Splošna kriza na nogometnem trgu, zlasti v najmočnejših svetovnih ligah (italijanski, španski in angleški), je že vplivala na zaslužke nogometnih menedžerjev. Na udaru so predvsem tisti, ki tja že desetletja izvažajo nogometaše iz eksotičnih lig. Italija je dala celo veto na uvoz nogometašev zunaj Evropske unije in o tem razmišljajo tudi nekateri drugi. Po tem scenariju naj bi torej izgubili menedžerji in nogometaši, dobila pa prvenstva majhnih držav, med katere sodi tudi Slovenija.

Vsekakor dobra novica za našo obubožano ligo. Morda si lahko v bližnji prihodnosti obetamo še kakšnega Roberta Prosinečkega, zagotovo pa več naših zvezdnikov, ki ne bodo dobili zadovoljive zaposlitve zunaj slovenskih meja, veseli, da bo marsikateri talent, zahvaljujoč recesiji v tujini, zdaj prisiljen igrati za matični klub, s čimer se bo dvignila kakovost klubskega nogometa zunaj EU.

Kdor poda, se ne proda

S tem se, kakor kaže, končuje obdobje »hitrih« prestopov, ki so v preteklosti prinašali ogromne dobičke in hkrati reševali eksistence srečnih izbrancev. Se bo nogomet pri nas potemtakem končno spet začel igrati izključno za barve kluba in publiko? Odgovor je za zdaj še v zraku. Dejstvo je, da so se tisti, ki so bili prepričani, da je bilo doslej tako, nemalokrat ušteli. Igralci z »driblanjem« niso pretiravali zato, da bi osrečili svoje navijače, temveč oglednike tujih klubov in njihove menedžerje.

Od tod toliko pretiravanja in egoizma v najbolj kočljivih trenutkih za klub ali reprezentanco. Taka praksa je bila znana v nekdanji Jugoslaviji, ki tudi zaradi tega nikoli ni dosegla velikih rezultatov. Seveda so bili za to krivi posamezniki, ki so skrbeli za svoj žep, za skupne interese pa jim je bilo malo mar. Pobeg iz revščine je bil prevelik imperativ, da bi prepogosto podajali žogo soigralcem. Tisti, ki so podali, se niso prodali. In nasprotno.

Nekaterim je uspelo, večini pač ne. Veliko jih je nasedlo obljubam sumljivih tipov, ki so na račun nogometnih sanj kovali lastne dobičke. Tudi v posttranzicijskem času mrgoli lovcev na talente, ki znajo obljubljati gradove v oblakih, v resnici pa so navadni šarlatani. Najhujši so tisti, ki so za nekaj sto evrov pripravljeni nategniti vsakogar.

Žal se vedno najde kakšen naiven fuzbaler, ki nasede »hitrim« tipom z mercedesom in poceni parfumom, ki bojda poznajo predsednike vseh klubov. Takšnim je malo mar, če so nogometni menedžerji po njihovi zaslugi na slabem glasu. Iz teh in drugih razlogov je žal še vedno težko ločiti med pravimi in lažnimi menedžerji.

Pred letom 1991 v Sloveniji ni bilo pravih menedžerjev, zato pa jih je bilo toliko več v nekdanji skupni državi. Dva, ki sta že pred njenim razpadom obvladovala našo regijo in imela izvrstne zveze po Evropi, sta gotovo Predrag Naletilić in Ljubo Barin. Lahkotnost, s katero sta prodajala, je bila osupljiva. Dovolj je bila ena dobro odigrana tekma, ob pravem času na pravem kraju, in že se je srečnež znašel v velikem klubu.

Spomnimo se Spasića, ki je v dveh sezonah iz jugoslovanske republiške lige prišel v Real. Seveda v kraljevskem klubu ni igral veliko. Takšnih kalibrov je bilo v sedemdesetih in osemdesetih kar precej. Za vsemi so stali sposobni menedžerji z velikim vplivom. Pozneje so se taki igralci izgubili nekje v Evropi ali pa se čez čas vrnili v matični klub.

