Manca G. Renko: "Materinstvo je kompromis, in to velik"

V povprečju na teden prebere dve knjigi, vendar skromno doda, da je to pač njeno delo. Pri katerem vsake toliko naleti na kakšno knjigo, ki jo temeljito pretrese, kot se ji je nedavno zgodilo z romanom Materinstvo avtorice Sheile Heti, ob katerem je kot mlada ženska preizprašala svoj odnos do starševstva.

Toda čeprav se suče v visokih literarnih krogih in poseduje naravnost enciklopedično znanje o širokem spektru zgodovinskih in aktualnih tematik, Manca G. Renko ostaja preprosta in iskriva. Brez zadržka prizna, da v prostem času posluša Taylor Swift in turbofolk.

Festival Fabula, ki bo letos potekal od 26. februarja do 7. marca, bo v svoje središče postavil igre moči: ekonomske, spolne, čustvene, družbene, geografske, etnične. Zakaj ste se odločili za to tematiko?

Žal je tako, da velik del dinamike naših življenj narekujejo igre moči. Lahko so obče, denimo, kje si rojen in kakšna je tvoja polt, kar že ob rojstvu zaznamuje tvoje izhodišče v ringu, ali pa intimne, na primer kako se osvoboditi pritiska družine ali se postaviti zase v službi.

Nekaterih bojev se zavedamo, drugih ne.

Te dinamike tudi gradijo literaturo, sploh knjige izbranih avtoric in avtorjev, ki bodo letos izšle v času festivala.

Menite, da se je skozi življenje mogoče prebiti drugače kot z igrami moči, v katerih smo včasih zmagovalci in drugič poraženci?

Ne. Rada bi verjela, da bi bilo kaj takega mogoče, a vendar se mi vsako leto bolj zdi, da je to osnovna življenjska dinamika. Kar pa seveda ne pomeni, da od nje nisem na smrt utrujena in da se kdaj ne bi rada le skrila pred svetom in si odpočila.

Koliko časa potekajo priprave na festival?

Človek si najbrž ne bi mislil, a priprave na festival potekajo celo leto; seveda ne z enako intenzivnostjo. Od novembra do marca je moj urnik precej ubijalski, na trenutke nemogoč, med letom pa se ukvarjam predvsem s tem, da spremljam najsodobnejšo svetovno literarno produkcijo in skušam oblikovati program, v katerem se mora precej stvari sestaviti.

Knjiga mora biti res dobra in njene pravice za slovenski prevod še proste, avtor/ica mora biti pripravljen/a priti v Ljubljano točno v prvem tednu marca in to potrditi dovolj zgodaj, da imamo še čas za prevod knjige.

Poleg tega skušam izbrati avtorice in avtorje, ki se med seboj zelo razlikujejo in nagovarjajo različne bralke in bralce.

Eden izmed avtorjev, ki bo letos nastopil v Cankarjevem domu, je pisatelj Bernhard Schlink. Kako vam uspe v Slovenijo pripeljati tako zveneča pisateljska imena?

To je res težko. Največja pisateljska imena nimajo nobenega interesa priti v Ljubljano, ker je slovenski knjižni trg tako zanemarljivo majhen. Književnost je, kot vse, predvsem posel, pa če tega še tako nočemo verjeti.

Z Bernhardom Schlinkom si dopisujem že odkar sem prevzela vodenje festivala leta 2016. Po štirih letih korespondence je končno pristal, saj letos v tem času prvič ne predava v ZDA. V tem primeru je šlo za zmes sreče in vztrajnosti, najbrž pa nekaj pripomore tudi odnos, ki ga v letih dopisovanja, četudi bežnega, vzpostaviš.

Ljudje ti morajo zaupati in dlje kot to delaš, lažje je.

Sicer pa bi rada verjela, da Fabula niso le zveneča imena, da gre prevsem za literaturo. Mnogi avtorji in avtorice, ki pridejo na festival, so svetovno znani, a ker nobena njihova knjiga še ni bila prevedena v slovenščino, za slovensko bralstvo ne obstajajo. A mislim, da je poslanstvo Fabule ravno to: odpirati prostor za tisto, česar še ni, a je vredno naše pozornosti.

Ena bolj ganljivih stvari v mojem profesionalnem življenju je to, da ljudje zaupajo festivalu; da čeprav za nekega avtorja ali avtorico morda še niso slišali, so pripravljeni tvegati, ker verjamejo, da jih festival ne bo pustil na cedilu.

V okviru festivala bo izšlo tudi pet festivalskih knjig. Kako izberete te knjige?

Posebej pomembno se mi zdi, da vse knjige, ki v času festivala izidejo v zbirki Žepna Beletrina stanejo le 10 evrov. Ta dostopnost je ključnega pomena: ljudem omogoči, da si vrhunsko literarno delo lahko privoščijo za ceno pice v Ljubljani.

Ljudje se večkrat pritožujemo, kako drage so knjige v Sloveniji in Fabula skuša to razumeti, narediti literaturo dostopno.

Knjige skušam izbrati tako, da med njimi vsakdo najde nekaj zase: ne gre toliko za moj osebni bralski okus kot za presojo, kaj bi lahko osrečilo različne bralce.

Olga Bernharda Schlinka je denimo spretno napisan zgodovinski roman, ki ga bodo na dah prebrali vsi, ki so uživali v Bralcu. Cigan, ampak najlepši Kristiana Novaka je mogoče najboljši roman s področja nekdanje Jugoslavije, ki je izšel v zadnjih letih in ki bi moral, mislim, nagovoriti najširši krog bralstva.

Materinstvo Sheile Heti je sodoben roman, ki v ospredje postavlja vprašanje starševstva. Opraviti z Eddyjem je literarna megauspešnica, ki se ukvarja z deprivilegiranostjo in nasiljem. Beckomberga. Oda moji družini Sare Stridsberg pa je lirično izpisana poetična mojstrovina, ki v slovenščino uvaja najbolj znano sodobno švedsko pisateljico.

Poleg tega bo letos izšel še šesti roman, delo Bettine Wilpert, Kar se nam ne dogaja, ki se ukvarja s posilstvom: komu družba prej verjame: storilcu ali žrtvi? Če bi se posilstvo zgodilo v vaši družbi, bi raje verjeli, da je vaša prijateljica lažnivka ali vaš prijatelj posiljevalec?

To so izjemno zanimive knjige! Med njimi se bom najprej lotila branja romana Materinstvo. Kaj vam pomeni ta knjiga? Zakaj vas je presunila?

Čeprav kot vodja festivala ne smem imeti najljubšega otroka, in ga tudi v resnici nimam, ker mislim, da je vsaka od izbranih knjig popolna za svojo ciljno skupino, je roman Materinstvo delo, ki je najbliže mojemu bralskemu okusu, pa tudi mojemu življenju.

Sheila Heti si zastavi vprašanje, ali imeti otroke ali ne. Kot ji je nekoč rekla prijateljica:

Če bi moški imeli otroke, bi bila odločitev za potomstvo temeljno filozofsko vprašanje v zgodovini; ker pa jih imamo ženske, se to dojema kot stvar življenjskega sloga ali osebne odločitve.

Pa je mnogo več od tega. In to ta roman poskuša pokazati.

Si torej tudi vi zastavljate vprašanje, ali imeti otroka ali ne?

Ko sem bila mlajša, sem mislila, da je želja po otroku nekaj, kar se ti zgodi naravno, da pri določenih letih začutiš nek klic, željo, ki ji potem slediš. Pričakovala sem, da se mi bo okoli tridesetega zgodil premik v glavi; ali pa v telesu, zaradi katerega mi o materinstvu ne bo treba razmišljati, samo zgodilo se bo.

Skratka, odločitvi za materinstvo sem odvzemala sleherno intelektualno komponento, kakor da biti mati ni stvar odločitve in razmisleka, pač pa nekaj nagonskega, naravnega. Ampak nič takega se ni zgodilo. Nobenega klica divjine, nobene žgoče želje.

Zaznavati sem začela družbena pričakovanja, ta pa v meni že od otroštva zbujajo odpor in nelagodje. Da bi razdelala svoja čustva, sem se začela veliko ukvarjati s tem, pa ne sama, vse prijateljice se v zadnjih letih veliko pogovarjamo o tem, kaj bi z materinstvom izgubile in kaj pridobile.

Nekatere med nami imajo otroke, druge ne. A kar se mi zdi pomembno povedati, je predvsem to, da gre za razumsko odločitev, ki ni le dobra ali le slaba. Kompromis je, in to velik. Kompromis, ki je deležen bistveno premalo družbene teže in intelektualnega pripoznanja.

S starševstvom nekaj pridobiš in nekaj izgubiš.

Nekateri več izgubijo, drugi več pridobijo, in težko je vedeti, v kateri skupini se boš znašel. Odgovoriti si na to vprašanje zahteva veliko iskrenosti in čustvene zrelosti.

Na svoji Facebookovi strani ste o knjigi Materinstvo zapisali: ''Želim si, da bi ta roman vsem naredil to, kar je naredil meni. To je roman, ob katerem si rečeš: kakšna sreča, da zmorem brati in razumeti. Kakšna sreča, da obstaja umetnost, resnična umetnost, ne le različne nianse pretvarjanja.'' Katere knjige so najbolj zaznamovale vaše življenje?

V zadnjem času najbolj Neapeljski cikel Elene Ferrante. S temi romani se je v meni nekaj prelomilo, temeljno dojemanje literature.

Koliko knjig približno preberete na leto?

Veliko. Poleg tega, da sem umetniška vodja Fabule, sem od lani tudi članica raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki poteka pod vodstvom dr. Marte Verginella na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Pri tem projektu se kot zgodovinarka ukvarjam z ženskami v povojnih tranzicijah; in tudi to delo zahteva veliko branja, še celo več kot Fabula.

Niti sanja se mi ne, koliko knjig preberem, rekla bi, da približno dve na teden. Ampak branja nočem mistificirati, to se mi ne zdi poseben dosežek, to je vendar moje delo, ki je, kot vsa dela, večino časa mnogo težje, kot se zdi na prvi pogled.

Se pogosto pogovarjate o literaturi z vašim partnerjem in prijatelji?

Najprej sem hotela reči, da ne, da so v naših življenjih pomembnejše stvari, kot je literatura, a v resnici se. Sicer pa je literatura del življenja, o njej ne govorimo na nek pozerski intelektualistični način, ampak bolj kot o orodju za spoprijemanje z življenjem.

Uredili ste zbirko Dom so sveže rjuhe: eseji izseljenih milenijk in milenijcev, ki je izšla leta 2018. Kako je nastala ideja za to zbirko?

Takrat sem bila še urednica AirBeletrine in to je bil projekt, ki smo ga delali v sodelovanju z Uradom vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Zanimalo nas je življenje zadnjega, najmlajšega vala izseljencev in izseljenk, sploh visoko izobraženih mladih, generacije krize, h kateri se prištevam tudi sama. Dobili smo veliko izjemnih esejev, za katere se nam je zadelo škoda, da bi ostali le na spletu.

To niso bile le kolumne, pač pa pričevanja te generacije, in zdelo se nam je pomembno, da to ovekovečimo z izdajo knjige.

V njej so zbrane izkušnje bivanja v tujini. Ste tudi vi razmišljali o selitvi v tujino?

Sem. Potem nekaj časa nisem več. V zadnjem času si spet vedno bolj želim živeti v velikem mestu. Najraje v Berlinu, če ne bi bilo zime.

Kaj je za vas dom?

Dom mora biti dovolj odprt, da imaš občutek, da ga vedno lahko zapustiš. Pa ga ne.

Ali pa ga, a ravno zato, ker veš, da se boš lahko vrnil.

Je tudi glasba pomemben del vašega življenja? Kakšno glasbo najraje poslušate?

Rada imam pop. Točno tak pop, ob katerem ljudje, ki se jemljejo preveč resno, zavijajo z očmi. Rada imam Taylor Swift, mislim, da je izjemna umetnica, ki je izpovedala moje izkušnje bolje, kot bi jih zmogla sama ali kot jih je zmogla druga umetnost.

Rada imam Lorde, mislim, da je Melodrama izjemen album, za katerega nikoli ne bom razumela, kako ga je lahko ustvarila najstnica. Rada imam Cardi B. Štiri pesmi z albuma Rare Selene Gomez vrtim kar naprej že en mesec. Lana del Rey se mi zdi tako blizu umetnosti, kot ji je sploh mogoče priti.

Rada imam tudi turbofolk. Pa trap. Zanimivo, koliko poguma terja, da take stvari izrečeš javno, če opravljaš intelektualni poklic.

Nedavno ste praznovali rojstni dan. Ali vas bližnji in prijatelji največkrat obdarijo s knjigami?

Razen prijateljice Staše mi knjig skoraj nihče ne poklanja. Mislim, da tudi zato, ker sem glede tega precej zahtevna. Ampak k sreči je cel kup drugih daril, ki me zelo razveselijo.

Letos so bile prijateljice še posebej pozorne, ne vem, če sem že kdaj dobila toliko stvari, ki bi jih bila tako zelo vesela – in so me tudi ganile.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču