tedaj vsekakor najbolj pametno. Mušiču je vse skupaj, poroka in plodovi lastnega talenta, rezultiralo v cenah, ki so že pred desetimi leti zasukale vrednost posamezne slike na polovico pa tja do kar pol milijona današnjih evrov. Gotovo je za zdaj naš edini avtor, ki kotira na dražbenih listah Sothebyja in avkcijske hiše Christie’s.«

Novi zbiralci radi trdijo, da imajo v svojih zbirkah zares znana svetovna imena. Kako je s tem? »Kar se tiče popularizacije, pri tem imam v mislih predvsem lastniški odnos do svetovnih avtorjev, bi lahko rekli, da je bil v Sloveniji led prebit z razvpitim Salvadorjem Dalijem. Ob tem radi pozabimo na posebne cvetke, kakršno je dejstvo, znano vsej vsaj malce umetnostno podkovani javnosti, namreč da je bil slavni Salvador Dali pravzaprav svetovni rekorder v hitrostnem signiranju lastnih visokotiražnih grafik, ki so jih še malce pred njegovo smrtjo v Nemčiji prodajali tudi po le 300 do 700 mark, na našem zaplankanem trgu pa so že tedaj tu in tam privabile kupce, ki so mešetarjem zanje odšteli po par tisočakov tedanjih nemških markic.«

Vedeti morate, da je Dali tiskal grafike v večjih nakladah, kakor pa se pri nas tiskajo običajni plakati!

Paranoja

»Na slovenskem trgu je tako, kakor da bi bila navzoča paranoja pred tem, da te nekdo ne nategne, saj se na primer na prodajni oglas javijo izključno le galerijski trgovci s svojo pompozno zaslužkarsko naravnanostjo. Na zalogi imajo pač vsak svojo četico kupcev, ki zaupajo v njihov izbor, in so tako prepričani, da so ne vem kako na varnem, kar pa je v resnici še kako vprašljivo.

Ob tem je poslovna plat zadeve tako zelo banalno perverzna, da postaja skoraj že duhovita, saj tovrstni galeristi človeku za povsem zgledno umetniško stvaritev niso pripravljeni ponuditi niti tretjine realne cene, kar argumentirajo z modrostjo, kakršna je: ‘Mi imamo ja salon, vi pa tu na hodniku prodajate.’ Za Jakopičevo platno, veliko približno pol metra krat pol metra, mi je galerist na primer ponujal 16 tisoč evrov, sam bi ga pa prodal naprej po 27 tisoč. No ja, človek ima pač, kakor se je izrazil, salon, in to je treba razumeti,« nam je zaupal človek, ki se ukvarja s preprodajo na svojo roko. Vedeti morate, da tisti boljši kosi tako ali tako le redko pridejo na plano, v prodajne galerije …

Ponaredki

Pred leti je eno odmevnejših afer vzbudila umetniška zbirka Anteja Topića Mimare. Solidno samopašni zbiratelj jo je poklonil hrvaškemu narodu. Strokovnjaki uglednega nemškega Art Magazina so ob tem izrazili mnenje, da jih ne bi čudilo, če je vrli kolekcionar pretežni del obsežne zbirke naslikal kar sam. In res je bilo neverjetno opazovati ikoni podobno poslikavo na lesu, ki naj bi jo, glede na listič, s katerim je bilo likovno delo predstavljeno, naslikal nihče drug kot kar sam evangelist sveti Luka. Številne, kajpada zlasti srbske profesorje je na odprtju pompozne kolekcije metalo iz krohota v stanje absolutne ogorčenosti in obratno.

Nekateri od uporabljenih pigmentov, ki so jih strokovnjak prepozna celo s sprostim očesom, namreč sploh niso znani več kot 150 do 200 let! Slovenci seveda ne moremo biti brez podobnih aferic. Ena opaznejših je bila tista z izvedenskim mnenjem, ekspertrizo in verifikacijo domnevnega Van Gogha, zaplenjenega v eni izmed uspešnih policijskih akcij. Potem ko je renomirani domači izvedenec potrdil pristnost dragocene slike, je ekspertna verifikacija tujega inštituta mnenje dosmrtnega sodno zapriseženega izvedenca iz dežele Kranjske docela ovrgla.

Hja, šlamparija ali kaj drugega, morda celo samosvoja lastna računica brez krčmarja? V krogih, kjer umetniške slike menjajo lastniške roke, pa kroži še štorija o postojnskih »Jakopičih«, ki so jih zavzeti izdelovalci sušili in starali kar v domači krušni peči, še en gornjemu podoben strokovnjak je vse skupaj požegnal, in kdo bi danes še vedel, koliko takih impresonistov krasi stene ponosnih lastnikov po deželi naši!

Možni pa so tudi sodobnejši tržni prijemi, ki se s pravo goljufijo le spogledujejo, a niti ne prestopijo zakonskih bregov. Prepričajte lastnike čim več del kakovostnega sodobnega avtorja, da vam skoraj neposredno po avtorjevi smrti odstopijo originale. Nato jih nemudoma sfurate v Italijo, kjer jih preslikajo s sodobnimi tehnični pomagali, iz detajlov pa daste potem izdelati izredno visokokakovostne reliefne tiskovne grafike. Čeprav to s samo umetnostjo nima dosti ali skoraj nič skupnega, so takšne kvaziizdelke, ustvarjene po izvirnikih G. Stupice, prodajali za mastne cekine.

Še to: leta 1982 je pet umetnostnozgodovinskih ekspertov objavilo rezultate raziskav v okviru t. i. Rembrandt Research Projecta in od proučevanih 93 zgodnjih Rembrandtov jih kar 49 ni opravilo preizkusa. Leta 1986 so objavili drugi del svojih dognanj – od 102 slikarij, ki so do tedaj veljale za izvirnike, so jih odpisali 36. Sklepni del proučevanj pa naj bi objavili šele leta 2006.

Rekordi

Umetniška slika mojstrske kakovosti je marsikdaj boljša naložba od vlaganja v posle ali vrednostne papirje. V razvijanju trga umetnin je eden od poglavitnih dejavnikov gotovo 5. december 1766, ko je James Christie v Londonu pripravil prvo avkcijo umetniških slik in drugih dragocenih predmetov. Trgovanje z antikvarnimi in umetniškimi eksponati je preobrazil v sofisticirano prodajno umetnost. Cene so počile v plafon v osemdesetih letih, ko so Japonci na avkcijah zdražili prvi dve sliki, ki sta na koncu presegli vrednost pet milijonov ameriških dolarjev.

Potem so šle cene lahko seveda samo še v nebo. Absolutni rekord še vedno pripada Van Goghovemu portretu dr. Gacheta, za katerega je uspelo avkcijski hiši Christie’s 15. maja 1990 iztržiti nič manj kot kar 82,5 milijona ameriških zelencev. 17. decembra letos pripravlja Christie’s v New Yorku posebno avkcijo s tematskim naslovom »Playboy at 50«. Se vidimo tam, kajne?

Tatvine

Interpolove spletne strani so polne pogrešanih slik in drugih umetnin. Na seznamih je še vedno ogromno del, ki so izginila med vojno v BiH, so pa lastnikom v zadnjih letih že vrnili dela Miroja, Chagalla, Kleeja, Picassa, Bellinija, Gainsborougha, Van Ostadeja, Moneta …

Interpolovi podatki za 2001. izkazujejo, da so v Avstriji pokradli 160 slik, na Madžarskem 394, v večno – kar se tega tiče – rekordni Italiji pa kar 4218 slik, medtem ko jih je v istem letu s slovenskih sten izginilo »le« 72. Kriminalistični inšpektor za posebne naloge iz generalne policijske uprave Miran Štupica je pojasnil, da gre za nekatere razlike v interpretaciji statističnih podatkov in da je bilo vseh kriminalnih dejanj, povezanih z umetninami v letu 2001 na področju Slovenije, 198, leto pozneje pa 185. Tudi naša policija objavlja pogrešana umetniška dela na spletnih straneh www.policija.si. Posebej vodijo rubriko kipov in slik. V slednji si trenutno lahko ogledate 42 v zadnjih letih pri nas pogrešenih umetniških slik, med njimi dela Jakopiča, Strnena, Jame, Groharja, Mihaela Stroja, Gabriela Stupice, Jožefa Petkovška in številnih drugih.

Pohvaliti velja prizadevanja policije za osveščanje lastnikov. V ta namen so izdali brezplačno zgibanko Kriminaliteta in umetnine, v kateri lahko zbiralec najde tudi obrazec, v katerega je treba vnesti podatke o domači umetnini in dodati fotografijo. Lastnik ima tako lahko vnaprej pripravljene podatke, ki policiji po neljubi tatvini precej olajšajo delo. To ni registracija, je pa dobra samopomoč.

Ponaredki so vsakdanji

Poznavalci vedo, da je tehnik za ponarejanje umetniških del vse več. Tehnološki procesi apliciranja umetniške reprodukcije na slikovno ploskev so danes vsakomur dostopni. Za izdelavo potrebujete diapozitiv umetniškega dela, dober projektor, podatke o velikosti originala in medija, ki je bil uporabljen pri nastanku slikarskega dela.

Reprodukcijo lahko v pravilni dimenziji projicirate na slikovno ploskev, izrišete obliko in primerjate barvne vrednosti z originalom. Barve lahko pridobimo iz naravnih barvil, kot so prst, terrarossa, oglje, celo premog, kri in iz vseh rastlinskih ekstraktov.

Za olja je pomembno dobiti barve, narejene po receptih, ki so bili v uporabi v času, ko je orignalno delo nastalo, enako je s platni in z napenjalnimi okvirji. Platna se stara zakopana v zemljo, pozneje se jih presuši in pusti na sončni svetlobi. Podobno je mogoče storiti tudi z lesom, iz katerega se pozneje izdela okvir za napenjanje platna. Stilnim okvirjem ponavadi umetno izvrtajo luknjice, jih s presuševanjem napokajo, uporabijo različne vrste pozlat, nato okvir ponovno umetno starajo. Uspeh ponarejevalca je odvisen od iznajdljivosti in dobrega poznavanja slikarskih tehnik, materialov in ne nazadnje talenta.

Svarilo

Inšpektor Miran Štupica svari zlasti pred umetniškimi slikami, opremljenimi s švicarskimi ekspertnimi certifikati, kajti največ je prav tovrstnih dvomljivih verifikacij. Zbiratelj naj se torej dobro prepriča tudi o verodostojnosti in izvoru papirjev, ki naj bi dokazovali pristnost in kakovost samega umetniškega dela.

Zbiratelj Zmago, poslanec

»Z leti se zbirateljevo polje interesa navadno nekoliko zoži, človek se nekoliko bolj zaveda lastne časovne in prostorske omejitve in čeravno zbirateljska strast ne zamre, le nastopi nekakšna selektivnost, ko v svojo zbirko ne vključuješ več kar vsega poprek. Po razplamtelih političnih diskusijah se napajam ob avstrijskem portretu feldmaršala Radetzkega iz 19. stoletja. Če se mi pripeti kaj izredno lepega, v poštev pride vsekakor tudi ljubljenje, me vedno znova pritegne renesančna risba Italijana Riccia.

Kadar mi po glavi hodijo razmišljanja o infinitezimalnem računu, mehanizmih kvantne dinamike, o končnosti in podobnem, mi primeren navdih ponuja grafika Josepha Beuysa. Tihožitje s ptiči – olje starega mojstra imenitno dopolnjuje sončni zahod v jesenskem večeru, ko je vse umirjeno, takrat je čas premisleka. Včasih pa se zamislim ob podobi Matere Božje na lesu iz šole Leonarda da Vincija.« Kaj bi si Zmago še želel pridobiti v svojo zasebno zbirko? (zamaknjen nasmeh) »Gotovo katero izmed del Gustava Klimta, ta umetnik me zmeraj znova prevzame.«

Zbiratelj Riemer, podjetnik

»Domača scena je močno precenjena, ali pa tudi ne, navsezadnje, če ne daš nase, kako boš šele na druge, vendar pa sam, ker vem, kaj vse je na voljo zunaj, nisem pripravljen za kakega Jamo odšteti od 150 do 200 tisoč evrov, da o kakem Groharju niti ne govorimo. Po drugi strani pa bi bil za Ivano Kobilco, morda za njeno Kofetarico, pripravljen odšteti tudi milijon nekdanjih mark. Ko sem ob sliki, je to korak naprej od vsakdanjega življenja. Ničkolikokrat se tako sam usedem pred sliko. Pravzaprav imam dve fazi. Ko sem najbolj žalosten, ko boli duša, me motiv rož podpre in odpre, tudi dober naprezajoč se konj v skoku mi nudi svoje.

In obratno, so slike, ob katerih se radostim v trenutkih veselja. V tem primeru je motiv prav gotovo gola ženska. Včasih ob sliki spontano zaspim, tako zelo me pomirjajo. Ideal? Komfort postelje Luja XV., na nočni omarici Fabergejeva jajčka in kaka bronasta, če ne že zlata ura, nad posteljo slikarija lepe rože ali gole ženske, ki sodi k tej postelji, in v postelji lepotica, na drugi nočni omarici pa vrhunski šampanjec. Uživati je treba vse naenkrat.«

TEKST: Igor Rosina

ILUSTRACIJA: Goya

FOTO: Ivana Krešić

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču