19. 5. 2008, 15:07 | Vir: Playboy
Okus po viskiju
Nekoč je bil Jack Daniel, mož z okusom. In s temperamentom. Njegova kariera se je namreč končala v trenutku, ko je v jezi brcnil vrata svojega sefa. Umrl je zaradi gangrene. Danes je Jimmy Bedford tisti, ki s svojimi brbončicami nadomešča legendarnega Jacka. Vendar mi je bilo, ko sem ga gledala s strastjo pripovedovati o žlahtnosti te pijače barve jantarja, jasno, da ne gre le za dojemljivost telesa. Skrivnost je v ljubezni. Mar ni vedno?
Dobila sva se v baru. Pa bi se lahko tudi sredi koruznega polja. Jimmy jih ima, pravi, zelo rad. V vsaki, nič hudega sluteči njivi, vidi potencialen material za pripravo viskija. Brozga, iz katere v veličastnem finalu - po fermentaciji, destilaciji, precejanju skozi oglje in staranju - nastane viski znamke Jack Daniel’s, je namreč večinoma iz koruze. Preostalo sta rž in ječmen.
Jimmy skrbi, da jack nikoli ne spremeni svojega okusa. Jimmy je torej nič manj kot jackova garancija kakovosti. Kako sploh dobiš službo kralja Tennesseejskih viskijev? Predanost? Ali, kot pravi Bedford: »Morda nisem najpametnejši človek na svetu, si pa vzamem čas ...« Senzibilnost? »Naučiš se prepoznavati kakovost, razviješ sposobnosti.« Okus? Okus zagotovo. Pa še nekaj drugih stvari.
Viskiji, mi je zaupal Jimmy, se ločijo že na prvi pogled. Glavno vlogo pri testiranju ima nos, takoj zatem stopi v akcijo jezik. Dim, sladkoba žit, ta okus po karameli in vaniliji ... Kako se pijača odbija od robov kozarca, ko ga zavrtimo, kakšna je njena tekstura, gladkost, ostrina ... Skušala sem razumeti, vonjati, okušati. Rezultat je bil moj na hitro (in uspešno, kot piše na diplomi) opravljen tečaj poskušanja viskijev.
Ja, Jimmy pri Jack Daniel’su skrbi tudi za tovrstno promocijo. Potuje po svetu, širi svoj nauk, vendar se vedno vrača domov za čas žetve.
Zato ne preseneča, da njegova slika ni prvič v reviji, katere legendarni ustanovitelj prisega na Jack Daniel’s. Je pa bila za Lynchburg, malo južnjaško mestece, iz katerega prihaja Jimmy, vest o tem, da je Bedford v Playboyu, pravi šok. Ker angleščina ne pozna posebne glagolske oblike za ženski in moški spol, se je namreč med borimi 300 prebivalci razširila divja novica, da je revija objavila gole fotografije lepe sokrajanke.
No, ja, Jimmy sicer pravi, da lahko njegova lepa hči počne, kar hoče, sam pa se ne bi nikoli razgalil. Niti za Playgirl. Niti za milijon dolarjev. Niti zato, da bi rešil destilerijo. Moje nespodobno povabilo je komentiral takole: »Milijon je veliko denarja. Vendar je treba potegniti ločnico med zasebnostjo in službo.« Okej, okej ...
Služba in zasebnost se ne mešata. Tako kot viski in voda ne. Vsaj po njuni namembnosti. Jimmy tako pravi, da nima niti najmanjše želje zlesti v džakuzi, do vrha napolnjen z brbotajočim viskijem.
Sicer pa, pojasnjuje, je voda viskijeva družica. Destilirana, če se uporablja na uradnih poskušanjih, in sicer navadno odmerjena v razmerju 1 : 1. Vsekakor velja, da naj bi voda vsebovala malo mineralov. Ideal je tisti potoček blizu destilarne. Individualizem. Vsakemu viskiju svoja voda. Točno tista mehka, neokrnjena kapljica iz krajev, od koder viski izvira.
Kakšni so občutki, če stvar, ki si jo ustvaril, ocenjevalci opisujejo s pridevniki, kot so drznost, lepota, razburljivost? Četudi ali še posebej, če je ta stvar sod viskija. Jimmy odgovarja hladno, racionalno. Edina lastnost, ki pri viskiju šteje, je kakovost, pravi. In kakovosten sod viskija vas bo pri tennesseejski destilarni stal 8400 ameriških dolarjev. Osebje pijačo iz soda ročno pretoči v približno 240 steklenic s posebej za ta namen izdelano etiketo.
Okroglo je out, pravi Jimmy. In to že od vsega začetka, kakih sto petdeset let. Zato so steklenice z jackom kvadratne. In tako zelo seksi. Kot je seksi vonj, okus, način, kako držiš kozarec v roki ... Viski, mi je zaupal, pač ni pijača za samotna posedanja. Srka se ga v dvoje. Čisto tako, kot sva ga midva.
TEKST: Nina Rupel
FOTO: Bor Dobrin
