Naj se bolj bojimo tretje svetovne vojne, pregretega ozračja ali svojih hrepenenj?!

Sta Amerika in Iran daleč od nas, v tej globalni vasi? Nismo ničesar krivi, mi majhni Slovenčki, nedolžni in bogaboječi, od moči in denarcev velikih zaslepljeni? No ja, spomnimo se, da je večina od nas obkrožila JA za NATO, vojsko sveta. Torej smo zraven, juhej, enako krivi kot veliki, in sami smo se tako odločili. 

Morda nad našimi glavami ne bodo pokale rakete, a med našimi otroki v šoli bo vedno več tistih, ki so svoj dom tam daleč zapustili. Slovenija je prehodna, ubogljiva (ah, Hlapci, ki nas je Cankar tako lepo opisal) in spravljiva deželica (izvzemši medsosedske odnose v tej dolini Šentflorjanski), zato nikar ne mislimo, da se bomo izognili vojni, četudi se po nekem čudnem naključju ne bo povsem razplamtela na Bližnjem vzhodu, temveč se bo okupacija sveta zgodila od Daljnovzhodne velesile, ki pretkano meče svoje mreže s strategijo, ki je drugi ne (z)morejo.

Pa na tem mestu še naša draga Adria - je bila v resnici vizionarka in je zaprla 'štacuno', da rakete ne bi klatile njenih letal, stevardes in pilotov ter predragih sodržavljanov z neba? Pa seveda zato, ker nima brezogljične aviacije, tudi manj potratnih, bolj ekoloških letal?

Ah, smo se že lotili podnebja? Seveda mi nismo nič krivi, kaj pa bo ena mala Slovenija proti velikanom? Naše reke so se očistile nesnage, mesta industrije, vse smo prenesli na drugo stran sveta, da ne gledamo svinjarije. Zdaj si vse lahko kupimo čisto poceni, tisti pujsi na drugi strani sveta pa neozaveščeno onesnažujejo naš prečudovit modro-zeleni planet in izkoriščajo svoje otroke, za nameček pa zahtevajo svoje police v naših trgovinah!

Kako so lahko tako brezvestni??!!

Sem že omenila dolino Šentflorjansko, ki si pred svojo pokvarjenostjo zatiska oči in se slepi, da sama ni čisto nič kriva? In ja, saj bi kupovali slovenske izdelke in pridelke, ampak kaj, ko so tako nesramno dragi, kajne? Pa že raje posežemo po tisti ničvredni robi s Kitajske za male denarce, Slovenec pa naj se prilagodi in velikodušno svoje cene spusti  …

Vem, da sem bila v tem 'pesnjenju' groba, nepravična in noro posploševalna, a trenutno stanje v naši državi je precej noro. Vem, da vas je veliko posameznikov, ki del(uje)te drugače, in vem tudi, da ste tisti tako širokega duha, da vas moje besede prizadenejo. Ker se zavedate, da se nam ne bo dobro pisalo, če ne bomo česa spremenili.

Podnebna kriza je huda globalna kriza, na katero opozarja že 11.000 znanstvenikov vseh vrst, mi pa še vedno nič. Ker nam je lažje lagodno živeti, ničesar spremeniti in s prstom kazati na druge (zanimivo – vojske močnejših vedno pomagajo šibkejšim na kriznih žariščih, dežele bogatejših pa tistim na revnejših območjih le črpajo vire in se delajo, da so same čiste).

Nam res še ni jasno? Amazonija gori. Avstralija gori. Led na Antarktiki se bliskovito topi. Zemlja se segreva tako hitro, da tega sploh ne dojemamo. Kupujemo si klimatske naprave in živimo naprej.

Koliko časa še in kako??!!

Kaj bomo rekli svojim otrokom, ko nas bodo vprašali, ali smo vedeli, kam vse skupaj pelje? Da si nismo predstavljali, da bo tako hudo??? Kaj jim bomo rekli? Da nam je bilo preveč lepo, da bi se v njihovo dobro hoteli čemur koli odreči?

Mar ni logično, da države in državniki ne primejo zavor, ne ustavijo potrošnje in ne velevajo ljudstvom, naj se umirijo in naj si uredijo svoj vrtiček za samopreskrbo? Sesule bi se kot karte iz kock, one potrebujejo multinacionalke, vojne, denarce v eksotičnih davčnih oazah.

In mi, kaj potrebujemo mi? Sanje, ki nam jih prodajajo trgovci, iluzije o življenju, kakršnega v resnici (razen na Facebooku in Instagramu) ni? Po čem hrepenimo? Po plaži na eksotičnem otoku, modernem stanovanju, dobri plači in spoštovanju?

Po duši, ki bi nas resnično, povsem brezpogojno ljubila (čeprav mi sami sebe ne), po priznanju očeta, ko smo zasedli stolček v službi, po mamini ljubeči roki, ki drsi po naših laseh, ko nam bo uspelo narediti pecivo kot iz reklame, po čem hrepenimo?

Po Turku iz nadaljevanke? Po resnici resničnostnega šova ali po tem, da bi se naša duša končno umirila?

Umirila se bo, potem pa plesala od sreče, če bomo delali to, kar je prav. Če si ne bomo zamerili, da smo ravnali človeško. Če bomo od sebe in drugih zahtevali realne stvari. Če bomo šli čez sebe in se nasmehnili le zato, ker si želimo živeti (in tudi poskrbeti) za lepše življenje, in tu nikakor ne mislim le v lastni denarnici.  

Če se bomo sprejeli in si ne bomo dovolili, da bi spet zašli na stranpoti, ki onesrečujejo nas in druge. Če se bomo zavedli, kaj je večje in pomembnejše od nas samih, naših želja, mnenj in koprnenj in bomo delali dobro za vse, ne le zase. Za narodov blagor. Narodov vsega sveta.

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc