Brane Krajnc, ponosni lastnik 225 tisoč evrov vrednega dirkalnika, je zanimiv mož. Pri svojih 44 letih se je odločil, da se poda na eno najtežjih človeških preizkušenj. Na vztrajnostni reli, legendarni Pariz–Dakar. Enajst tisoč peklenskih kilometrov razbeljenega puščavskega peska. Uničujoča tura za človeka in za tehniko.

»Ja, ravno to je tisto, kar me najbolj privlači. Izziv. Preizkusiti meje samega sebe. Ampak vse ni odvisno samo od mene, zato sem kupil vrhunski stroj. Takšnih dirkalnikov je na svetu manj kot deset,« razlaga Brane, Trboveljčan, ki je pravi adrenalinski odvisnež in pustolovec, saj je v prejšnjih letih tekmoval v avtokrosu, letal z letalom, skakal s padalom in se aktivno ukvarjal z alpinizmom.

Za volanom pošasti

Vajen vstopanja v svoj lastni dirkalni avtomobil sem se v dirkalnega Mercedesovega terenca pognal precej pogumno. Ups, kaj kmalu sem ugotovil, da je ML v notranjosti mnogo manjši od mojega reli dirkalnika, Nepoznavalca bi notranjost tega vozila spominjala na podmornico. Gola kovina, varjene cevi, surovost, nešteto varovalk, milijon kablov in številne aluminijaste ojačitve.

Zgrabim usnjen dirkalni volan in pritisnem gumb za zagon motorja. Pettisočkubični osemvaljnik se oglasi z glasnim hropenjem iz porezanih izpušnih cevi, ki se končajo ob boku vozila. Vsakič, ko dirkaški čevelj poboža stopalko plina, tristo konjskih moči zapoje strah vzbujajočo melodijo in plastična kabina se narahlo strese. Samodejni menjalnik prestavim v položaj za vožnjo in speljem. Nekaj krogov po peščenem poligonu odpeljem počasi, nato stopnjujem tempo.

Puščavski »merdžo« se resnično pelje kot baletka. Volan lahko držiš z dvema prstoma in drseč dirkalnik prelagaš iz zavoja v zavoj. Zaradi visokega težišča obstaja nevarnost, da se vozilo pri sunkovitih manevrih prevrne, na primer, če bi ga pri bočnem drsenju presenetila prevelika jama ali vdrtina. Zato previdno gledam pod kolesa. Dejstvo je, da to ni dirkalnik za reli in da je narejen predvsem za vožnjo naravnost. Kadar je volan poravnan, sem zato precej pogumnejši. Do konca pohodim plin in zverina poleti nad luknjami, v katerih bi se vsak normalen terenski avtomobil dvakrat prelomil in trikrat vkopal v pesek vse do brisalcev.

Resnično me je navdušilo delovanje podvozja in blažilnikov pri požiranju neravnin. Mercedes dobesedno leti prek lukenj, ki jih za volanom sploh ni čutiti. BF Goodricheve gume (kos stane prek sto tisočakov), kakršnih bo Brane na reliju zdrsal več kot deset kompletov, grabijo v peščeno podlago kot tankovske gosenice. Mercedes na brezpotju pospešuje in se vede bolj dirkaško od večine športnih civilnih avtomobilov na mestnem asfaltu. Neverjetno! Inženirji pri nemškem podjetju ORC so vozilo res odlično pripravili.

»Pa ni vse narejeno v tujini. Grafična podoba vozila je delo firme Marking iz Ljubljane, vitalne dele so izdelali v podjetju Prekom, polosovine pa so produkt podjetja FD Avtodeli. Kar nekaj stvari smo torej naredili doma,« opisuje Brane Kranjc svojega unikatnega lepotca.

No, jasno, reli Pariz–Dakar ni za vsakogar. Poleg volje, želje in poguma je treba projekt pokriti tudi finančno. Tisoč devetsto petdeset kilogramov težak mercedes bo na reliju popil od 3000 do 4000 litrov dragega dirkaškega goriva. A to ni glavni strošek. Štartnina za Braneta in Barbaro, njegovo življenjsko sopotnico, ki bo na reliju sedela na sovozniškem sedežu, znaša 24 tisoč evrov! Seveda je treba imeti še spremljevalno vozil, v katerem bo njun mehanik, poleg pa se bo vozil še mehanik našega puščavskega motorista Mirana Stanovnika.

Štartnina za spremljevalno vozilo znaša 26 tisoč evrov. Se vam zdi veliko? No, tudi to še ni vse. Nadaljnjih 30 tisoč evrov znaša štartnina za spremljevalni tovornjak podjetja ORC, ki bo za Braneta in Barbaro vozil rezervne dele. Se še vedno sprašujete, zakaj je reli Pariz–Dakar za marsikoga, kot pravi Brane Kranjc, »življenjski projekt«?

Vaš zakaj – njegov zato!

Kako se zverina imenuje?

Mercedes-benz ML 500 ORC racing.

Kje so ga izdelali?

ORC, Nemčija.

Kakšen motor skriva pod pokrovom?

Osemvaljnik V-zasnove s 5000 kubičnimi centimetri delovne prostornine.

Koliko moči ima postavnež?

Motor zmore prek 300 konjskih moči in razvije 480 Nm navora.

Kaj to pomeni v praksi?

Da na puščavskih ravnicah brez težav razvije hitrost prek 200 km/h.

Pa je pri vsem tem precej žejen?

Odvisno, kakor za koga. Brane Krajnc pravi, da avto pokuri skromnih 50 litrov dragega visokooktanskega goriva na vsakih sto prevoženih kilometrov.

Kolikšna je prostornina rezervoarja?

500 litrov.

Kakšne pa so pnevmatike na tem vozilu?

Za reli Pariz–Dakar si je lastnik priboril tovarniške gume znamke BF Goodrich dimenzij 235/85/16.

Koliko prestav ima menjalnik?

Dirkalni mercedes je opremljen s serijskim samodejnim petstopenjskim menjalnikom.

Kakšna je zgradba vozila?

Avtomobil je narejen iz varjene cevne konstrukcije, nanj pa je postavljena plastična školjka iz steklenih vlaken in z ojačitvami iz ogljika. V zadnjem delu vozila so posoda za gorivo, štiri rezervne pnevmatike in orodje.

Teža vozila?

Prazno vozilo brez voznika in sovoznika ter brez vseh tekočin in goriva tehta 1950 kilogramov.

In koliko vse to stane?

Ah, saj vas ne zanima zares, kajne? No, pa vseeno. Za nov dirkalnik, primerljivo konkurenčen, boste odšteli približno 225 tisoč evrov.

Bombnik

Doslej sem vozil tri dirkalne reli motocikle in vsi so bili last Mirana Stanovnika, »puščavskega lisjaka«, ki se januarja že devetič podaja na štart dakarskega relija. Najprej husqvarno, nato KTM in še eno husqvarno. Tisto, ki je pred dvema letoma zgorela sredi mavretanijske puščave. Upam, da tega KTM-a, na katerega bom sedel zdajle, ne bo doletela podobna usoda!

Akcija! No, še preden mi je uspelo zgrabiti v mehko peno oblečeno ročico plina, me je Miran ustavil: »Prosim, pazi, ker motor ni igrača. Če pretiravaš, te strese kot razjarjen žrebec.« Aha, »cvika«, da ga bom razsul, sem hitro dešifriral pravi razlog za njegovo skrb. Nisem se pretirano vznemirjal – motocikel je pač le motocikel in vozil sem tudi že kaj hujšega, z več konji na zadnjem kolesu.

Pritisk na rdeči gum in rahel stisk ročice dekompresorja je KTM 660 LC4 rally replico prebudil iz spanja. Globok bobneč bas je v ritmu, ki bi navdušil vsakega rejverja, zarezal v tišino divje narave. Na pesku, zadaj za KTM-om, so se od silnega udara iz para izpušnih cevi pojavili majhni, komaj opazni vrtinci, ob konkretnem privijanju plina pa je pesek kar vrglo v zrak. Uau, gremo!

V sedlu, v katerem si sicer jajca brusi Miran Stanovnik (tako je pisalo zadaj na sedežu – prisežem), me je presenetila višina od tal. S svojimi 180 centimetri sem komaj dosegel tla, kar ni bilo ob zajetni masi motocikla (»suh« tehta 162 kilogramov) nič kaj sproščujoče.

Težave pri lovljenju ravnotežja ponavadi najbolje rešiš, če čim prej spelješ, in prav to sem tudi storil. Zadnja guma je odločno zakopala v sipki pesek, ki ga je vrglo v zrak, da je za nama s KTM-om ostal le dva metra visok peščeni oblak. Impresivno!

Hitrost je nabiral, kot bi se s podobnim, a civilnim motociklom vozil po asfaltu. Lahkotnost med nagibanjem levo-desno, ko sem iskal prehod med sipinami, pa me je še bolj presenetil! Pričakoval sem okoren občutek, ki bi sodil k zajetnim KTM-ovim dimenzijam. Oster zavoj, ni težav, skok, podobno kot bi skakal s pol lažjim kros motociklom. Posode za gorivo so pri KTM-u v večletni razvojni fazi tega dirkalnika oblikovali tako, da je čim več mase razporejene čim niže, s čimer so ugodno znižali težišče. Odlično delo ste opravili, fantje iz Mattighofna!

Edino, na kar sem moral paziti, je bila ročica plina. Na Stanovnikovem KTM-u jo je namreč treba odpirati z občutkom. Če si pregrob, kolo takoj zakoplje v prazno. Na mehki podlagi se Michelinova »desertka« zakoplje v pesek, da motocikel obtiči naslonjen na dno motorja, na trdi podlagi pa zadek uide vstran.

A bolj kot prebijanje skozi sipine me je navdušilo tiščanje na polno po zvoženih peščenih stezah. To je adrenalinsko doživetje, ki ga morate izkusiti vsaj enkrat v življenju. Z opletajočim zadkom in rokama, trdno priklenjenima na krmilo, je digitalni merilnik hitrosti izpisal hitrost okrog 120 km/h.

Natančneje si niti nisem upal pogledati nanj, da ne bi po naključju spregledal katere od nevarnih lukenj, ki te lahko v puščavi kaj hitro presenetijo, in skupaj z motorjem po kakšnem žalostnem naključju končal tako, kot me je Miran – pa ne zavoljo mojega zdravja, to mi je bilo povsem jasno, ampak zaradi dobrobiti motorja, pred katerim je bilo še enajst tisoč kilometrov brezpotij – opozarjal že na začetku.

Vaš zakaj – njegov zato!

Kako se imenuje?

KTM 660 LC4 rally replica.

Kje so ga izdelali?

KTM sportmotorcycle AG, Mattighofen, Avstrija.

Kakšen motor ga poganja?

Enovaljnik s 654 kubičnimi centimetri delovne prostornine.

Koliko moči iztisne grmeči bombnik?

Motor zmore 65 konjskih moči pri 7500 vrt/min in 69,5 Nm navora.

Koliko prestav ima?

Zaradi obilice moči je opremljen s petstopenjskim menjalnikom.

Kako hitro sune na ravnini po puščavi?

Če je peščena podlaga trdna, tudi prek 185 km/h.

Koliko bencina popije?

Veliko, med 8 in 13 litrov, odvisno od proge. Zato je opremljen s štirimi posodami za gorivo. Vsaka sprejme vase 12 litrov, torej je skupna prostornina 48 litrov.

V kakšne gume je obut KTM?

Edine gume na svetu, ki zdržijo napore afriške dirke, so Michelinove desert s polno penasto zračnico, ki ji Francozi pravijo »bib-mousse«.

Kako je motocikel narejen?

Jeklen cevni okvir je močno ojačen, naj pa so obesili posode za gorivo in aerodinamični oklep ter navigacijsko opremo.

Teža motocikla?

Suh, torej brez goriva, tehta 162, napolnjen z bencinom pa 210 kilogramov.

Koliko stane?

Za dirkalnik, ki je zelo podoben tovarniškim KTM-om (slabši je le v največji moči in vzmetenju), je treba odšteti 20 tisoč evrov.

TEKST: Peter Kavčič

FOTO: Bor Dobrin

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj