Mirko Cuderman: Ob Prešernovi nagradi se spominjam časov, ko sem še deloval

V telefonskem pogovoru je leta 1930 rojeni Cuderman obudil spomin na svoje začetke v zborovski glasbi. Po vrnitvi s študija in doktorata na Dunaju je leta 1968 ustanovil zbor Consortium musicum, s katerim je ostal povezan več desetletij. Takrat je bil skoraj edini slovenski zbor, ki se je posvečal tudi izvedbam večjih vokalno-instrumentalnih skladb.

"To je bil popolnoma amaterski zbor. Ko sem prišel z Dunaja, sem začel novačiti ljudi, ki imajo veselje do petja, da sem lahko začel delati to, kar sem si zadal," je povedal Cuderman. Z zborom je izvajal tudi najzahtevnejša vokalno-instrumentalna dela ter pri tem sodeloval z različnimi dirigenti in orkestri. Z njim je posnel tudi prvo celovito predstavitev slovenske cerkvene glasbe v zbirki Musica Sacra Slovenica, ki šteje 23 plošč.

V 80. letih je nato prevzel vodenje Komornega zbora RTV Slovenija, ki je bil po njegovih besedah napol amaterski. "Pevci so bili plačani za večerne vaje, pred tem pa so bili v službi v svojih poklicih. In ker so imeli veselje do petja, so v tem zboru sodelovali in za to dobili določen honorar."

Iz želje po še boljšem sestavu, ki bi se ukvarjal samo s petjem, je nato na prelomu 90. let uspel prepričati takratno republiško skupnost, da bi potrebovali profesionalni zbor. Sprva so se dogovarjali, da bi novemu zboru materialne stroške, kot so prostor, ogrevanje, elektrika, kril radio, plače pa ministrstvo za kulturo, takratni minister Andrej Capuder pa je nato po Cudermanovih besedah sklenil, da vse stroške prevzame ministrstvo.

Organizirali so so avdicijo, zbrali 35 pevcev in leta 1991 je začel delovati Slovenski komorni zbor, s katerim je Cuderman lahko "delal tako, kot je treba". To je bil po njegovih besedah samostojen in neodvisen profesionalni zbor. Z njim je še enkrat posnel zbirko Musica Sacra Slovenica na 33 ploščah ter na 55 ploščah izbor posvetne zborovske glasbe v zbirki Slovenska zborovska glasba.

Poleg koncertov v Sloveniji, kjer se je pri izvajanju vokalno-instrumentalnih del večkrat okrepil s pevci Consortium musicum, je Slovenski komorni zbor nastopal tudi v Zagrebu in zamejstvu. "V Zagrebu smo imeli svoj abonma, devet koncertov, samo hrvaška komorna glasba. Imeli smo tudi več koncertov letno v Trstu in Gorici. Tudi na Koroškem smo bili vsako leto tri dni v Tinjah na razpolago tistim, ki so se učili zborovodstva v Celovcu," se spominja Cuderman.

Potem se je "spremenila politika"

Capuder je odšel, prišel je drug minister in so rekli, da je to preveč razdeljeno, preveč je ustanov, moramo združevati". Tako so Slovenski komorni zbor pripojili k Slovenski filharmoniji in ga kasneje preimenovali v Zbor Slovenske filharmonije.

Cuderman je Slovenski komorni zbor vodil dve desetletji, pred upokojitvijo leta 2009 je bil nekaj let tudi umetniški vodja Slovenskega okteta. Ob začetku zborovskega delovanja v Ljubljani pa je bil tudi vodja arhiva v Slovenski filharmoniji.

Notno gradivo je zbiral tudi doma. "Praktično 40 let sem zbiral slovenske muzikalije, ker včasih ni bilo fotokopirnega stroja, da bi razmnoževali tako kot zdaj, ampak je bilo to vse na roko prepisano in če sem hotel kakšne note, sem se s kolesom odpeljal ali do skladatelja ali do založnika, da sem kupil nove muzikalije in sem si jih tako nabiral." Zbiral je predvsem slovensko zborovsko glasbo, na Dunaju pa je kupoval tudi svetovno glasbeno literaturo, tudi vokalno-instrumentalna dela.

Ob prenehanju zbiranja se je začel spraševati, komu bi predal tako obsežen arhiv, ki po njegovih besedah obsega kakšnih 20 omar do stropa. Zanimanje zanj je pokazal njegov prijatelj Vladimir Kranjčević, dirigent v Zagrebu, ki bi gradivo shranil v tamkajšnjem Nuku, a se Cudermanu ni zdelo smiselno, glede na to, da gre pretežno za slovensko glasbo.

Material je tako predal Javnemu skladu RS za kulturne dejavnosti, s katerim so leta 2013 odprli Slovenski zborovski arhiv v Uršulinskem samostanu, da bi bil z več kot 60.000 enotami dostopen strokovni in drugi javnosti.

"To je bil mišljen kot nek center, da bi servisirali zborovodje z literaturo, saj je sklad že imel nek zborovski oddelek, ampak le z nekaj notami, minimalno. Tukaj pa je skoraj vse, kar je slovenskega. Zbiral sem tudi plošče, imel sem tudi instrumente, dvojne orgle, pavke, klavir. Potem smo arhiv še razširili, da sem dokupil še magnetofon, gramofon, da bi lahko zavrteli glasbo. Potem se je zamenjal direktor," je povedal nagrajenec.

Arhiv obsega njegovo osebno zbirko in arhiv zbora Consortium musicum

V njem pa so slovenske posvetne in cerkvene glasbene revije, ki so izhajale v Sloveniji, slovenski oratoriji, kantate, maše ter posvetne skladbe slovenskih skladateljev. V njem so tudi zbirke večjih vokalnih opusov evropskih skladateljev, zbirke slovenskih pesnikov, iz katerih so slovenski glasbeniki črpali besedila, plošče, kasete in zgoščenke slovenske ter svetovne zborovske glasbe, domači in tuji priročniki ter sodobne skladbe evropskih skladateljev.

"To je moje življenjsko delo," je poudaril Cuderman, kateremu je hudo, da arhiv trenutno ne deluje, saj je za njegovo urejanje porabil sedem let. Zelo mu je tudi žal, da "propada ta slovenska značilnost", saj po njegovih besedah ni naroda na svetu, ki bi imel toliko zborov.

Cuderman Prešernovo nagrado za življenjsko delo prejme, ker je s svojim poustvarjalnim, muzikološkim, pedagoškim in organizacijskim delom temeljno zaznamoval slovensko (zborovsko) glasbo zadnjih desetletij.

Njegovo umetniško delovanje zaznamujejo premišljen poustvarjalni pristop, estetsko izčiščena interpretacija, skrbna izvedba, muzikalna občutljivost, muzikološka kritična presoja virov, izjemno poglobljeno poznavanje repertoarja in gigantska energija. S tem je Cuderman slovensko zborovsko poustvarjanje, z njim pa slovensko glasbo in kulturo nasploh dvignil na primerljivo mednarodno raven in jo nedvomno neizbrisno zaznamoval, piše v utemeljitvi.

Pogovarjala se je Ksenija Brišar

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj