Dvopasovnica, ki pelje čez Liko do Knina in naprej do Splita, je pravcata paša za oči in želodec. Mladi jagenjčki vas pozdravljajo skorajda na vsakem kilometru, seveda že slečeni in nataknjeni na žar. Kajpada se je takšnemu pogledu težko upirati v nedogled, posebej še, če obtičite v prometnem zamašku. Namesto kljubovanja naravi in hrvaški infrastrukturi se je bolje usesti v enega od obcestnih rezervatov za mlade »bekane«, kakor jim ljubkovalno pravijo preizkušeni gurmani, in poskusiti drugo najboljšo »janjetino« na tem koncu Evrope.

Prva naj bi bila tista s Paga, vse skupaj pa je menda močno povezano s košnjo trave. Restavracij z najbolj bizarnimi imeni, kot so Macola, Frankfurt ali Livo in Desno, je toliko, da se je težko odločiti. Lika se lahko vleče v nedogled in greh je, če si ne privoščite dobrega kosila nekje na tretji četrtini poti proti morju. Imena, kot so Mesić, Lička kapa, Livo, Desno, slovijo po kakovosti, kakšne bistvene razlike pa seveda ni. Playboyeva odprava se je vendarle odločila za restavracijo Ranč, ki je nekoliko odmaknjena od prometnice, poleg odlične postrežbe pa ponuja tudi prijetno senco in neposreden dotik z milejšim ličkim podnebjem.

Tistim, ki se bojijo, da bodo dobili ohlajenega jagenjčka, naj zaupamo lokalno skrivnost: hladnega se poje več kot vročega. In če je res dober, potem je čisto vseeno, koliko stopinj ima. In še nekaj nasvetov za neuke turiste z velikimi očmi: najbolj kakovostno meso je tam, kjer ga je najmanj, torej na plečih in rebrih, najslabše pa na butu (nepoznavalci mislijo, da je to najboljši del, ker je tam mesa največ in je videti najlepše). Za prave gurmane pa seveda ni boljšega od ledvic in izbranih delov glave (lička!).

Tudi naše strokovno moštvo se je prepričalo, da ni lepšega zvoka od pokljanja kože mladega jagenjčka. Najprej smo naročili pol kilograma, kar pa za tri lačne popotnike, ki jih je čakala dolga pot ob Velebitu, mimo Dinarskega pogorja vse do Biokova, zaščitnika južnega Jadrana, ni bilo dovolj.

Pozor: lastovke in galebi!

Vožnja po jadranski magistrali je lahko varljiva, saj je zelo težko predvideti, kaj se skriva pod njo. Lepote Hvara odvračajo pogled od obale, ki vsaj na prvi pogled ne ponuja nič vznemirljivega. Če pa se spustite malce niže, vas lahko doleti pravcata fatamorgana. Drašnice so še neodkriti biser Makarske riviere, poleg čudovitih plaž pa ponujajo tudi presenečenja čisto drugačne vrste.

Dalmacija pozna dve vrsti »galebov«; krilate letalce, ki jih zanima riba v morju, in one druge, ki so specializirani za turistke vseh barv in ras. Največja koncentracija slednjih je prav na območju med Splitom in Dubrovnikom, njihova zlata doba pa je bila v sedemdesetih in osemdesetih, ko so ne preveč zahtevne Skandinavke in Nemke naravnost hlepele po šarmantni surovosti dalmatinskih mornarjev. Ne prav poredko se je med »galebi« našel tudi kak iznajdljiv Slovenec, ki je imel prednost v znanju jezikov in poznavanju balkanskih trikov. Seveda so globalizacijski tokovi in pojav aidsa oslabili tudi ta del turistične ponudbe, ki pa je, verjemite, še vedno živa.

Komaj smo sedli v najbolj prometni kafič na rivi, že se nam je pridružil precej zgovoren in po delavsko zagorel mladenič, ki nam je ne pet ne šest začel razlagati svojo življenjsko zgodbo. Prizor, s katerim smo se na naši poti pogosto srečevali. Za uvod nam je priznal, da je čisto pravi Hercegovec, doma iz Mostarja, ki pa se je zaljubil v Drašnice in zapustil svoje rojstno mesto. Poleg tega, da opravlja gradbena dela za lastnika manjšega penziona, je v prostem času nekakšen turistični motivator. Zoran se je kar sam oklical za »šupka«, kar ni ravno laskava titula. Prej nasprotno.

V sarajevskem slengu pomeni »šupak« nekaj slabšalnega, nekaj, česar ne govoriš o prijateljih. Toda pri Hercegovcih je treba biti vedno previden, saj nikdar ne veš, kam pes taco moli. Hercegovec, pa še galeb! To pa je res ubijalska kombinacija. Morda nam je pretirano iskren sogovornik tako hotel odpreti pot do svojega srca ali pa do česa drugega. Najsi bo tako ali drugače, »mostarska lastovka« nas je kaj kmalu očarala s tistim, čemur na jugu radi rečejo »pozitivno ludilo«, pojem, ki ga pri nas ne uporabljamo preveč, saj je norost še vedno obtežena z goro predsodkov.

Po več kot enournem monologu nas je galeb Zoka povabil v Pansion Plaža in razkril še nekatere novosti iz turistične ponudbe Makarske riviere. Med drugim nam je pokazal prospekt, namenjen poljskemu trgu, na katerem naš junak v slogu mostarskih lastovk skače z najvišje skale v Drašnicah. Nikdar še nisem spoznal človeka, ki pozira na turističnem prospektu, zato se mi je zdela njegova pojava še toliko bolj zanimiva. Kako bo šele Poljakinjam, ki se bodo letos zgrinjale na Jadran!

Kmalu je sledila ponudba našima dvema gospodičnama: »Bi imeli kaj proti, če vaju Zoka namaže po hrbtu?« Zakaj pa ne, saj smo navsezadnje na morju in sonce je tudi močno, sta ponudbo sprejeli. Spretni galeb se je nemudoma lotil dela. Mazanje se je kaj kmalu sprevrglo v masažo, ki je bila na začetku kar se da diskretna. Ko pa je naš galeb ponudil tudi druge zvrsti stimulacije, sta se previdni turistki prijazno zahvalili in odšli na kopanje.

»Ah, pa morao sam da pitam!« Pravi »galeb« mora seveda ponuditi vse, če ne, pač ni pravi, in to smo vedeli vsi. Kot mi je uspelo ugotoviti pozneje, je bila masaža zelo kakovostna in verjetno bi bile tudi dodatne usluge vsaj tako dobre. Toda ženski del odprave je pač odbil vse »napade« hercegovskega galeba, ki je tako napovedal, da bo letošnja sezona še kako vroča.

Zgodba naj bo v poduk in namig vsem tistim ljubiteljicam naše nekdanje skupne obale, ki bi si poleg kopanja in sonca rade privoščile tudi dodatne usluge svobodnih turističnih delavcev Dalmacije. In še ena modrost, ki smo jo prinesli s tega potovanja: bolje simpatičen »galeb« kot kakšen postaran in zagrenjen pohotnež!

Kapetan ali kapetanica

Mali Ston leži na pol poti med delto Neretve in Dubrovnikom, znan pa je predvsem po školjkah, ki jih je v »malem morju« v izobilju. V majhnem mestecu je kar nekaj uglednih restavracij, najbolj znana pa je Kapetanova kuća. Celo policaj, ki nas je zaradi vožnje zgoraj brez (!) ustavil takoj po hrvaško-bosanski meji, je nakazal, da gre za prestižno lokacijo na dalmatinski obali. »Ak ima love …« Seveda nas je to še dodatno podžgalo, da smo šli nekaj deset kilometrov z začrtane poti v smeri proti Dubrovniku.

Ante Kralj je nekronani kralj Malega Stona, dalmatinskega mesteca z menda drugim najdaljšim obzidjem na svetu (prvi je seveda Kitajski). Tako kot mnogi Dalmatinci iz njegove generacije je moral tudi on najprej po svetu, da se je lahko naposled vrnil v svojo mirno luko in v njej uresničil mladostne sanje. Zgodba, ki spominja na stari šlager Joe Maračiča - Makija Vratia se barba iz Amerike.

Ker se ni mogel zaposliti v svoji stroki, je bil prisiljen delati kot gradbinec. »Venomer, ko smo šli na gradbišča po Hercegovini montirat okna, so se pritoževali nad mano, ker sem bežal z gradbišča in se potepal okrog. Moji sodelavci so se, potem ko smo končali montažo, ponavadi usedli dol, pili bevando in kadili. Ker v tem nisem videl nič koristnega, sem hodil okrog in opazoval utrip mest, kot sta Mostar in Čapljina. Takrat sem odkril, da je šola življenja veliko pomembnejša od tiste iz knjig. Seveda je bilo takrat veliko več časa, česar za danes ne morem trditi.« Potepanje bodočega lastnika Kapetanove kuće je trajalo deset let, natančno toliko, kolikor je čakal, da mu oče prepusti imetje.

Ženo Lidijo, Zagorko, ki pripravlja najboljše dalmatinske jedi daleč naokrog, je pripeljal v svojo »kućo« tako, da jo je vprašal, ali bi bila rada »gazdarica«. Ponudba, ki je preprosto ni mogla zavrniti. Ante in Lidija sta kaj kmalu dokazala, da gre ljubezen skozi želodec, in s svojimi dobrotami osvojila simpatije gurmanov z vsega sveta, tudi tistih iz Slovenije.

Zanimivo je, da si je črno rižoto z morskimi sadeži, po kateri je Kapetanova kuća navsezadnje tudi zaslovela, izmislila prav Zagorka, za katero bi glede na to, kako dobro kuha, mirno lahko dejali, da je vsaj toliko Kapetanica, kot je Ante Kapetan. Okostje klientele tvorijo domači in slovenski gostje, tujcev je nekoliko manj, a so zato toliko bolj posebni.

Medtem ko pri sosednji mizi brez zavor slavijo mladi ruski bogatini, nam Ante pove zgodbo o poslovnežu iz New Yorka, ki je med pomenkovanjem na Manhattnu slišal za njegovo restavracijo. Človek je priletel v Dubrovnik, vzel rent-a-car, se pripeljal na kosilo in se zvečer vrnil v hotel.

Kamenica kot afrodiziak

Poleg prstacev, ki so zaščiteni in jih je na Hrvaškem ta trenutek skorajda nemogoče dobiti, so v Kući najbolj priljubljene kamenice, ostrige. Gre za znamenitost kraja in pravcati statusni simbol med gurmani. Kamenice so v starih časih jedli surove z limono, črnim kruhom in vinom. Normalen obrok je nekoč štel vsaj petdeset komadov na glavo; danes sicer obstajajo hedonisti, ki jih uničijo tudi do štiristo na večer, v bistvu pa ta ritual izumira.

Črni kruh je izrinil toast, maslo je že skoraj obvezen dodatek, ostala je edino limona, brez katere se kamenic skoraj ne da jesti. Verjetno veste, da je ta školjka tudi afrodiziak, zato morate biti še kako pazljivi, če se lotite podiranja rekorda v številu zaužitih kamenic. Kapetan nam je razložil, da ustvarjajo neko posebno energijo, ki prihaja iz duše, ne iz srca, kajti srce lahko tudi zataji …

Mostarske kiše

Zoka nam je zaupal, da je na poti v Mostar vas Sretnice, v kateri naj bi bila gostilna po imenu Udovice. Seveda smo se o tej igri naključij želeli prepričati na lastne oči in zavili proti Čitluku, blizu katerega naj bi bila ta srečna kombinacija. Toda signalizacija je bila v tem delu Hercegovine tako slaba, da smo cilj (če le ni bil plod Zoranove bujne domišljije) preprosto zgrešili.

Po neuspelem poskusu, da bi dobili odgovor na vprašanje, zakaj so vdove tako vesele, smo se po številnih hercegovskih ovinkih in enem bližnjem srečanju s kozjo kolonijo pod budnim pasjim očesom odpeljali v hrvaški del Mostarja, mesta ki je še vedno razdeljen na dvoje; da bi prišli v bošnjaški del, kjer je tudi stara mahala, smo morali prečkati novi most čez Neretvo. Po nekaj sto metrih hoje se začenja stara čaršija, ki še vedno spominja na težke ulične boje med Bošnjaki in Hrvati.

Več kot očitno je, da bodo rane pod goro Velež še dolgo spominjale na nesmiselnost hrvaške politike v Bosni in Hercegovini. Tudi nogometni klub Velež je ostal brez matičnega stadiona, ki bo naslednjih sto let v lasti mestnega tekmeca Zrinskega. V poplavi naključij, ki so nas spremljala na tej poti, velja omeniti tudi to, da so se prav med našim bivanjem v hercegovski prestolnici združile Mostarske kiše. Legendarna pevska skupina je razpadla že tam v osemdesetih, zdaj pa so se dekleta spet zbrala. No, tega tako značilnega dežja, ki je padal zelo na drobno in gosto, v mostarski kotlini že nekaj časa ni, ker se je mikroklima v zadnjih letih pač precej spremenila.

Dobra novica pa je, da bodo kopijo starega mostu, ki so ga porušili med zadnjo vojno, verjetno dogradili že do letošnje jeseni. Kalup za staro »čuprijo« že stoji in tudi kamni so že nared za zidavo. Saša, eden od »lastovk«, ki čakajo, da bo most nared, se nam je ponudil, da za dobrih sto evrov izvede skok z zasilnega mosta, ki povezuje stari del mesta. Ker se nam je zdela cena malce pretirana, smo obljubili, da bomo na jesen prišli še enkrat in si ogledali skoke z novega starega mosta.

Džejn i pita

Pot od Mostarja do Sarajeva je kljub kroničnemu pomanjkanju avtocest kar solidna, tako da lahko pridete do glavnega mesta federacije tudi v dobrih dve urah. Seveda si lahko vmes ogledate še kakšno znamenitost iz druge svetovne vojne, denimo porušen most v Jablanici, ob katerem je bil posnet tisti žalostni prizor iz filma Bitka na Neretvi, v katerem Slovenec objokuje svoje topove, ki jih mora zmetati v reko.

In potem: Sarajevo. Vse bolj je podobno mestu, kakršno je bilo pred vojno. Ulice so spet živahne, glavni korzo, ki se razteza od večnega ognja do konca baščaršije, pa je poln sprehajalcev. Optimizem, brez katerega ne bi mogli preživeti vojnih grozot, je še vedno živ in nič ne kaže, da bo popustil. Eden tistih, ki skrbi, da se duh Sarajeva obnavlja, je tudi Senad Zaimović, ki si je s svojo oglaševalsko agencijo Fabrika omislil akcijo Tuje nočemo, svoje imamo. Njen namen je dvigniti raven zaupanja do domačih izdelkov in hkrati vsaj za trenutek obuditi iluzijo, da lahko vsa Bosna in Hercegovina razmišlja enako.

Po nekaj tednih medijske kampanje se je prodaja bosanskih izdelkov dejansko dvignila, pri čemer je postalo nepomembno, ali gre za podjetja srbskega, hrvaškega ali bošnjaškega izvora. Glede na to, da naj bi bilo bosansko gospodarstvo pred bankrotom, so takšne akcije rešilne bilke. Senad se s tem seveda ne strinja in predstavi svoj bodoči projekt, ki ima v sebi veliko elementov črnega humorja:

»Gre za vojni turizem, za katerega obstaja velik interes: na svetu je najmanj petintrideset milijonov ljudi, ki bi prišli k nam na simulacijo vojne. Okrog Sarajeva je še vedno na stotine kilometrov rovov; turiste bi naselili po kleteh, ne bi jim dali vode, elektrike, z zvočnimi efekti bi simulirali bombardiranje, kričanje, jok …« Seveda sem bil kar malce šokiran ob takšni ideji in podvomil, da ljudi zanima tak turizem, toda ni se dal zmesti: »Dali jim bomo tudi plastične puške, s katerimi se bodo lahko branili pred napadalci, malo jih bomo ugrabljali in podobno, ko pa se bodo čez tunel rešili iz obroča, jim bomo priredili žurko, za nameček pa bodo dobili še diplomo.«

Kar je navsezadnje lahko še zabavno. Vsekakor bolje kot sedeti doma in gledati poročila. Pa še nekaj je: stroški bodo zelo nizki, saj bodo turisti z veseljem lačni, na koncu pa bodo za to, da so bili lačni, še plačali. Gledano s komunikacijskega aspekta je Bosna najbolj prepoznavna skozi vojno in od tod razlog za takšno idejo. Primerjava s Slovenijo, ki je porabila ogromne denarje za povečanje prepoznavnosti v svetu, pa jo v Parizu še vedno zamenjujejo s Slovaško in Slavonijo, je tu povsem na mestu.

Kje so najboljši čevapčiči?

Sarajevo je mesto, kjer lahko največ lepih žensk srečate v čevabdžinicah. In čeprav je veliko tistih, ki so Sarajevu prinesli status »kozmopolitske metropole«, še vedno raztresenih po vsem svetu, so povratniki čedalje pogostejši pojav. Med slednjimi je tudi prijateljica, ki je kar nekaj let preživela v Ljubljani, a se je na koncu vendarle odločila vrniti v rojstni kraj. Kmalu po vrnitvi sreča znanca, ki jo podraži: »A se ni spet lepo kregati, kaj?« Čudna dobrodošlica za nekoga, ki ne ve, kako se krega prava sarajevska raja. V bistvu gre za nekakšen obred, kulturno pogojeno pričkanje, katerega rezultat je ponavadi drugotnega pomena.

Si lahko predstavljate Ljubljančane, da se kregajo, kateri fast food v mestu je boljši?! Bolj težko, kajne? No, v Sarajevu je to nekaj povsem običajnega. Fast foodov je v tem mestu natanko toliko kot čevabdžinic in buregdžinic skupaj, največja akumulacija le-teh pa je seveda na čaršiji. Vsaka čevabdžinica v Sarajevu je »prava«, to je treba vedeti, trditi, da je ena boljša od druge, pa je skorajda bogokletno. V sedemdesetih in osemdesetih je bila najbolj cenjena Petica kod Ferhatovića.

Seveda je bil lastnik nogometaš, kar je v Sarajevu skorajda obvezno. Hasim Ferhatović - Hase je lik iz znamenite pesmi Dan kad je otišo Hase še bolj znamenite skupine Zabranjeno pušenje, ki je v bistvu žalostinka za Maršalom Titom, čigar smrt so razglasili v nedeljo popoldan, ravno v trenutku, ko so se igrale prvoligaške nogometne tekme. Ko je umrl pravi Hase, je tudi njegova čevabdžinica izgubila večji del svojega slovesa. Kako velik je bil Hase, govori tudi zgodba iz osemdesetih: ko je firma Unis, ki je nekaj časa veljala za eno od dvesto najmočnejših podjetij na svetu, ostala brez sredstev, je Hase prispeval denar za delavske plače, da ne bi štrajkali.

Takoj za Petico so bili Željo, Mrkva in Šljivo, vse sami mojstri nogometa in žara na drva. Mimogrede naj oznanimo slabo novico za vse tiste, ki hrepenijo po pravih čevapih v Ljubljani: roštilj na drva pri nas ni šel skozi, ker naj bi kurjenje drv in oglja škodilo naravi in slovenskim gozdovom. Torej so vsi poskusi na kakšni drugačni podlagi vnaprej obsojeni na poraz.

Novinar neodvisnega sarajevskega tednika Dani in zapriseženi gurman Ahmed Burić je v svoji študiji o čevapčičih zapisal sledeče: »Edini pogoj za pripravo dobrih čevapov je kontinuirana serijska proizvodnja. Poleg pravilne priprave mase, ki mora odležati čez noč, je najpomembneje, da imajo rešetke žara čim dlje enako temperaturo.«

Vse to so vrline, ki odlikujejo čevabdžinico Željo, ki jo je obiskala tudi naša odprava in se prepričala, da je tradicija edini zakon, ki velja. Željo ni popularen le zaradi kakovosti in izvrstne postrežbe (znano je, da vam pri njem ni treba čakati več kot deset sekund) – gre tudi za čevabdžinico, ki nosi ime najbolj priljubljenega nogometnega moštva v mestu, za katerega navija večina Sarajevčanov.

Mesto brez meka

McDonald’s je povsod istega okusa, najsi bo v Ameriki, Avstraliji ali Evropi, sarajevski čevapi pa so v vsaki čevabdžinici drugačni. Seveda gre za posebne kombinacije mesa in začimb. Znano je le to, da je masa sestavljena iz treh vrst mesa: junečjega, ovčjega in govejega. Po koliko ga dajejo v maso, je seveda skrivnost, ki je ne izda nihče.

V pomoč najbolj radovednim je lahko le tale anekdota iz ene od sarajevskih čevabdžinic: Senad se je navdušil nad čevapi in vprašal lastnika: »Majke ti, kako ga ovako napraviš?« Oni pa mu je odgovoril: »Jarane, samo jednostavno!«

McDonald’s je v Sarajevu že štiri leta in vse do danes mu ni uspelo odpreti restavracije, ker ne more ustvariti stogramskega »meka«, ki bi bil cenovno konkurenčen 250-gramskim čevapom v somunu. Za štiri konvertibilne marke lahko v dobite deset čevapov v poparjenem somunu (pol prerezane lepinje), McDonald’s pa za pet »kajmov« (konvertibilnih mark) ponuja na olju spečenega meka.

V Mediacentru, ki ga vodi legendarni Boro Kontić, oče New primitivsov in Top liste nadrealista, srečamo še eno legendo, doktorja komunikologije Besima Spahića, ki je pred tem podelil nagrado za najboljši novinarski prispevek s področja – izobraževanja. Namesto dolgočasnih kanapejčkov padajo na mizo miniaturne pite in počutje postane, kljub modernemu interierju, karseda domače.

Začnejo padati šale, med katerimi so tudi takšne, ki jih poznamo že iz Ljubljane, vendarle pa me presune žar, s katerim jih še vedno govorijo. Kakor da je vsakič prvič, kakor da so si jih izmislili včeraj. Gre za razliko v interpretaciji, ki je zares vrhunska. Tudi za tega, ki ga moram uvrstiti v naš potopis, se mi je zdelo, da je povsem nov: »Od svih životinja najdraži su mi Tarzan, Džejn i Čita, a od jela, zna se, pita!«

Neoproščena golota

Mirjana Deak, poslanka v parlamentu Bosne in Hercegovine, ena od desetih Sarajevčank, ki so se med olimpijskimi igrami ‘84 slekle za nemški Playboy, o tem ni želela govoriti. Kakor smo izvedeli, so imela dekleta že tedaj kar precej težav, in ko so se fotografije pojavile v mestu, je razpadlo kar nekaj zvez in zakonov. Nobena od punc ni pričakovala, da bi se lahko tisti Playboy znašel tudi v Sarajevu. Pa se seveda je. Na njihovo žalost. Sramota je bila nepopisna. Patriarhat je bil v tistih časih zelo močan, veliko bolje pa očitno ni niti danes.

Kako naj si drugače razlagamo, da dekleta še po toliko letih nočejo govoriti? Da bi laže razumeli položaj, v katerem se je znašla deseterica ožigosanih, morate prebrati tole: prav med našim obiskom se je eden od poslancev v parlamentu spomnil, da bi skok čez plot lahko kaznovali z enim letom zapora. Predlog seveda ni bil izglasovan, čeprav se je našlo celih dvajset (!) moških, ki so bili »za«.

Javna razprava je razkrila, da je varanje med zakonci v Bosni zelo priljubljeno, tako da bi bili zapori bržkone po hitrem postopku polni. Če ste morda v dilemi, katerega spola bi bili zaporniki, naj vas potolažim; v večini bi bili še vedno moški. Med njimi bi se gotovo našlo veliko takšnih, ki svojim ženam ne bi odpustili, če bi se nage slikale za Playboy.

Seveda smo se pred vrnitvijo v Ljubljano oglasili v slaščičarni Saraj Bosna na Ferhadiji, skoraj na začetku Baščaršije, kjer prodajajo miniaturne baklave različnih oblik, in se natovorili s sladkimi dobrotami. Vsi tisti, ki so imeli srečo in dobili sladka darila, še dolgo ne bodo pozabili okusa in načina, kako so se sarajevske baklave topile v njihovih ustih. Priporočamo!

In za konec še tole: če vas v Sarajevu ali Mostarju kdo povabi na »fuka«, vedite, da gre le za povabilo na kavo!

Kje smo prenočevali?

Hotel Bikovo stoji v središču Makarske s pogledom na ekološko ohranjeni ribiški pristan, njegovi gostje pa lahko uporabljajo vse športne kapacitete v mestu. Oddaljenost hotela od morja je pičlih 10 metrov, do velike prodnate plaže pa 200 metrov. Med rednimi gosti hotela so vrhunski športniki iz celega sveta, med drugim tudi slovenski državni prvaki v nogometu NK Maribor. Cena dvoposteljne sobe s pogledom na morje, polni penzion: 66 evrov.

• Naslov: Obala Kralja Tomislava b.b. 21300 Makarska
• Telefon: +385/21/615-244
• Faks: +385/21/615-081

Če se v Kapetanovoj kuči preveč najeste, lahko pri lastniku tudi prespite: Hotel Ostrea v Malem Stonu. Za dvoposteljno sobo s pogledom na morje boste odšteli 154 evrov!

• Naslov: Hotel OSTREA, 20230 Ston, Mali Ston
• Telefon: 020-754-555
• Telefaks: 020- 754-575
• www.ostrea.hr

Hotel Aqua najdete na zahodni vpadnici v bosansko-hercegovsko prestolnico, stoji pa neposredno ob cesti Sarajevo–Mostar. Poleg lično urejenih sob z vsemi potrebnimi dodatki, ima tudi neverjetno ponudbo dodatnih vsebin: na prvem mestu velja omeniti velik zaprti bazen, ki se prepleta s prireditvenim prostorom, v katerem gostijo najbolj zveneča estradna imena s področja ex-Jugoslavije Med drugimi so v Aqui nastopili Severina, Haris ¤inović, Dino Merlin, Hari Mata Hari …Cena dvoposteljne sobe: 66 evrov.

• Naslov: Blažuj bb, 71215 Sarajevo
• Telefon: 033 625 500
• Telefaks: 033 625 657
• E-naslov: info@aqua.ba
• www.aqua.ba

TEKST: Esad Babačić

FOTO: Ivana Krešić

Novo na Metroplay: Pogumna Slovenka, ki je sledila svojim sanjam in preplula ocean | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem