Vid Legradić | 27. 9. 2021, 10:44
Mokrišča - blažilci podnebnih sprememb (pa naj se politika s tem strinja ali ne)
Slovenija ni le dežela gozdov in gora. Je tudi dežela mokrišč, habitatov izjemnega pomena za človeka, okolje in blaženje podnebnih sprememb. Čeprav nekateri politiki razumejo zaščitenost takšnih območij kot strel v koleno, bo že bližnja prihodnost skoraj zagotovo pokazala, da temu ni tako. Mokrišča namreč zagotavljajo številne okoljske funkcije, ki zmanjšujejo vplive podnebnih sprememb.
Že samo tehničnih storitev, tistih, ki jih ima moderna družba neozirajoč se na naravo tako zelo rada, je veliko.
Osnovna globalna naloga mokrišč v povezavi s podnebnimi spremembami je absorpcija oziroma umik ogljikovega dioksida iz ozračja. Poplavljena narava omogoča kopičenje šote. To je proces, ki običajno poteka tisočletja. Šota je največje skladišče ogljika v Evropi. Čeprav je večina šotišč v severni polovici Evrope, pa lahko šoto najdemo tudi v Sloveniji, na primer na Ljubljanskem barju. To so nekoč tam tudi kopali in jo uporabljali kot kurjavo in dodatek za bogatenje vrtne zemlje. Šoto lahko danes kupite v trgovini, predvsem za namen sajenja sobnih rastlin. Nikar. Raje uporabite drugačno prst. V šoti je ujetega toliko ogljikovega dioksida, da okolju in v določenih primerih celo zraku v svojem domu le škodujete.
Natančno ta problem postane globalen, ko se prestavi v večji okvir. Mokrišča po svetu pospešeno izginjajo.
Tista, ki so bila poškodovana zaradi izsuševanja, urbanizacije (gradnje), namakalnega kmetijstva in prekomerne paše postanejo mrtva in suha. Ko se vodni krogotok prekine, začne šota razpadati. Pri tem oddaja prej uskladiščen ogljikov dioksid. V šoti shranjene količine tega toplogrednega plina so tako velike, da jim na enaki površini ne more parirati noben gozd. Mokrišče je pač mokrišče - shramba CO2. Seveda je ob pravilni regulaciji razpad šote možno preprečiti, vendar je za to potrebne veliko politične volje in složnosti različnih političnih deležnikov. Eden takšnih primerov je sobivanje z bobri, ki s svojimi jezovi ohranjajo mokrišča ter hkrati uničujejo osebno lastnino, kot so gozdovi, kmetijske površine in pridelki.
Leta 1971 je bila v mestu Ramsar v Iranu podpisana Ramsarska konvencija o zaščiti mokrišč. To je medvladni sporazum, ki zagotavlja mednarodno sodelovanje pri ohranjanju mokrišč in prepoznava njihove značilnosti kot pomembne pri ohranjanju biološkega in klimatološkega ravnovesja v svetu. Ta trenutek konvencija vključuje 153 držav, med njimi tudi Slovenijo s Škocjanskimi Jamami, Sečoveljskimi solinami in Cerkniškim jezerom. Konvencija kot ključen razlog za varovanje omenja tudi biotsko raznovrstnost, ki je neposredno povezana s podnebnimi spremembami. V primeru izsušitve mokrišča je katerikoli drug nadomestni ekosistem na enakem kraju manj biološko raznovrsten. To prinese za seboj motnje ostalih bioloških procesov, ki vplivajo na naravo in končno na ljudi na primer z motnjami pri proizvodnji hrane, večjem tveganju za bolezni, nevarnostni poplave in suše ...
V primeru njihove izsušitve ali izginotja bi bil položaj drugačen. Že samo sprehod po mokrišču je ob petju ptic, regljanju dvoživk in cvrčanju žuželk lahko prava pustolovščina. Ko začnemo spoznavati še naravne procese, ki jih v sebi skriva poplavljen svet, postane obisk svojevrstno doživetje.
Radensko polje, Planinsko polje, Škocjanski zatok, Lovrenška jezera, Šotna Barja na Pokljuki ... predlogov za izlet je veliko. Za odganjanje komarjev pa naj poskrbi repelent.
