Le spite mirno, lopovi in kurbe!

Zadnja leta vse teže lažem samemu sebi. Težave so prerasle v zločinske rabote. Postalo me je strah, da je Slovenija vse bliže spodleteli državi, zamočili smo skoraj vse: sodstvo, zdravstvo, privatizacijo, pokojninski sistem in kot zadnji žebelj v krsto tudi tisto, kar je bilo zame sveto: medije. Državo so ugrabili zidarji, smetarji, bankirji in razno svetovalsko plemstvo. Kot da bi jih vodila nekakšna nevidna roka, ki zmeraj zgladi grbine, ki se pojavijo na njihovem plenilskem pohodu.

Priznam, tudi sam sem v evforiji nastanka »nove Švice« spregledal, kdaj so stvari ušle iz rok, kje je bila točka preloma, ko smo skozi rdečo zapeljali naravnost v prepad. Lahko bo biti pameten za nazaj, mnogo teže za naprej.

Z ne-lustracijo smo se izgubili v pretirani permisivnosti do nekdanjih struktur. Glede na iste igralce v mafijskih sagah je to bila tista usodna napaka. Slaboumno izpeljana privatizacija je tisti izvirni greh, ki nam je na glavo nakopala pohlepno novo buržoazijo brez kančka empatije, namesto tržne pajdaško ekonomijo in pa, kar je še mnogo huje, nenasitne plenilce brez genov poštenosti in daljnovidnosti.

Še v tujini so nas spregledali prej, kot smo se sami. Smo zaradi servilnosti do Rusije zdrsnili z radarske slike nekoč velikih podpornikov? Kako visok račun nam bo »v zahvalo« izstavila Rusija? Bo Mercator dovolj ali bo treba primakniti še kaj?

Kako smo lahko spregledali, da nimamo več funkcionalnega pravnega sistema, v katerem razni uzmovići neustavljivo plenijo dalje, medtem ko voljne sodnice in tožilke trepetajoče čakajo, da jim bodo namenili vsaj prijazen pogled?

Medtem skrušena upokojenka zapušča dom upokojencev, ker njena pokojnina za 40 let poštenega dela ne zadošča več za plačilo doma, kaj šele, da bi si lahko v miru privoščila vsaj vsakdanjo kavo, če je že teden v toplicah izpuhtel v sanjah. Plenilskim princesam šoping na Elizejskih poljanah, običajnim babicam postelja v kotu in prostor pri mizi v stanovanju, ki ga je prijazno prepustila vnukom.

Slovenija je spodletela država predvsem zato, ker njeni zakoni ne veljajo za vse enako.

Pred približno dvema letoma mi je ljubljanski šerif lamentiral po telefonu zaradi nekega sicer izjemno korektnega članka o »njegovi« farmacevtki. Poklical me je na mobilni telefon, ne vem, od kod mu številka, me v polomljeni slovenščini balkansko tikal in na koncu prežeče ponavljal, da »naj se zavedam, da se v življenju vse vrne«. Ali naj bi to razumel kot grožnjo?

Nekoč je nemški predsednik Wulff poklical urednika Bilda in mu še kar vljudno potarnal, da mu neki članek ni preveč všeč. V nekaj tednih je moral zapustiti udobno službo nemškega predsednika. Za Nemce so mediji ključni dejavnik demokratične države, mafije se bojijo medijev, ne obratno. Lastniki založb so tradicionalne založniške družine, ne pa liki iz mafijskih nanizank.

Vsake toliko sem komu omenil to prigodo in so me le razumevajoče trepljali po ramenu: »Ah, tak je naš Zoki, ampak za Ljubljano je pa naredil veliko.« Ne, on za Ljubljano ni naredil veliko (dobrega), nič več, kot bi kdorkoli drug na magistratu: nekaj šlampasto položenih tlakovcev in splošen polom pri številnih projektih, da ne omenjam usodno zgrešene prometne infrastrukture in stihijske pozidave, da Ljubljana nikdar več ne bo »zelena Ljubljana«.

Podobno, kot ni naredil nič dobrega za Mercator, ki je predvsem zaradi njegove megalomanije pred rusko zaplembo. Toda predvsem Electa in sinovi so njegov izvirni greh. Lastne sinove je zvlekel v svet kriminala in morda bodo »za ata« morali leta presedeti v arestu. Za njegovo vrsto verjetno sprejemljiva očetovska žrtev.

Veliko je naredil le za »prave prijatelje«, ki laže zgradijo 15-nadstropni hotel kot vi nadstrešek nad teraso. Le kdor ga trikrat potreplja po hrbtu in poljubi, je »naš«, je »prjatu«.

Kdor si je zadnjič ogledal Tarčo sistematične Erike Žnidaršič in ekipe, je verjetno pričakoval, da bodo zjutraj škljocnile lisice. Niso. Ne bodo. V Blatnem dolu kljub izpolnjenim pripornim razlogom ne škljocnejo lisice ‒ če si »naš«. Kot so brisali prisluhe, bodo verjetno tudi (samo) za ta primer uvedli nov standard vrednotenja nepremičnin: volumen.

Erika Žnidaršič nam je povedala, da Slovenci nismo več bedaki na kvadrat, ampak bedaki na kubik.

Moralni nauk? Morale ni. Če bi morala bila … ali vsaj drobne sledi, bi glede na vse, kar vemo, glavno mesto že nestrpno čakalo izredne volitve. Če je šerif brez morale, bi mu lahko tista »nevidna roka«, ki nevidno usmerja »naše«, prisolila dovolj močno zaušnico, da bi z Mestnega trga prav po tihem odcvilil na Golovec. Že zato, da je tudi sama ne bo dobila po prstih.

Še preden nefunkcionalno sodstvo pravnomočno (ne) zaključi vseh primerov, za »naše« namreč štejejo le pravnomočne sodbe (oprostitve), ne pa biti kriv ali nedolžen. Kaj šele, imeti moralo in načela, tiho sprejeti odgovornost za krivdo in oditi, ko je čas, tudi če se sodstvo še ni osvobodilo tiste »nevidne roke«.

Zakaj sem na začetku stlačil medije med izvirne grehe spodletele države? Naslednjič.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču