M. Douglas: Mr. Bad Guy

Negativci, ki jih igra Michael Douglas, niso bedniki z zmedenimi pogledi, gnilimi zobmi in travmatičnimi izkušnjami iz otroštva. Nasprotno, to so dobro vzdrževani, v Armanijeva oblačila odeti idealno zagoreli lepotci s posrebrenimi zalizci, ki bi nam lahko bili vsem svetal zgled, če ne bi njihovih dejanj vodili pohlep, pohota, jeza ali kateri drug od sedmih smrtnih grehov po izboru scenarista.

»Ne glede na bleščečo fasado je to tragična usoda,« je rekel Douglas o svojih vlogah, te njegove besede pa bi lahko veljale tudi za njegovo osebno življenje.

Na eni strani zloščena podoba hollywoodskega seks simbola, milijonarja, ki deluje vsaj 20 let mlajši od svojih 65 let in je poročen z eno najbolj seksapilnih lepotic Hollywooda, na drugi strani pa de­set­letja dolg prepad bolestne negotovosti, alkoholizma in zdaj, ko so njegovega najstarejšega sina obsodili na pet let zapora zaradi trgovine s kokainom in metaamfetamini, tudi veliki dvomi, ali mu ni spodletelo pri eni najpomembnejših nalog vsakega moškega, biti dober oče.

To, da je sin enega največjih hollywoodskih zvezdnikov, Kirka Douglasa, nas pripelje do logične domneve, da je najbrž

Le še en razvajen bogataški otrok,

ki je prišel na veliko platno skozi stranska vrata. Toda pri Michaelu ni bilo povsem tako. Legendarnemu Kirku je bila družina odvečno breme, saj mu je bila v napoto pri gradnji kariere. Tako so bila srečanja očeta in sina zaznamovana z ­incidenti, saj je bil mlajši ves čas napet zaradi pregovornih izbruhov gneva ­velika igralca.

Konec šestdesetih se je Michael spopadal ne samo z vsakdanjimi težavami, ki jih ima vsak mlad igralec, temveč tudi s težo svojega rodu, zaradi katerega je bil vsak najmanjši spodrsljaj označen kot ogromen, sramoten polom. Stres je bil tako velik, da je Douglas bruhal pred vsakim snemanjem televizijske serije The Streets of San Francisco, s katero se je de facto začela njegova filmska kariera.

Karl Malden, zvezda nadaljevanke, je postal njegov mentor in pozneje je Michael pogosto dejal, da je mu je Karl bolj oče kot Kirk.

Pa vendar se mu je njegov biološki oče leta 1974 odločil pomagati, in sicer je sinu predlagal, naj bo producent filma po romanu Kena Keseyja Let nad ku­kavič­jim gnezdom. Douglas starejši je namreč kupil pravice za film, potem ko je sodeloval v uspešni gledališki adaptaciji romana. Oče se je sinu priglasil za glavno vlogo tudi v filmu, toda ko je ta kon­čno zbral denar za njegovo snemanje, je s tipično douglasovsko gesto dal to vlogo Jacku Nicholsonu: »Menil sem, da je Jack primernejši, in ker je moj oče vedno dajal prednost karieri pred družino, sem se odločil, da tudi sam naredim enako.«

Komaj 31-letni Michael je imel tako za seboj film, leta 1975 nagrajen z najpomembnejšim oskarjem, in vsaj na prvi pogled se je zdelo, da je Hollywood pogrnil rdeče preproge posebej zanj. Resničnost pa je bila, kot je v navadi, malce drugačna in njegova igralska kariera se je nadaljevala s sicer uspešnimi, toda bebavimi pustolovskimi filmi, kot sta na primer Lov na zeleni diamant in Nilski dragulj.

Kot kvazi Indiana Jones je bil Douglas priljubljen med ne samo ameriškimi najstniki in romantičnimi gospodinjami, toda dobri režiserji niso videli raz­loga, da bi si zapisali njegovo telefonsko številko.

To se je seveda spremenilo v trenutku, ko je Oliver Stone v Douglasovem lepem in nekoliko zverskem obrazu prepoznal

živega dvojnika Gordona Gekka,

glavnega junaka svojega naslednjega filma Wall Street. Gekko je hladnokrven manipulator, ki ga nič ne ustavi na poti do njegovih ciljev, in hkrati najboljša metafora pohlepnih osemdesetih let, ko je zahodna potrošniška družba vidno zadovoljna in brez kakršnihkoli zadržkov zadovoljevala svojo lakoto po seksu, drogah, denarju in oblasti.

Navajen vlog simpatičnih, dobrih fantov je imel Michael sprva kar precej težav, da je vzpostavil stik s svojo temno stranjo oziroma, kakor je rekel sam, da odkrije v sebi kurbinega sina. Stonova pikra opazka: »Zdi se, kot da še nikoli v življenju nisi igral,« pa je spravila zver na svobodo.

Michael je končno odkril vlogo, ki mu je pisana na kožo, in lik podleža razvijal, nadgrajeval. Sledili so filmi Usodna privlačnost (nezvesti soprog, ki nepričakovano dobi zasluženo), Prvinski nagon (preiskovalec, ki ne more držati pištole v hlačah) in Prosti pad (odpuščen uradnik, ki vzame pravico in pravosodje na ulicah LA-ja v svoje roke). Edina težava je bila, da so se začeli

demoni iz njegovih filmov

naseljevati v njegovo osebno življenje. Njegov dolgoletni zakon z Diandro Luker, hčerjo pomembnega diplomata, ki nikoli ni mogla sprejeti praznega bleska filmske industrije, je počasi, a zanes­ljivo propadal. Michaelova obrambna reakcija je bila beg v alkoholne hlape.

»Vedno sem pri vsaki stvari, ki sem je lotil, dal vse od sebe, in tako tudi takrat, ko sem uničeval samega sebe,« je s samo­ironijo razlagal čez nekaj let. Leta 1992 je vstopil v kliniko za zdrav­ljenje alkoholizma, toda rumeni tisk je objavil govorico, da se zdravi zaradi odvisnosti od seksa. Michaela so te govorice zabavale in ni naredil ničesar, da bi jih ovrgel: »Tisti čas sem bil zares v takem stanju, da pogosto nisem vedel, v čigavi postelji sem se zbudil. Ženske so prihajale in odhajale, jaz pa si niti poskušal nisem zapomniti njihovih imen.«

Iz alkoholne megle,

v kateri je preblodil naslednjih nekaj let, ga niso rešili zdravniki, ampak je to dokončno storila Catherin Zeta-Jones, 25 let mlajša igralka, ki je v Hollywoodu debitirala leta 1998. Douglas je odšel na predpremiero filma Zorro za izbrane in ljubezen je vzplamtela na prvi pogled. Ko jima je skupni znanec uredil prvi zmenek, ji je Michael z grobo odkritostjo Gordona Gekka rekel: »S tabo hočem imeti otroke.« »Veliko stvari sem slišala
o tebi in resnično sem zelo vesela, da vse držijo,« ga je zavrnila Catherin.

Toda Douglas ni odnehal. Po devetih mesecih dolgih nočnih telefonskih pogovorov, kupov rož v njenih garderobah na snemanjih filmov in težko priborjenih romantičnih večerjah sta končno zaživela skupaj.

Do ušes zaljubljen

v svojo mlado ženo je igralec naredil presenetljiv korak – filmski posel je postavil na stranski tir in se posvetil otrokoma, mama Zeta-Jones pa je bila zaposlena s svojo filmsko kariero. Vse se je zdelo čudovito, dokler se spet niso prebudili maščevalni duhovi pretek­losti – njegovega sina iz prvega zakona z Diandro, 31-letnega Camerona, so letos poleti obsodili na pet let zapora zaradi trgovine z drogami. Sod­nik pri tem ni pozabil omeniti, da težave ne­uspešnega igralca in didžeja Douglasa mlajšega koreninijo v težav­nem otroštvu in posredno v očetovi večni odsotnosti.

Novo težko obdobje pa je Michaelu prineslo tudi nekaj pozitivnega – daljši čas je bil oddaljen od filmskega sveta in zdaj je bil pripravljen, da se s polnimi močmi vrne na filmska platna z dvema popolnoma različnima vlogama. V vlogi ostarelega, ampak še zmeraj nevarnega Gordona Gekka v Wall Streetu: Denar nikoli ne spi in kot Liberace, pianist, ki je v petdesetih letih postal velikega zvezda, umrl pa za aidsom leta 1987, vse do smrti zanikajoč pozneje dokazane govorice, da je homoseksu­alec, v še ne naslovljenem biografskem filmu Stevena Soderbergha.

»Današnji Gekko je drugačen, saj je drugačen tudi svet, v katerem zdaj živi. Finančni trg iz leta 1987 z operacijami po deset milijonov dolarjev se zdi kot smeš­na otroška igra v primerjavi z milijardami, ki jih danes služijo in izgubljajo veliki morski psi. Bolj kot kdaj prej da­naš­nji kapitalizem ni za ljudi s slabim srcem,« je Douglas komentiral v enem od reklam­nih intervjujev za drugi del filma.

Seveda lahko samo ugibamo, ali bo Wall Street 2 ponovil fenomenalni uspeh klasike iz 1987. ali pa se bo potopil zaradi ambicioznih uspešnic nove generacije, kot je Izvor (Inception). Toda to niti ni tako pomembno, glede na to, da imata Michael (trenutno ga zdravijo za rakom v grlu) in njegov junak pomembno skupno lastnost – sposobnost preživetja navkljub pogosto krutim življenjskim okoliščinam.

Sveta trojica

Kaj meni Michael o svojih treh ­najboljših filmih?

• Usodna privlačnost (1987)

»Najpomembnejše, kar sporoča ta film, je, da je prišla seksualna revolucija predaleč in da smo mi, moški, žrtve prevelikih zahtev naših žensk. Za vsakdanjo rabo pa je to strašna pravljica – opozorilo, da nezvestobe ni mogoče skriti.«

• Wall Street (1987)

»Gordon Gekko je briljantno izmišljen junak – ves pohlep osemdesetih je zbran v enem človeku. Nisem potreboval posebne študije, da bi lahko odigral to vlogo; dovolj je bilo že, da sem pozorno opazoval svet okoli sebe.«

• Vojna zakoncev Rose (1989)

»Leta 1989 so se v čudovitih pravljicah ameriških japijev začele pojavljati prve ­grde razpoke. Vsi smo se morali zbuditi in se zavesti, da ne bomo živeli večno, da ne bomo ljubili večno in bomo morali neki trenutek plačati za svoja brezskrbna življenja.«

Vladimir Konstantinov

Novo na Metroplay: “Ljudje mislijo, da je podjetništvo bogastvo brez truda!” | Marko Verdev