Veliki Oblak

Redki med njimi so osrečili svoje lastnike tako kot denimo Zvonimir Boban, Dejan Savičević in še kakšen redki izbranec. Razlogov je bilo veliko, na prvem mestu poškodbe ali nezmožnost podrejanja strožjim režimom treninga. Seveda je bilo treba tako »škart robo« znati prodati. Kopica nam bolj ali manj znanih imen, ki so igrala za največje klube, samo dokazuje, kakšno mrežo so spletli ti gospodje.

Slovenci so lahko ponosni, da je bil eden največjih izvoznih »artiklov« takratne jugo šole tudi naš Brane Oblak, ki ga v Nemčiji cenijo še danes. V svojem času je bil večkrat razglašen za najboljšega tujca v nemški bundes ligi, kar je resničen uspeh.

Tudi danes, ko za zvezdnike skrbijo velika podjetja, nikoli ne veš, ali je menedžer, ki zastopa določenega igralca, najboljši zanj. Vzemimo primer Cimerotiča, ki je zavrnil usluge Predraga Naletilića in njegovega sina Marka. Naletilića naj bi našemu asu veliko obljubljala, na koncu pa bolj malo naredila.

Ronaldo si ga je zabil

Včasih je težko ločiti med krivdo menedžerja in objektivnimi razlogi za stagnacijo njegovega varovanca. Nemalokrat imajo nogometaši preveč svojih težav, ki negativno vplivajo na možne ponudbe. Težava javnosti je v tem, da skoraj nikoli ne ve vsega. Zadnji takšen primer je bil Ronaldo, ki seveda ni imel problemov s ponudbami. Prvi strelec SP-ja se je čez noč odločil, da mu v Milanu ni več živeti, in od svojih lastnikov zahteval, naj ga prodajo.

Seveda so bili italijanski »tifosi« ogorčeni. Inter ga je dvignil iz pepela in vrnil na pota stare slave, on pa mu tako vrača, so se pritoževali. Pozneje se je izvedelo, da ga je v Milanu varala žena. In to z nekdanjim igralcem Interja, Nizozemcem Clarenceom Seedorfom. Vedelo naj bi celo moštvo, razen njega. S takšnimi soigralci ni mogel več igrati. Zato je odšel. Dobra zgodba, brez dvoma. Škoda le, ker ji ni nihče verjel!

Ronaldo si je svoje čustvene rane kaj hitro zacelil, saj se je njegov prestop k Realu, kljub krizi, vpisal med največje transferje vseh časov. Na vrhu teh so še vedno Zidane, Figo in drugi velikani modernega nogometa.

Skrbnik, prijatelj, zaupnik

Zaupanje je temelj, na katerem stojijo odnosi med nogometaši in njihovimi zastopniki. Tudi Tone Hrovatič, naš edini menedžer z licenco FIFA, stavi nanj, z enako mero pa mu vračajo tudi njegovi varovanci. Odnos med igralcem in njegovim menedžerjem je bil od nekdaj nekaj več; nekaj takšnega kot odnos očeta do sina, učitelja do učenca ali prijatelja in zaupnika.

Ko nam o tem pripoveduje Hrovatič, je očitno, da do svojih varovancev nikoli ni imel mačehovskega odnosa. Ni se mu bilo odveč navezati nanje ali jim pustiti, da so se tudi oni spoprijateljili z njim. Največja kakovost menedžerja je, da zavoha, kdo je talent, in ga najde pred drugimi. S tem je opravil skorajda ves posel. Ostane le še skrb za »investicijo«, ki se bo prej ali slej obrestovala. Hrovatič ne bo nikoli pozabil našega priznanega reprezentanta Saša Udoviča, ki ga je opazil pri njegovih sedemnajstih in zanj skrbel do konca kariere.

»Takrat še ni bilo tako, da si bil s podpisom pogodbe lastnik nekega nogometaša. Danes imam s tem, ko nekdo z mojo agencijo podpiše pogodbo FIFA, nad njim nekakšno razpolagalno pravico, kar pomeni, da ga zastopam, predstavljam in sklepam v njegovem imenu in za njegov račun pogodbe. Če je nekdo dober in ima vizijo postati vrhunski igralec, mora vzeti menedžerja, ker ga bo pravi menedžer pravilno usmeril, ne da bi pri tem nastradala tako igralec kot tudi menedžer.«

Včasih je bilo bolj od same prodaje pomembno, koliko je menedžer v tistem trenutku zaslužil. Danes je pomembno, da se agent poglobi v zgodbo svojega varovanca in se prilagaja različnim situacijam. Udovič je bil socialno preskrbljen, zato ni bilo pomembno, kdaj in za koliko časa bo šel v tujino. Poskrbeti je bilo treba, da se je poleg igranja nogometa tudi izobraževal. Njegova osebnost je tako zorela hkrati s kariero in nobene bojazni ni bilo, da bi projekt propadel.

Najprej je zaigral za Hajduk, nakar je odšel v Belgijo, kjer je naredil lepo kariero. Končal jo je kot urejen človek, ki govori tri jezike in ima pred seboj lepo življenjsko perspektivo. Seveda je bil s prestopi v tujini poplačan tudi ves Hrovatičev trud. Toda dober odvetnik je najbolj poceni odvetnik, pravi Udovičev skrbnik, ki ve, koliko te lahko stane slab zastopnik. Enako velja za nogometni posel. »Ljudje ne vedo, kaj vse mora imeti dober menedžer.«

Žal je na cesti veliko tistih, ki so pripravljeni nekemu igralcu takoj ponuditi denar ali avtomobil, samo da ga lahko zastopajo. »Pravi menedžerji ne ponujajo nič. Igralca opazujejo in poskrbijo, da ga vidijo pravi ljudje.« Pomembno je poznati potencialne kupce in jih pravilno usmeriti. Žal je tako skrbnih menedžerjev v svetu nogometa še vedno premalo, temu primerno pa je tudi nezaupanje športne javnosti. Dokler bodo okrog krožile čudne zgodbe o agentih, ki so na hitro obogateli, bo tudi poklic nogometnega menedžerja pri nas podcenjen.

Največji prestopniki (leta – iz – v – za (v milijonih dolarjev))

• Z. Zidane – 2001 – Juventus – Real M. – 64,4
• L. Figo – 2000 – Barcelona – Real M. – 56,1
• H. Crespo – 2000 – Parma – Lazio – 54,1
• C. Vieri – 1999 – Lazio – Inter – 50,0
• Ferdinand – 2002 – Leeds – Man.Ut. – 47,0
• Ronaldo – 2002 – Inter – Real M. – 46,3
• G. Buffon – 2001 – Parma – Juven. – 45,9
• G. Mendieta – 2001 – Valencia – Lazio – 41,0
• J. S. Veron – 2001 – Lazio – Man.U. – 39,5
• P. Nedved – 2001 – Lazio – Juvent. – 36,4
• N. Anelka – 1999 – Arsenal – Real M. – 35,7
• M. Overmars – 2000 – Arsenal – Barcel. – 35,5
• L. Thuram – 2001 – Parma – Juvent. – 35,4
• Denilson – 1997 – Sao Paulo – Betis – 35,0
• Rui Costa – 2001 – Fiorent. – Milan – 34,9
• Batistuta – 2000 – Fiorent. – Roma – 33,8

TEKST: Esad Babačić

FOTO: Buenos dias, Reuters, Ivana Krešič, Robert Balen

Novo na Metroplay: Duo Arbadakarba o novi avtorski pesmi, vsestranskem ustvarjanju in trenutkih z družino