S Špelo sva po osmih urah letenja in ravno toliko zamude (na Heathrowu so precej dolgo popravljali zamašena stranišča našega boeinga 777) odšla na koktajl v enega najbolj romantičnih kotičkov na otoku. Ladera Resort je strateško postavljen med vulkanska vrhova, ki dajeta St. Luciji prepoznavni videz in jima domačini pravijo Pitons.

Tako lepo je tukaj, da so bralci Condé Nast Travellerja Ladero (ima šest vil in 19 apartmajev z božanskim razgledom) razglasili celo za – pozor! – najboljši hotel na svetu! In ko sem srebal mrzlo pijačo,

polno ananasa in kokosovega mleka, se mi je za trenutek res zazdelo, da sem v paradižu. Nakar je idilo zmotil par iz Iowe, ki je začel nabijati o Bushu ...

Pozitivno dejstvo, da St. Lucija ni najbolj priljubljen počitniški kraj domišljavih Italijanov in agresivnih Francozov, pokvari podatek, da jo je praktično kolonializiral neki drug, prav tako zoprn narod. Deli otočka so v 100-odstotni lasti Američanov, ki so domačine tako zelo zdresirali, da jim niti dolarjev ni treba zamenjati v državno valuto, če si hočejo kupiti sladoled, majico ali pivo.

Si sploh lahko predstavljate ubogega Evropejca, ki se je uštel pri rezervaciji hotela in mora dva tedna prenašati pekel primitivizma in nerazumljive govorice iz Alabame, podprte z maničnimi količinami alkohola? Zbogom, težko prisluženi dopust!

In ko smo že pri Američanih – da bi se ubožčki počutili kar se da domače, je otok dobesedno preplavljen z Burger Kingi in franšizami KFC, za povrh pa so iz brbotajočega močvirja razbeljenega žvepla, ki neznosno smrdi po gnilih jajcih, ustvarili kvazituristično atrakcijo in jo po-imenovali kar »World’s only drive-in Volcano«. Tipično.

A če pustimo jenkije ob strani, je St. Lucija izjemno prijetna deželica, ki s ponudbo ne bo razočarala. Deževni gozd v notranjosti je idealen za vlažne pohode v naravo, peščene plaže kar žarijo v senci seksi palm pod kotom 45 stopinj, naravna pristanišča in pristani pa sodijo med najboljše, kar ponujajo Karibi. Nič čudnega, da sta se Anglija in Francija stolkli kar 14-krat, preden je otok dokončno pristal pod krono Njenega veličanstva. Angleži so jo kasneje ljubkovalno poimenovali po Parisovi lepotici iz Troje – lepa Helena Karibov.

Na zemljevid modernega sveta so otok postavljali Doktor Doolittle (Rex Harrison je snemal legendarni film v Marigot Bayu), Superman (ki v drugem delu prileti na otok po orhidejo za Lois Lane) in – džez. Od leta 1992, ko so tukaj uprizorili prvi festival z mednarodno udeležbo, pa vse do danes, je majski St. Lucia Jazz Festival postal ena vodilnih glasbenih prireditev ne le na Karibih, ampak tudi v svetovnem merilu. Za to jamčijo imena, kot so Herbie Hancock, Gladys Knight, Kool & The Gang in En Vogue.

Kljub revščini in veliki brezposelnosti so se domačini z nasmehom navadili na trume turistov, ki se vsakodnevno zgrinjajo s križark, zasidranih v globokem pristanišču prestolnice Castries, in vohljajo po otoku. Na ogromni petkovi ulični zabavi jump-up v ribiški vasici Gros Islet med ritmi soke in kalipsa iz žepa tu in tam še vedno izgine kaka mošnja z dolarji in se razdila gramček trave za osebno uporabo, toda domačini so veseli, da denar vsaj tukaj pade naravnost v njihov žep.

Večina hotelov ponuja le pakete »vse vključeno«, to pa lokalcem ne prinese niti centa. Kdo bo jedel zunaj, če si v varnem zavetju hotelske restavracije lahko nalaga škampov do onemoglosti? Le kdo bo iskal domačina s kripo, če na recepciji lahko dobi brezhiben jeep, in to za dobro ceno?

St. Lucija daje vtis najbolj prijet-nega počitniškega kraja južnega karibskega otočja. Vedno znova so mi to zatrjevali vsi pretkani island hopperji, ki sem jih spoznal. Manjka le kanček dobre organizacije in infrastrukture, da bi otok pridobil podobo pravega VIP-paradiža. Tistim, ki jim manj pomeni več in so pripravljeni na rahle kompromise, bo St. Lucija ravno pravi kraj za postmoderni hedonizem.

Če pa vam prestiža nikoli ni dovolj in vaš notranji glas neumorno kliče po jadranju, pojdite na sosednje Grenadine in si na Moustiqu drgnite komolce z Jaggerjem, Bowiejem in Stingom. Ah, ja, pa Donalda Trumpa mi po-zdravite. Na Canouanu je postavil 135 vil, ki bodo po zaslugi njegove prelepe žene iz Sevnice in njunega novorojenega potomca nekoč (skoraj) v slovenski lasti.

Dva tedna na St. Luciji sta minila, kot bi mignil. Komaj sem se dodobra ugnezdil na razbeljen pesek in se spet navadil na volan na desni strani, že je bilo treba spakirati kovčke (ki so se kar šibili pod steklenicami »spiced« ruma v frotirastih brisačah) in se vrniti na ledeno rodno grudo.

V obupu pred odhodom sva skočila še na St. Vincent in Martinik, plavala z želvami velikankami, se mastila z jastogi in škampi ter se zvečer predajala romantiki karibskih zvezdnatih noči. A vseeno je bilo spet treba na tisto prekleto letalo. Odpustil sem vsem Američanom, ki so mi zagrenili dopust, in izpraznil še zadnjo flaško ledenega pitona. Tukaj res znajo narediti dobro pivo!

Parčkanje

Če si bosta z izvoljenko zaželela užitkarskih počitnic, obiščita Sandals Grande St. Lucian Spa & Beach Resort. Izključno parčkom namenjen hotel, katerega peščena plaža je skoraj tako dolga kot njegovo ime, se ponaša z izvrstno »all inclusive« ponudbo, luksuznimi sobami, masažami ob sončnem zahodu na intimnem pomolčku sredi morja in prijetnim poolbarom na enem od številnih hotelskih bazenov.

Če se vama zahoče, se lahko tukaj tudi poročita, toda vedite, da gre s tem vaš imidž plejboja po gobe. Tudi če ne bosta izkoristila vseh atributov tega uživaškega kraja, lahko pripeljete drago zgolj na obilno (in poceni) kosilo. Zanj boste v eni izmed petih »all-you-can-eat« restavracij odšteli le dobre štiri tisočake na osebo. Najboljše pri vsem tem pa je, da bo videti veliko dražje, kot je v resnici.

St. Lucija v številkah

Število turistov, ki vsako leto obiščejo otok, znaša skupaj z izletniki s križark, ki ostanejo le čez dan, blizu milijona.

Državna valuta je vzhodnokaribski dolar (EC$), vezan na ameriškega soimenjaka v razmerju 2,7 proti 1. Za en vzhodnokaribski dolar boste morali odšteti približno 75 tolarjev.

Povezavo med severnimi otoki (Martinik, Dominika, Guadelupe) zagotavlja hitri gliser Express des Iles. Cene kart so nesramno drage (od 15 tisoč tolarjev za enosmerno vozovnico do najbližjega Martinika), toda vseeno nižje od letalskih. Nedavno so odprli tudi novo trajektno povezavo med St. Lucijo in Barbadosom.

Najudobnejši let do St. Lucije ponuja British Airways iz Münchna (čez London in Antigvo). 14-dnevni paket (letalo in prenočitev v hotelu s tremi zvezdicami ter transferji) dobite že za 320 tisočakov. Najboljše ponudbe boste našli na www.odklop.com.

Med marcem in junijem lahko na atlantski strani otoka (plaža Grande Anse) opazujete gnezdenje želv velikank (Dermochelys coriacea), ki hodijo na vzhodno obalo valit jajca – teh bo v enem gnezdu tudi do 120.

TEKST & FOTO: Aleš Bravničar

Novo na Metroplay: Duo Arbadakarba o novi avtorski pesmi, vsestranskem ustvarjanju in trenutkih z družino