Dobrodošli v Las Vegasu, kjer lahko človek v trenutku postane bogataš ali revež, kjer dolarski bankovci z vrtoglavo naglico menjajo lastnike in kjer se čas lahko ustavi za toliko, kolikor znaša obseg denarnice! Motor ameriškega kapitalizma teče tukaj 24 ur na dan!

Vse se je začelo leta 1931. Las Vegas, kot ga poznamo danes, se je rodil z legalizacijo iger na srečo v ameriški zvezni državi Nevada. Delavci, ki so gradili Hoover Dam, takrat največji jez na svetu, so v igralnicah Vegasa pozabili na veliko gospodarsko depresijo in se zabavali z nezakonitim pijančevanjem in razvratnimi gospodaricami noči.

Ko so leta 1936 po zaključku del odšli, je losangeleški hotelir Tom Hull zagledal v Las Vegasu ogromen potencial prav zaradi neposredne bližine Hoover Dama in novega umetnega jezera Mead. Tri kilometre južno od centra, na avtocesti številka 91, danes bolj znani kot The Strip, kjer se bohotijo sami megalomanski resorti, je aprila 1941 postavil prvi tematski hotel El Rancho Vegas. V sobah za štiri dolarje na noč si lahko »užival v pravem občutku Zahoda« in »prišel takšen, kakršen si – četudi v kavbojskih škornjih in džinsu«. Hotel s salunom, kazinojem in opero (!) je čez noč postal pravi hit.

Po umiku z vročih ulic New Yorka so Las Vegas kmalu odkrili mafijci. Toplo podnebje puščavske Nevade in bližina Kalifornije je bila idealna lokacija za »biznis«, kjer so znamenita imena, kot so Sam »Momo« Giancana, Meyer Lansky in Anthony »The Ant« Spilotro (spomnimo se brutalnega umora Joa Pescija iz filma Casino, ki je bil remake Anthonyjeve smrti v koruznem polju), vzbujala strah in spoštovanje lokalnih poslovnežev in oblastnikov.

Najbolj famozni mafijaš Las Vegasa, Benjamin »Bugsy« Siegel, po rodu naravnost iz Brooklyna, pa je svoj prosti čas najraje preživljal v Hollywoodu. Njegova želja je bila, pripeljati blišč in glamur zahodne obale v Nevado. To mu je uspelo s postavitvijo Flaminga, predhodnika sodobnih vegaških hotelov, ki je že leta 1946 ponujal bazene, jahalne klube, teniška igrišča, mična dekleta in elegantno osebje, odeto v frake.

S Flamingom, pravo pravcato gangstersko pralnico denarja, je Vegas pridobil sijaj in prestiž, po katerem so se kar naenkrat hoteli zgledovati vsi. Bugsy (ta vzdevek je sovražil in bil pripravljen s pestjo to tudi pokazati) je v predverje igralnic postavil »enoroke bandite«, srebrne avtomate za jackpot, ki so bili v štiridesetih še popolna novost. Njihov namen je bil zabavati žene in prijateljice igralcev za ruletno mizo, a je prihodek kmalu prerasel pričakovanja (danes ima Las Vegas en avtomat na deset prebivalcev, prihodki pa presegajo 60 % celotnega izkupička igralnic).

Benjamin Siegel je zaradi spora okoli izposojenega denarja končal pod streli rivala Charlesa »Luckyja« Luciana v stanovanju svoje prijateljice Virginie Hill 20. junija 1947, le pol leta po odprtju Flaminga, in nikoli ni doživel uspeha, ki ga je doživel njegov hotel. Ko je na novo zgrajeni Flamingo pred osmimi leti praznoval 50. obletnico, niso Bugsyja omenili niti enkrat.

FBI je v šestdesetih letih brutalno pritisnila na vegaške mafijske združbe. Ameriška »udba« je priznala, da je med letoma 1961 in 1963 prisluškovala hotelom Sands, Dunes, Stardust in Fremont in delala racije kar po tekočem traku. Želja po zlomu mafijskega kartela in očiščenju Las Vegasa je bila tako močna, da je negativna publiciteta škandalov, utaje davkov in vsakodnevnih aretacij začela puščati posledice tudi pri turizmu.

Katarzo je Vegas začel doživljati šele leta ‘66, ko so skozi stranski vhod Desert Inna, hotela mafijca Moa Dalitza, kjer je svoj debi doživel tudi Frank Sinatra, v rešilnem avtomobilu pripeljali milijonarja Howarda Hughesa, katerega ekscentrično obnašanje sta nam Martin Scorsese in Leonardo Di Caprio bolj ali manj uspešno predstavila v filmu Aviator.

Hughes ni svoje VIP-sobe, v Desert Innu, v štirih letih niti prezračil, kaj šele, da bi jo zapustil. In ko je upravo gostoljubje minilo in je zahtevala, da se izseli, je hotel preprosto kupil – za borih 13 milijonov dolarjev. Howardove poslovne odločitve so bile vedno impulzivne, zato nikomur ni bilo jasno, zakaj si je nenadoma zaželel delež igralniške pogače. Padli so kazinoji The Sands, Frontier, Silver Slipper in Castaway. Njegovi 300 milijonov dolarjev vredni nakupi so dodali vegaškemu igralništvu patino legitimnosti, ki je bila zaradi mafije nujno potrebna.

»Bi se poslovnež njegovega kova zanimal za igralništvo, če bi bil posel umazan?« so razglabljali dnevni časopisi. Potem so začeli kupovati tudi velikani – MGM, Hilton in Holiday Inn – in Las Vegas je nenadoma postal najbolj zanimiva investicija korporativne Amerike. Mafijce je iz mesta greha tiho in diskretno izrinil Wall Street.

Legendarni Desert Inn je kupil Steve Wynn, nadvse uspešen poslovnež ter oče megalomanskih resortov Mirage, Treasure Island in Bellagio – in ga podrl! Njegov novi Wynn Las Vegas (glej okvirček levo), ki naj bi ga slavnostno odprli 28. aprila, bo najmodernejši hotel na Stripu. Pridružil se bo številnim tematskim hotelom, ki so začeli Vegas v 80. in 90. letih iz geriatrične hiralnice in črnskega geta spreminjati v sterilizirani, družinsko naravnani postmoderni svet hedonizma, blišča in čudes. Mesto je postalo pravi Disneyland s 15 tisoč miljami neonskih cevi, kjer se namesto otrok raje zabavajo odrasli.

In res – kje še lahko obiščete Pariz, Benetke, Luksor in New York v istem dnevu? Se zjutraj zabavate s svojo drago, zvečer pa na Folies Berge`re, nagajivem plesnem šovu v Tropicani, ki je na sporedu že 56 let? Hoteli v Vegasu so postali tako glomazni, da bi v enem največjih, MGM Grand, lahko preživel slabih 14 let, če bi hotel vsak dan spati v drugi sobi.

Ko je Elvis Presley prepeval pred vreščečimi oboževalkami v Hiltonu (takrat še Hotelu International), se mu ni niti sanjalo, da bo tu nekoč stal Star Trek Experience, simulator klingonske ugrabitve in največja »trekkie« trgovina na svetu, kjer si mozoljasti očalarji lahko kupijo replike fazerjev in komunikatorjev iz vseh sezon legendarne serije.

Las Vegasu je pač usojeno, da se spreminja hitreje od Madonnine medijske podobe. A nekatere stvari vendarle ostajajo nespremenjene. Tako Elvis v mestu greha ne bo nikoli umrl. Lahko ga srečate na vsakem koraku, kako si skozi napol privzdignjeno ustnico tiho

prepeva Viva, Las Vegas!

It’s showtime, folks!

• Performansi umetniške skupine Cirque du Soleil so bili vedno vrhunec estetike akrobatstva, vizualnih učinkov in kostumografije. Nekoč »O« v Bellagiu in »Mystere« v Treasure Islandu, danes »Zumanity« v hotelu New York-New York. Erotična ekstravaganca v Muglerjevih kostumih vas bo stala najmanj 20 tisočakov!

• Za nostalgike – Red Square v hotelu Mandalay Bay je izvrsten kvazipostkomunističen lokal, ki ga pred vhodom krasi brezglavi Leninov kip, skupaj z obveznimi umetnimi golobjimi kakci …

• Po zabavo se odpravite v Coyote Ugly, vroč južnjaški bar iz istoimenskega filma, kjer so na mizah plešoče natakarice spremenile postrežbo v divje, nepozabno doživetje. Za vstop boste potrebovali osebno (21 +).

• Za klubaše je tu odlični Ghost bar v hotelu Palms. Prozorno akrilno plesišče prebudi voaerjsko žilico v marsikaterem dekletu … Pojdite preverit, ali nosijo hlačke!

• Steve Wynn, ki je leta 1998 odprl milijardo dolarjev in pol vreden Bellagio, nedvomno najprestižnejši hotel v Las Vegasu (toskanska arhitektura, velikanski vodometi ob zvokih klasike, najboljša zajtrkovalnica v mestu, lastna umetnostna galerija), je lani strošek za novi Wynn Las Vegas Resort, ki stoji na kraju legendarnega Desert Inna, pompozno podvojil. Oglejte si ga na www.wynnlasvegas.com.

5 rekordov mesta greha

• V mestu je 75 % največjih hotelov na svetu.

• Tu sta tudi najvišji vlakec smrti (High Roller) in prosti pad (Big Shot) na svetu, na vrhu Stratosphere Towerja, 350 metrov visoko.

• Za ljubitelje kiča je tu največja trgovina s spominki na svetu (Bonanza, 2460 Las Vegas Blvd).

• Hotel Luxor ima največji hotelski atrij in najmočnejši svetlobni snop na svetu.

• V igralnici Golden Nugget je 24 ur na dan moč videti največjo kepo zlata, imenovano »Roka Usode« (27,5 kilograma).

Po skoraj 200 posnetih filmih je najboljše iz Vegasa moč strniti v 8 celovečercev:

• Ocean’s Eleven (1959) – Dean Martin, Sammy Davis Jr. in Frank Sinatra, najbolj znani vegaški zabavljači (originalni Rat Pack), poskušajo oropati več igralnic hkrati. Obea remakea sta polomija.

• Mars Napada! (1996) – Sarkastična parodija na »American Way of Life« genija Tima Burtona. Ne prezrite Jacka Nicholsona kot predsednika ZDA in Toma Jonesa s srnicami.

• Casino (1995) – Martin Scorsese zbere ekipo iz »Dobrih fantov«, doda Sharon Stone in še enkrat zadene v polno. Joe Pesci je seveda spet izvrsten.

• Strah in groza v Las Vegasu (1998) – Fenomenalna Gilliamova filmska priredba romana (žal že pokojnega) Hunterja S. Thompsona z Johnnyjem Deppom na konstantnem tripu. Pri nas malomarno prezrto.

• Viva Las Vegas (1964) – Eksplozija Elvisovih hormonov, nepozabni ples Ann-Margret in čudoviti posnetki Vegasa iz šestdesetih.

• Diamanti so večni (1971) – Sean Connery v vlogi agenta 007 pleza na hotel Hilton in dirka po Fremont Streetu, vmes pa si kot pravi Playboy vzame čas za lepotice in kockanje. Film posredno obdela celo Howarda Hughesa.

• Rain Man (1987) – Tom Cruise izkoristi svojega avtističnega brata Dustina Hoffmana in ga odpelje v Vegas, potem pa najde samega sebe.

• Showgirls (1995) – Častni sloves enega najslabših filmov vseh časov. Zgodba o zahrbtnem vzponu mlade plesalke, ki Versace izgovarja »Versejz«. Že danes kultni film!

TEKST & FOTO: Aleš Bravničar

Novo na Metroplay: "Zgodovine se moramo zavedati, da ne ponavljamo istih napak. Moramo pa jo zagotovo preseči" | Matej Grah