Nežne pesti

Laila Ali, lastnica kozmetičnega salona na Beverly Hillsu, je imela osemnajst let, ko je odkrila, da obstaja tudi ženski boks. Čez dve leti, oktobra 1999, se je prvič spopadla z April Fowler.

V ring je stopila kot hčerka Mohameda Alija, legende svetovnega boksa, enega izmed najbolj karizmatičnih športnih osebnosti prejšnjega stoletja. Prevzela je njegov značilen tehnični slog in boksarsko ideologijo: »Frfotam kot metulj in pičim kot čebela.« In zvezda je bila rojena.

Mediji dvoboja niso smeli posneti, pokomentirali so ga kot pravo farso, saj je bila uboga April povsem nedorasla nasprotnica. Kljub Lailini zmagi je v zraku viselo vprašanje o njenih dejanskih sposobnostih. Toda še preden se je lahko dodobra dokazala, da je »iz pravega testa«, se je od nekod vzela devetintridesetletna odvetnica Jacqueline Frazier - Lyde, hčerka Joeja Frazierja, ki je marca 1971 v prvem izmed treh epskih »dvobojev stoletja« zrušil mit o nepremagljivosti Lailinega očeta.

Jacqueline Frazier, mati treh otrok, je obesila odvetništvo na klin, začela hujšati in napovedala vojno Laili Ali, menda zaradi »neporavnanih računov« njunih očetov. Zadnji dvoboj leta 1975, imenovan tudi »Grozljivka iz Manile«, se je končal po štirinajstih rundah, ker ga Frazier ni bil sposoben nadaljevati. Jacqueline, ki je imela takrat 13 let, se tega dogodka spominja po svoje:

»Bila sem tam. In spomnim se, da je moj oče hotel nadaljevati petnajsto rundo, vendar mu niso pustili. Zato se hočem boriti z Lailo Ali - hočem končati to petnajsto rundo Grozljivke iz Manile. Izprašila ji bom rit!« Laila Ali se na neresno izzivanje sprva ni odzvala, toda Jacqueline je vztrajala: »Bil bi krasen dvoboj. Lailo bi utrdil finančno, jaz pa bi jo utrdila horizontalno.«

»Jacqueline ni poklicna boksarka. Najprej mora dokazati, da se sploh zna boriti,« je Lailin promotor sprva zavračal izziv Frazierjeve, kar jo je očitno še bolj podžgalo. Alijeva se je lani že ponašala s tremi zmagami, medtem ko je Jacqueline šele februarja uradno začela novo kariero. In to dovolj oprezno: pomerila se je s Teeli Reese iz telovadnice YMCA iz Ohia, ki slovi po tekmovalcih, ki običajno že v prvih rundah izgubijo dvoboj s tehničnim knokavtom.

Neverjetno, Reesejeva je izgubila v prvi rundi (s tehničnim knokavtom), pobrala svojih osemsto dolarjev in zapustila svet boksa. Jacqueline je seveda žarela od zadovoljstva: »Laila Ali – hotela si izvedeti, ali sem profesionalna borka. Zdaj vidiš!« Laila je ostala hladna: »Potrebuje me in skuša uporabiti moje ime, da bi prišla do denarja.«

Do konca leta sta Jacqueline Frazier in Laila Ali zmagali po petkrat. Jackie ni imela posebnih težav z izbranimi amaterkami, Laili pa je rahlo spodrsnilo le pri dvoboju s Karen Bill: v drugi rundi je nepričakovano končala na tleh, a se je do tretje povsem pobrala in zmagala s tehničnim knokavtom. Publika je glasno protestirala, češ da so dvoboj neupravičeno zaustavili v korist Alijeve.

V zakulisju ženskega boksa so se medtem že razplamtele govorice o nenavadnem izbiranju nasprotnic v obeh taborih. Recimo, promotor Frazierjeve Don Elbaum se je – potem ko je na treningu opazoval Tanniele Smith, domnevno prvo nasprotnico Jacqueline – menda hitro ustrašil in preprosto odpovedal dvoboj, dokler ni našel nekoliko šibkejše boksarke. Tudi tabor Alijevih ni najbolj nedolžen pri izbiranju Lailinih tekmic.

Medtem sta se Laila in Jackie pričeli konkretneje pogovarjati o medsebojnem dvoboju. Sprva sta ga načrtovali za letošnji marec ob tridesetletnici zadnjega spopada njunih očetov. Zaenkrat sta se srečali le na tiskovni konferenci pred dvobojem 2. marca v New Yorku, kjer sta se pomerili vsaka s svojo nasprotnico.

Alijeva je v peti rundi premagala Christine Robinson in dosegla svojo deveto zmago, Frazierjeva pa je po komaj petinšestdesetih sekundah s sedmim zaporednim knockavtom porazila Genevo Buckhalter. Ob tej priložnosti sta si izmenjali nekaj ostrih besed, pač v kontekstu promocije medsebojnega dvoboja.

»Njen obraz bo čisto zdelan zaradi vseh stvari, ki jih govori,« je rjovela Laila, Jackie pa ji je zabrusila: »Moj oče je razbil Mohameda Alija in točno to se bo zgodilo tudi z Lailo. Frazierjevi obožujemo Alijeve. Najbolj pa jih obožujemo, kadar jih mlatimo.«

»Lahko govoriš, kar hočeš,« je odgovarjala Laila, »Mohamed Ali je bil največji boksar vseh časov. Ne pozabi tega. Punca, tu gre zate in zame.«

Laila in Jackie se bosta v ringu spopadli 8. junija v ameriški Veroni v New Yorku. To bo hkrati tudi prvi ženski boksarski dvoboj z nagradnim skladom, ki bo presegel sedemmestno število ameriških dolarjev. Gledalci bodo prenos lahko spremljali za 19,95 dolarja, na ameriških sprejemnikih pa se že vrti spot odvetnice iz Filadelfije, ki napoveduje, da bo opravila z Lailo po hitrem postopku: »Hočem videti tvojo kri na svojih rokavicah.«

Zanimivo je, da sta hčerki zamenjali vlogi, ki sta jih nekoč – v besednih dvobojih – imela njuna očeta. Laila, hči Mohameda Alija - »Gobca iz Louisvilla«, se je v očeh javnosti pokazala kot umirjena in strpna sogovornica, medtem ko Jacqueline ne varčuje z vreščečim pritegovanjem pozornosti, kar pri njenem očetu ni bilo v navadi.

Glede na odločnost Jacqueline Frazier, da se spopade z Lailo, lahko sklepamo, da ji zelo veliko pomeni ali družinska čast ali pa denar. Laila nima podobnih težav – njen oče je do upokojitve zaslužil okrog sto milijonov dolarjev, del dohodkov pa je sproti nakazoval na zaprte račune svojih otrok.

Dvoboji Mohameda Alija in Joeja Frazierja so se v kronologijo boksa zapisali kot vrhunski prikaz človeških zmogljivosti.

Mohamed Ali ali »Največji«, kot se je sam poimenoval, je leta 1967 nepremagan izgubil boksarsko licenco in naslov svetovnega prvaka, ker je zavrnil vpoklic v ameriško vojsko, ki se je borila v Vietnamu. Med njegovo triletno odsotnostjo je naslov prvaka prevzel Joe Frazier, ki se ga je zaradi sloga - potrpežljivega čakanja, ki mu je sledil neusmiljen napad – prijel vzdevek »Smokin' Joe«.

Po Alijevi vrnitvi sta se za naslov absolutnega svetovnega prvaka v težki kategoriji prvič pomerila leta 1971 v Madison Square Gardnu v New Yorku. To je bilo srečanje nosilcev olimpijskega zlata (Ali, Rim – 1960, Frazier, Tokio – 1964), ki sta se v svetu boksa povzpela na najvišjo stopnjo, ameriška javnost pa je bila razdeljena, saj tako močne politične konotacije v njem ni bilo vse od drugega spopada Joeja Louisa in Maxa Schmelinga leta 1938.

Cassius Clay, ki se je po spreobrnitvi v islamsko vero preimenoval v Mohameda Alija, je v besednih dvobojih srdito napadal Joeja Frazierja: »Moja misija bo prinesla svobodo milijonom črnih ljudi in jaz bom zmagal zato, ker se borim z razlogom. Frazier nima razloga, on se bori samo za denar.« Primerjal ga je s stricem Tomom in mu med drugim rekel, da je pregrd, da bi sploh lahko bil prvak, kar mu je Frazier zelo zameril in Alijevo opravičilo sprejel šele pred kratkim.

Seveda mu v času njunih verbalnih in boksarskih spopadov tudi Frazier ni ostal dolžan: po Alijevem preimenovanju je iz principa še naprej uporabljal njegovo pravo ime - Clay. Kar je Mohameda seveda spravljalo ob živce. Ameriška javnost je bila razdeljena: Joe Frazier je nastopal kot »pošten državljan«, veren baptist, ki vsak dan bere biblijo, Ali pa kot radikalni črni musliman, ki je zavrnil povabilo v Vietnam. Čeprav sta oba temnopolta, je Frazier obveljal kot boksar belih, Mohamed Ali pa kot »veliki črni up«.

V njunem prvem dvoboju, spopadu bika in metulja, je moč zmagala nad veščino. Frazier je po točkah premagal Alija, obranil naslov in zrušil mit o njegovi nepremagljivosti. Hkrati je postal tudi prvi človek, ki mu je v športni karieri zaprl usta, saj Ali zaradi poškodovane čeljusti po boju ni mogel govoriti. Kasneje sta se srečala še dvakrat.

Prvič v povratnem dvoboju januarja 1974, v katerem je Ali premagal Frazierja, ki je pred tem izgubil naslov prvaka v boju z Georgeem Foremanom. Oktobra istega leta je Ali z zmago nad Foremanom ponovno zasedel prestol absolutnega prvaka in se septembra leta 1975 še drugič spopadel s Frazierjem v »Grozljivki iz Manile«, ki jo je prav tako dobil Ali in obranil naslov prvaka.

TEKST: Jernej Špende

FOTO: Arhiv Reuters

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj