15. 3. 2008, 17:13 | Vir: Playboy

Nihče ne kupuje Playboya zaradi člankov!

PR

 

Prva asociacija na Playboy? Fotografije, ni dvoma. In to ne katerekoli, ampak predvsem fotografije golih žensk. Hej, saj nam je jasno, da ne kupujete Playboya zaradi člankov! Zdaj je Playboy ob svoji petdesetletnici prebrskal milijon fotografij, kolikor se jih je znašlo v njegovem fotoarhivu, in nastala je izjemna knjiga 50 Years: The Photographs.

 

Playboya brez duplerice (oziroma triplerice, saj gre za tri strani) ne bi bilo. Povsem normalno in zdravo ljubezen do lepih pripadnic nasprotnega spola je Hef izražal že v svojih mladih letih, ko je svojo sobo polepil z Vargasovimi ilustracijami napol golih deklet, o kakršnih so sanjarili vsi polnokrvni ameriški moški.

V Playboyu so te ilustriranke dobile meseno različico. Prvo »sweetheart of the month«, ljubico meseca, kakor se je imenovala rubrika s slikami golih deklet v prvi številki, je Hef našel v arhivih John Baumgartnet Company. Izbrskal je legendarno fotografijo gole Marilyn Monroe (pokukajte na stran 59) in jo odkupil za 500 dolarjev. Naslov fotografije, Zlate sanje, je zelo dobro napovedal novo ero erotične fotografije. Že v drugi številki Playboya je »ljubica« postala playmate, dekle meseca, in tako velja še danes. Ljubica in prvo dekle meseca sta bili omejeni na eno samo stran, v tretji številki Playboya pa je fotografija dekleta meseca že zavzemala dve strani. Prva tristranska duplerica je debitirala marca 1956.

Srečna roka

V prvem letu in pol je Hef fotografije deklet iskal pri fotoagencijah, ki so imele v arhivih shranjene fotografije ambicioznih, hollywoodske slave željnih deklet, ki jih ni bilo sram odvreči cunjice in se slikati za tedaj popularne koledarje ali posterje. Tudi fotografija gole Marilyn, na kateri je srečni Hef zgradil svoj milijardni imperij, je bila posneta še pred njeno odmevno filmsko kariero.

Fotografije golih fotomodelov razkošnih oblin, ki jih je kupoval Playboy, so bile posnete po enakem kalupu, in sicer v studiu z barvnim ozadjem. Nič pretresljivega. Po nekaj uspešno prodanih izdajah, ko je proračun revije ustrezno narasel, pa si je Playboy lahko privoščil slikanje deklet v lastni režiji. Eve Meyer je bila junija 1955 prvo dekle meseca, ki je bila fotografirana pod Playboyevo taktirko, slikal pa jo je kar njen mož, fotograf Russ Meyer.

V 50 letih Playboya je Hugh Hefner, ki se skoraj ni ločil od svoje lupe Schneider-Kreuznach, pregledal na tisoče slik in osebno izbral 600 fotografij, ki predstavljajo dušo revije. Za Hefa je vsaka duplerica zgodba zase, je trenutek zapeljevanja, ko dekle pogleda v fotoaparat in vzpostavi stik z bralcem. V vsej zgodovini revije je bila za duplerico samo enkrat objavljena fotografija, na kateri dekle gleda stran.

Da bi se približali Hefovi predstavi idealne duplerice, uporabljajo Playboyevi fotografi kamero z mehom in kaseto za film velikega formata (8 x 10), ki je dediščina tehnologije, znane že od ameriške državljanske vojne. Kamera namreč ujame vsak detajl, za kar potrebuje ogromno svetlobe in daljši čas osvetlitve. Tipičnega spodbujanja dekleta, kakor ga poznajo na slikanjih za modne revije, da se čim več premika in spreminja položaje, tu ni. Če se model premakne samo za nekaj centimetrov, je fotografija zabrisana.

Na poskusnem fotografiranju kandidatke za dekle meseca porabi fotograf v povprečju 30 filmov formata 35 mm, na dejanskem fotografiranju pa tudi 50 diapozitivov na dan. Rekord je postavil Dwight Hooker, ko je za eno dekle poslikal okoli 700 velikih 8 x 10 diapozitivov. Vse za popolnost.

 

Zajčica s fotoaparatom

Najbrž ga ni moškega na svetu, ki ne sanjari o tem, da bi kdaj fotografiral za Playboy. Vendar stvari niso tako preproste. Playboyev fotograf mora obvladati tehniko fotografiranja v studiu s kamero velikega formata ob velikem številu studijskih luči in tudi človeško plat dela z neizkušenimi dekleti, ki ponavadi še nikoli niso pozirale pred fotoaparatom, kaj šele slečene! V začetku so bila nekatera potencialna dekleta meseca preveč plašna in sramežljiva, da bi se slekla pred moškim fotografom.

Pa saj je tudi »prvo« dekle meseca, Eve, fotografiral kar njen mož. Bombastična blondinka Bunny Yeager, ki je zamenjala vlogo fotomodela s fotografsko kariero, pa teh težav ni imela in je dekleta novačila z lahkoto. Njene najbolj znane fotografije so nastale v sodelovanju s »pin-up« kraljico Bettie Page. Ena od fotografij je bila izbrana za objavo v Playboyu in Bettie je postala dekle januarja 1955. Poleg Bettie Page je Bunny za Playboy slekla še pet deklet.

V šestdesetih in sedemdesetih so bili najbolj produktivni fotografi Mario Casilli, Pompeo Posar, Dwight Hooker in Richard Fegley. Mario Casilli je poiskal dekleta, postavil sceno v studiu, nadziral izbor oblačil, stiliranje in ličenje, odlikovala ga je tehnična popolnost, skratka, velik perfekcionist. Šarm stare šole je izžareval Pompeo Posar, doma iz nam bližnjih krajev, o čemer priča njegovo znanje hrvaščine. Rojen kavalir, ki je lahko dekle tudi v dvigalu prepričal, da se sleče za Playboy.

O kakovosti Dwigta Hookerja priča simultano posneta obojestranska duplerica z Nancy Cameron, ki je bila objavljena ob dvajsetletnici revije. Tehnično zelo zahteven projekt, prava nočna mora, ki pa ga je Dwight Hooker z veliko truda in ogromnim številom luči uspešno izvedel. Richard Fegley je imel majhen fotografski studio, ukvarjal se je s komercialno fotografijo, ljudi niti ni slikal veliko. Vendar je imel odlično predstavitveno mapo fotografij, dovolj prepričljivo, da ga je Playboy povabil k sodelovanju.

V treh tednih je zaprl svoj studio in se posvetil fotografiranju za revijo. Po njegovem mnenju mora imeti dekle lepe joške, čvrsto zadnjico in predvsem fotogeničen obraz, stvar fotografa pa je, da v studiu ustvari idealno postavo.

Danes večino fotografij podpisujeta Playboyev rekorder Arny Freytag, ki dela za revijo od leta 1976, in Stephen Wayda, ki mu je malo slabši vid preprečil, da bi postal mornariški pilot. Še dobro! Stephenova največja inspiracija je bila zagotovo Pamela Anderson – ni je slikal le za Playboy, izdal je tudi posebno knjigo z njenimi fotografijami.

Playboyeva galaksija

Medtem ko so bile osrednje strani revije rezervirane za »vsakdanja« dekleta in vzhajajoče zvezdice, pa so bile njen pomembni del že od samega začetka fotografije golih zvezdnic. Po Marylin so v petdesetih osvojila Playboyeve strani evropska imena, prva med njimi Anita Ekberg avgusta 1956. Sledile so še danes zelo znane igralke v najlepših letih: Brigitte Bardot, ki je krasila strani Playboya kar trikrat, Sophia Loren, Catherine Denevue in druge.

Pri fotografiranju zvezdnic Playboy velikokrat upošteva njihove želje. Tako se je supermodelka Cindy Crawford, ko je videla gole fotografije Brigitte Nielsen v Playboyu decembra 1987, odločila, da bi tudi sama rada pozirala za revijo, toda le, če jo slika Herb Ritts. Leta 1988 je nalogo uspešno opravil in jo čez deset let slekel še enkrat.

Rittsov Playboyev opus obsega že omenjeno Brigitte Nielsen, ki je svojo podpisano golo fotografijo poslala Sylvestru Stallonu, pa Elle Macpherson, Stephanie Seymour na peščenih havajskih plažah … skratka, same najlepše ženske devetdesetih.

Zelo uspešno serijo fotografij je za Playboy posnel fotograf in igralec John Derek, ki so mu bile v navdih vse tri lastne žene, začenši z Ursulo Andress leta 1965. Njej je sledila Linda Evans, gospa številka dve, serijo pa je sklenila Bo Derek, s katero je John ostal poročen do konca svojih dni.

Za Playboy so slikala tudi druga uveljavljena fotografska imena, kot so David LaChapelle, ki je na svojstven način ovekovečil lepoto Naomi Campbell in Pamele Anderson, Michel Comte, Marino Parisotto, Marco Glaviano, pa tudi Stephen Wayda in Arny Freytag sta kdaj vskočila pri slikanju hollywoodskih zvezdnic. Črno-bele fotografije razgaljene Madonne iz leta 1977 pa je Playboy odkupil in objavil leta 1985, ko je dama že prepevala Like a Virgin in Material Girl.

Imam vizijo

Playboy je objavljal tudi dela umetnikov in fotografov z alternativnimi vizijami erotike. Nastajale so čutne fotografije na temo nog, ustnic, dojk, zadnjic ... Mario Casilli je spremenil svoje modele v slikarska platna. Svojo erotično vizijo je Playboyu razkril tudi Salavador Dali na fotografiji Pompea Posara. Nekatere slike so nastale tudi popolnoma spontano. Andy Warhol je povsod po New Yorku hodil s polaroidom in slikal svoje prijatelje. Sestavil je tudi fotografski kolaž prijateljice Patti D’Arbanville, objavljen v Playboyu. Richard Fegley je ure ustvarjal sliko za članek z nedvoumnim naslovom Moja prva orgija. V Playboyu je objavil svojo fotografijo na temo dnevno sanjarjenje tudi modni oblikovalec Thierry Mugler.

Svetovno znani modni fotograf Helmut Newton, ki je vpeljal seks na modne strani Vogua, je med drugim leta 1989 za Playboy slikal Kimberley Conrad, za katero se je, ko je videl njene fotografije, začel zanimati sam Hugh Hefner in jo celo (uspešno) zaprosil za roko. Zase Helmut pravi, da ima prevratno vizijo dekleta meseca: »Ni mi všeč veliko šminke. Hočem, da so videti kot resnične ženske.

Trudim se, da je slikanje videti čisto ameriško, zelo kalifornijsko. Dekleta postavljam v ameriško okolje dvorišč, prikolic, v Hefovo projekcijsko sobo … Vse to so stvari, ki me privlačijo. Pravzaprav nisem tipičen Playboyev fotograf.« Po svoji navadi je slikal dekle meseca Christine Richter pred filmsko projekcijo Reonirjevega filma La Grande Illusion iz leta 1937 z Erichom von Stroheimom v uniformi. Zelo helmutovsko.

Črno-beli triptih

V Playboyu se niso posvečali samo erotični fotografiji, ampak so razvili svojevrstno prepoznaven slog tudi pri upodabljanju znanih oseb, ki so spregovorile v osrednjem Playboyevem intervjuju. Prva stran intervjuja ima nespremenjeno podobo, odkar je bil leta 1962 objavljen prvi intervju z Milesom Davisom: tri najbolj provokativne citate spremlja triptih črno-belih fotografij, posnetih med pogovorom. Uredniki so hitro spoznali, da navzočnost fotografa med intervjujem nehote (negativno) vpliva na kakovost odgovorov. Tako je fotografiranje postalo bodisi predigra ali konec intervjuja. Pri intervjujih se Playboy zanaša na peščico vrhunskih fotografov, saj si ne smejo privoščiti, da fotografije ne bi uspele.

Kako težko je včasih fotografirati za intervju, je na svoji koži spoznal tudi Playboyev fotograf Jeff Cohen (danes izvršni urednik Playboyevih posebnih izdaj), ko je leta 1969 dobil nalogo, da fotografira Jesseja Jacksona, saj ga je ta najprej zmedel s pripombo, da se z njim nima kaj pogovarjati, potem pa je njegov varnostnik fotografiranje ustavil, ko je Jeff posnel zgolj en sam film. Kljub temu so bile na filmu vse tri fotografije, ki so jih potrebovali za intervju. V primeru Johna Lennona pa so bile fotografije iz Playboyevega intervjuja tudi njegove zadnje. Playboy z intervjujem je bil še v prodaji, ko je Lennon umrl pod streli neuravnovešenega oboževalca.

Kdaj pa kdaj je Playboy tudi prekršil lastna pravila: ko je maja 1976 Playboy intervjuval znanega političnega aktivista Abbieja Hoffmana, ki je bil prav takrat na begu pred policijo, je ta pred kamero poziral kot razbojnik z ruto, zavezano čez usta in potegnjeno čisto pod oči. Triptih je sestavljal njegov pogled v levo, naravnost in v desno. Izjemo je Playboy naredil tudi pri intervjuju z Davidom Bowiejem.

Namesto srednjega portreta so izbrali upodobitev Bowiejevega alter ega. Fotografski koncept pa so prilagodili tudi v redkih primerih, ko je bilo intervjuvancev več.

Leta 1978 je Playboy lansiral tudi rubriko 20 vprašanj, mlajšega brata velikega intervjuja, ki ga vedno spremlja celostranski portret, na katerem je upodobljeno bistvo intervjuvanca v danem trenutku.

TEKST: Ivana Krešić

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču