Res že na Krvavcu, Sorici, Voglu in Kaninu najdemo kopico strmih grap, a ležijo onkraj ograje in zahtevajo napor pri vrnitvi. Francoska, švicarska, avstrijska in italijanska smučišča ponujajo kup daljših strmin, a zavedati se moramo, da je meka strmega prostega smučanja vendarle Severna Amerika.

Pomislimo le na to, da je 8 od 20 najviše ležečih smučišč v Skalnem gorovju, da je to območje med rekorderji po količini snežnih padavin, ki presega 10 metrov letno, in da visoka gozdna meja pomeni manjšo nevarnost plazov. Predvsem pa se tu skrivajo najstrmejše proge v okviru urejenih smučišč.

1. Big Sky & Lone Mountain, ZDA

Sredi Montane v nebo kipi popoln tritisočak Lone Mountain. Toda popolnost tu ni le stvar lepote, ampak tudi ali predvsem možnosti, ki jih ponuja. In bela piramida z naklonom od 40 do 55 stopinj ima med desetinami grap le eno šibko točko, po kateri se je mogoče spustiti z nje, ne da bi se spogledovali z ekstremizmom. Nihajka, da bi ne bilo gneče, na vrhu izkrca le 15 ljudi, narava pa letno nasuje do deset metrov snega.

In potem je med desetinami na videz prepadno strmih možnosti le od razpoloženja odvisno, ali se bomo soočili z Marxovo ali Leninovo grapo, Diktatorjevimi drčami, Yettijevo prečko ali celo Big Couloirjem. Velik kuloar, ki v zgornjem delu presega 50 stopinj, je – tako kot sedežnice brez zaščitne prečke – v Združenih državah nekaj povsem nerazumljivega. Tako kot lahko v Ameriki po cesti nosiš pištolo, ne smeš pa piva, živiš od seksa, ne smeš pa na plaži pokazati oprsja, voziš motocikle brez čelade, ne pa avtomobila več kot 65 milj, je ob vseh omejitvah na smučiščih povsem nerazumljivo, da te sploh spustijo na takšno prepadno strmino!

Res je, da se je treba prijaviti pri ski patrolu in da moraš imeti lavinsko žolno, čelado, lopato in partnerja, a vendar imaš v tej grapi življenje dobesedno v svojih nogah. Ko je treba po opravljenem dejanju ohladiti dušo in ogreti telo, pomagajo bazen ob vznožju smučišča in bari sredi prog. Ponoči pa se akcija preseli v Bambu Bar. Tukaj bleščavo belih vesin pod žarečim soncem zamenja bleščeč nasmeh lokalnih smučark, ki vijugajo enako dobro kot izgledajo.

2. Sunshine Village & Delirium Dive, Kanada

V osrčju kanadskega Skalnega gorovja leži zakotno smučišče, ki kljub veličastnemu okolju zares izstopa z eno samo stvarjo – najstrmejšo progo na svetu! S soncem obsijano smučišče na meji med Alberto in Britansko Kolumbijo se na severozahodni strani dvatisočaka Lookout Mountain namreč preveša v pobočje, kamor sonce nikoli ne posije. To je Delirium Dive, nekaj sto metrov široka strmina s pol kilometra višinske razlike in naklonom, ki v zgornjem delu nikjer ne pade pod 45 stopinj.

Ime (Potop v delirij) pove pravzaprav vse. Tako kot podatek, da ima najstrmejša urejena proga na svetu 35 stopinj, najstrmejši del podkorenskega smučišča in kitzbühelskega smuka 32 stopinj, Delirium pa jih doseže 55! Treba je priznati, da v bližini mnogih smučišč najdemo kakšno strmo grapo ali pobočje, toda pobočje Deliriuma je posebno zato, ker je prav sredi smučišča. Je nadzorovano, načeloma plazno varno in spust po njem lahko ponavljamo do onemoglosti, saj nas od vznožja do vrha popeljejo žičnice. A seveda ni za vsakogar. Dostop zapirajo velika železna vrata, ki jih odpira le frekvenca lavinske žolne.

Tak sistem zagotavlja najvišjo plazno varnost vsem, ki vstopajo v Delirium, obenem pa skrbi za to, da na strmino ne zaidejo slabši oziroma manj izkušeni smučarji, ki lavinske žolne načeloma nimajo. Vsem, ki jo imajo, tako kot obvezno čelado, lopato in znanje, pa se onkraj vrat odpre svet prepadov, strahov in užitka. Pa tudi svet povsem drugačnih vrednot in meril, kjer o zavojih, preživetju in užitku odločaš sam in kjer te nihče ne sliši kričati od navdušenja.

3. Lake Louise & Gargoyle, Kanada

Kdor želi še več in je prepričan, da je količina boljša od kakovosti, bo nadgradnjo Deliriuma našel nekaj deset kilometrov severno ob Luizinem jezeru. Lake Louise je kraj z nekaj hiškami in bencinsko črpalko povsem na koncu sveta. Kraj, ki ga ne bi poznal nihče razen lokalnih gornikov, če se ne bi ponašal z enim najekskluzivnejših in najlepših hotelov na svetu in s smučiščem, ki se poleg tekme svetovnega pokala baha z morda celo največjim parkom za prosti slog na svetu.

Skakalnice na njem namreč rastejo iz tal tako drzno in visoko kot hribi na obzorju. In prav ti hribi so tisto, kar Lake Louise loči od večine drugih smučišč. Več kilometrov široka zahodna pobočja smučišča namreč ponujajo na desetine neurejenih prog najvišjih težavnosti in naklona med 40 in 50 stopinj. Že vlečnica, ki pelje tik pod vrh Mt. Whitehorna, z osupljivo strmino naznanja, da vozi v prav posebne predele, kjer se strah in veselje vozita z roko v roki. In komur je to premalo, ga kratek sprehod po severnem grebenu pripelje do grape, ki jo domači smučarji imenujejo Gargoyle.

Za nočno intenzivnost, avanture ali le spanje sta tukaj pravzaprav le dve možnosti: cenen in razvraten mladinski dom ali prestižen Fairmont Chateau Lake Louise na obali jezera pred sanjsko verigo sten in ledenikov.

4. Jackson Hole & Corbet’s Couloir, ZDA

Slabih 2.000 kilometrov južneje se v veličastnem okolju hribovja Grand Teton bohoti Jackson Hole, ki ni smučišče, ampak samosvoj smučarski planet. Gre za pravo pogorje na višini 3.000 metrov z ozračjem Divjega zahoda in s tako skrajnimi in prostranimi tereni, da nočnega življenja sploh ne pozna. Pravzaprav je to smučarska ali deskarska meka, največ, kar je mogoče na snegu pričakovati.

Zaradi širokih urejenih prog, višinske razlike krepko čez kilometer, divjih strmin s skalnimi odlomi in grapami ... je to smučišče tako zahtevno, da nas že ob vznožju strašijo opozorilne table, ki prepričujejo, da ni Jackson podoben ničemur, koder smo smučali doslej, in da se na strminah v zelo spremenljivih snežnih in vremenskih razmerah lahko poškodujemo in ubijemo. Na vrhu se temu pridružijo še opozorila, da so pred nami ekstremna pobočja s strmino, skalami in nesteptanim snegom, ki le potrjujejo, da smo prišli na pravi kraj.

Toda najbolj pravi kraj je Corbet’s Couloir. Grapa, ki z dolžino in povprečnim naklonom pravzaprav ne bi bila nič posebnega, če ne bi izzivala sredi zgornjega dela smučišča in če vstopa vanjo ne bi zapirala nekajmetrska skalna pregrada. Rob Corbetsa je črta, ki ločuje norost od poguma, znanje od zaletavosti, svobodo od trme in željo od strasti. In včasih cele od polomljenih kosti. In ker je tako v Jacksonu kot marsikje drugje možno najti precej višje skalne pregrade in strmejše grape, moramo vendarle priznati, da gre tukaj poleg adrenalinskega doživetja tudi za nekaj pozerskega zadovoljevanja nižjih nagonov. Povejmo naravnost – med številnimi, okoli skoka v grapo vedno zbranimi gledalci, je v očeh lokalnih punčar Corbet’s tisto, kar loči mevžo od pravega dedca.

Možnosti za strmo smučanje in deskanje v Evropi:

Avstrija: V St. Antonu greben pod sedežnico Valfagehr, zahodno pobočje Galziga in Schindler Spitze ponujajo desetine zares strmih grap in pobočij, preprosto dostopnih s žičnicami. Največja poslastica v tem smislu je Valluga (2811 m), vendar spust z zgornje postaje mini nihajke dovolijo le z najetim vodnikom.

Italija: Dolomite reže na stotine grap, toda le redke so preprosto dostopne. Morda najbolj zanimiva in z le 50 višinskih metrov vzpona je tista v južnem ostenju Piz Boa nad Passo Pordojem. Skrajnejši je ozebnik Ra Vales, prav izpod restavracije pod Tofano nad Cortino d’Ampezzo.

Švica: Mont Gele nad Verbierjem in Piz Langalb pri St. Moritzu sta vrhova za sladokusce: ena nihajka, en hrib in razen ene urejene proge neskončno strmih možnosti za spust, nekaj podobnega kot na francoskem Grand Montetsu. Največja evropska skrivnost za smučanje strmih grap pa se imenuje Hasliberg!

Francija: Skoraj vsi poznamo brez metra vzpona dostopne grape pod nihajko na Cime de Caron nad Val Thorensom in Aiguille Rouge v Les Arcu ali grape Rochers De La Grande Balme nad Tignesom, toda najboljši evropski freeride najdemo v Grand Osiansu. Z neštetimi, tudi zelo strmimi grapami in pobočji med progami pa tudi zelo resnimi turnimi spusti veljata Alpe d’Huez in Les 2 Alpes z La Gravom za smučišči, s katerima se po skrajnosti lahko kosa le novozelandski Craigeburn Valley

Druge možnosti za strmo smučanje in deskanje v ZDA:

Kalifornija: Squaw Valley z Granite Peakom, Broken Arrowom, Mt. Rose, Sugar Bowlom in Mt. Lincolnom ponuja številne strme grape in pobočja, relativno lahko dostopna z žičnicami. V pretekli sezoni so odprli še nov vrh, na katerega pripelje ena žičnica, vse drugo pa je prepuščeno smučarjevemu znanju in drznosti.

Utah: Snowbird, kjer se ponašajo z najboljšim in najbolj puhastim pršičem na svetu, je ena najboljših izbir za strme spuste. Smučišče je prepleteno z grapami pomenljivih imen: Pipeline, Defiance, Honeycomb Couloir. Komur ni dovolj, lahko najame še helikopter ali poišče svoje samotne sledi v strminah Sun Valleyja.

Kolorado: Pa so odprli prvo izključno freeride smučišče Silverton Mountain z nikoli teptanim terenom, naklonom od 30 do 55 stopinj, razprostira pa se na 650 hektarih do 3800 metrov visoko. Toda obvezno spremstvo vodnika in omejeno število dnevnih vozovnic na nekaj 100 nekoliko krnijo čar in predvsem svobodo smučanja.

TEKST: David Stropnik

FOTO: David Stropnik, Jackson Hole, John Evely/Sunshine Village

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču