Ja, tehnoseks kmalu ne bo več omejen le na videodrkarije v živo, ampak bomo tako lahko prenašali številne telesne dražljaje, tipala po vsem telesu pa bodo sproti merila prevodnost posameznih delov telesa in tako sporočala, kje je recimo uporabnica vzburjena in kateremu delu se velja še posvetiti – z besedami, filozofiranjem, dotiki ali celo samo s kratkimi sporočili SMS …

Pong

Pripravite se na šok – najbolj vroča tovrstna pogruntavščina ta hip temelji na preprosti računalniški igri Pong. Ne, ne gre za še eno digitalno različico slačipokra, temveč za zanimivo arkadno igrico, pri kateri so krmilni elementi vgrajeni v perilo, igralci pa igrajo tako, da se na določenih mestih, kjer imajo v perilo všita tipala oziroma tipke, dotikajo drug drugega. Logično – če igrice igramo s faličnimi joysticki, zakaj ne bi namesto krmilnika uporabili raje kar živega partnerja?!

Avtorica te nove tehnološke pogruntavščine, gospodična Jennifer Chowdhury, je z elektroniko, vgrajeno v spodnjice in modrce, celo doktorirala – seveda ne z namenom komercialnega uspeha, ampak zaradi raziskovanja in izdelave predmetov, s katerimi se je lotila rušenja tradicionalnega razumevanja in načina igranja računalniških igric. Ali ji je bilo v spolnosti doslej dolgčas, za zdaj nismo izvedeli.

Takole gospodična pojasnjuje svoj izum: »Izdelala sem krmilnik za igro Pong, ki omogoča uprav­ljanje loparčkov z dotikanjem delov telesa. Šele potem pa sem slišala za termin igričarska vdova, ki opisuje ženske, ki svoje može oziroma ljubimce izgubijo, ko se začnejo ti pretirano, tudi po cele dneve in noči, igrati z igricami. Želela sem izdelati igro, ki bi se osredotočala na intimnost parov in vzpodbujala dotikanje.« Največ takih razočaranih 'vdov' je našla na podpornem forumu Widows of Warcraft (Vdove zaradi Warcrafta, priljubljene strateške vojaške igre, ki igralcu pogosto vzame vso noč, kot bi mignil). Chowdhuryjeva je zasnovala dva vmesnika – ženski modrc s šestimi tipali in moške spodnjice, prav tako s šestimi krmilnimi tipali.

Se vam zdi, da je kar naenkrat preveč govora o igricah in premalo o seksu? Hej, kako tudi ne – sodobni posameznik se več igra in vse več časa porabi za zabavo z elektronskimi, ne mesenimi igračkami. In če so se naši starši in tisti starejši mladostniki med nami še zabavali in spoznavali ob ploščah in s počasnim ter dolgotrajnim druženjem v živo, je družba danes vse bolj povezana prek vsenavzočih sodobnih komunikacijskih sredstev – internet, mobilni telefoni … ja, rajcanje mnogi po novem (no, že starem) opravijo kar s SMS-i, v enem mesecu pa se lahko tako 'zvrti' kar nekaj različnih partnerjev!

Fizični stik je pogosto instantiziran in reduciran zgolj na zadovoljevanje fizičnih potreb, to instantno spoznavanje pa se dogaja v nočnih klubih oziroma diskotekah. Telesni stiki so torej bolj v funkciji kratkotrajnih zabav­nih vsebin, podobno kot filmi, glasba in videoigrice. In ker se sodobnemu posamezniku dogaja 'na polno', mu morda kdaj tudi zmanjkuje časa za posvečanje partnerici oziroma partnerju. Se vam že svita? Ja, res je: seks in zabavna elektronika drug drugemu jemljeta potencial – zakaj ju potem ne bi združili v ultimativ­no zabavo!

Za tehnonorce? Ne!

Regina Lynn, sodelavka revije Wired, je v eni svojih kolumen zapisala, da so geeki (ja, tisti zakompjutrani piflarji, ki naj bi bili ena najbolj asocialnih manifestacij družbe 21. stoletja) tisti, ki bodo zgradili seksualno realnost naše postkatoliške družbe. Ti tehnični mojstri namreč omogočajo obstoj erotičnih spletnih centrov, kot so Second Life SexGen (SexGen je animacijska tehnika, s katero si lahko v navideznem svetu Second Life, ki je vse bolj priljubljen, prikazujete animirane seksualne vsebine) ali navidezno središče za spoznavanje z erotičnimi igračkami Red Light Center.

Dali so nam, konec koncev, celo rešitve na področju teledildonike – ta pojem združuje razne erotične igračke, ki jih lahko priklopimo na računalnik in jih tako upravljamo ter z njimi izživimo razne fantazije, med njim tudi tiste za prenos 'občutja' po, denimo, internetu, da si tako morda lahko vzajemno izkažemo tudi telesno naklonjenost (eden prvih takih izdelkov je vibrator s krmiljenjem na daljavo, www.sinulator.com). Stvar je sicer še dokaj v povojih, pa vendar.

Lynnova je poudarila, da so geeki seksualno očitno dobro izobraženi, to znanje pa s pridom vgrajujejo v nove platforme, ki naj bi že kmalu popolnoma prevzele in zadovoljevale množice po vsem svetu. Trdi, da so izjemno spretni v igranju vlog (tega so se naučili iz igric, kakopak) ter da to le potrjuje dejstvo, da so možgani najpomembnejši in najbolj erotičen organ, vpleten v spolno življenje posameznika.

Pa ne le to – računalniški geeki so spretni pri izrabljanju fantazijskih sredstev, prav tako pa jim ni nič tujega, če s svojimi partnerji/partnericami komunicirajo povečini prek sodobnih sredstev, torej mobilnih telefonov in internetnih orodij, kot so klepetalnice, skype, messenger … Kdaj ste torej nazad­nje poslali kak kurjaški SMS in ali se vam je to zdelo nenavadno? Ali povsem običajno, samoumevno?

Lynnova celo zagovarja tezo, da se geeki bolj poglobijo v svoj predmet poželenja, vedo, katere rože so prave, kakšna darila bodo vžgala, menda so celo zelo ustrežljivi in se sploh potrudijo čim hitreje opraviti manjša opravila, da ja ostane več časa za morebitno spolnost. In še nič jih ne preseneti, pravi Lynne, saj so videli že vse variante pornografije, zato utegnejo biti tudi bolj odprti za novosti in bolj ali manj nenavadne zahteve. Nimajo predsodkov, so odprti … Prilagodljivost je torej njihova ultimativna vrlina. Le zakaj? Zaradi pomanjkanja spolnosti, katerega posledica je ultraprilagodljivost v iskanju?!

Ne bomo operirali s predsodki in z domnevami, vrnimo se raje k seksualni tehnologiji, ki naj bi rodovom geekov, ki so sedaj že dodobra odrasli, v naslednjih letih celo pomagala pri vzpostavljanju telesnih in čustvenih stikov s 'kompatibil­nimi' osebami. Bodisi skozi mehanizme vzpostavljanja resne zveze bodisi skozi igro, ki bi se lahko prelevila v flirtanje in podrla bariere asocialnosti.

Intimni krmilniki

Intimate Controllers se imenuje igra, na kateri je Jennifer Chowdhury utemeljila svojo doktorsko tezo. Seveda lahko tematiki nalepimo oznako 'interaktivne telekomunikacije', morda tudi 'interaktivne igre'. Točneje, gre za duhovito, a učinkovito multimedijsko igro, ki je primerna kvečjemu za intimno igranje v dvoje ali kakšen svingerski žur, nikakor pa je ne bi želeli kupiti svojim otrokom ali jo z njimi celo igrati. Kaj bi bilo šele, če bi bila dostopna v šolah?!

Komplet vsebuje tipala, vgrajena v perilo 'igralca' – z njimi usmerjamo elemente igre, kar bi sicer lahko počeli tudi s krmilniki, kot jih poznamo pri običajnih igralnih konzolah. A tokrat igranje igre prvič sili k fizičnemu stiku – podobno kot priljubljena zvijalska igra Twister, pri kateri se drgnemo ob kožo nasprotnika in se trudimo čim bolj zvijati in upogibati, da ga ja premagamo.

V praksi je igra prav hecna – Chowdhuryjeva in njen soigralec na demonstracijskem posnetku stojita drug za drugim; on jo drži blizu ramen, ona njega za boke. Ko se on dotakne njene leve prsi, se loparček na zaslonu premakne levo; stisk desne joške seveda premakne loparček v desno … »Karkoli, s čimer se bosta partnerja drug z drugim pogosteje ukvarjala ali izkusila drug drugega na nov način, je dobro za razmerje. Če se dva dobro uigrata, bosta verjetno uspešna tudi na drugih področjih,« pravi izumiteljica.

Nagajivi akademiki?

A Jenny v prizadevanjih za razvoj novih 'vmesnikov' – ne le za igranje iger, ampak tudi za vzburjanje svojega partnerja, morda tudi nasprotnika v igri – ni sama. V zadnjih letih je namreč marsikateri akademski um zagrizel v to trdo jabolko 21. stoletja. In tudi to ne sme čuditi. Mladostniki in (bolj ali manj) mladi samski ljudje preždijo vedno večji delež časa pred računalniškimi zasloni med ogledovanjem pornografskih in erotičnih vsebin vseh vrst v iskanju popolnega partnerja ali partnerice na spletnih zmenkarskih straneh.

Zdi se smiselno in skorajda samoumevno, da je treba ta segment potrošnikov tehnologije, ki so konzumenti neposredne, fizične telesne erotike in dražljivosti morda redkeje, kot bi si sami želeli, nagovoriti z novimi pristopi in novotarijami. Pri tej konvergenci spolnosti in tehnologije sodelujejo sociologi, psihologi, inženirji, umetniki …

Spodnjice z 'vročimi točkami', ki pogojujejo dotike za multimedijsko akcijsko vzburjanje, nikakor niso prva tovrstna pogruntavščina, ki prihaja iz akademskih krogov. Talk2Me se imenuje že znani vibrator, ki se odziva na prigovarjanje uporabnice/uporabnika. Nastal je v akademskem laboratoriju, konkretno v oddelku za interaktivne telekomunikacije na Univerzi v New Yorku. Očitno gre za interaktivne komunikacije od zelo blizu in po možnosti za stimuliranje telesnih erogenih con, snovalca, ki sta svoj inter­aktivni vibrič ponudila tudi že na trgu, pa res trdita, da gre za komunikacijsko napravo.

Hej, se vam ta interaktivni vibrakomunikator zdi podoben mobitelu z vibracijsko funkcijo?!

Kakorkoli, reč deluje tako, da mikrofon posluša zvoke iz okolice in jih pretvarja v vibracije, ločene po basovskih in visokotonskih zvokih v trdo nabijanje ali nežno brenčanje. Hecno, kajne? V praksi to pomeni, da se odziva različno na glasnejše in bolj odrezavo izražene kurjaške besede kot na nežno prigovarjanje k posteljnim nagajivostim … O, kaj bi utegnil tak vibrator narediti pri bolj komunikacijsko 'zaprtih' ali omejenih parih!

Seks bi lahko postal čvekaško-rajcaški dogodek, pohorski pristop – pridi in vzemi, kar ti pripada' – pa bi morda dobil povsem nove razsežnosti. Druga možnost, ki se zdi takole na prvo žogo vsaj tako zanimiva, pa je solistično dekliško 'poslušanje in čutenje glasbe': mašinco lahko namreč priključite na glasbeni vir po lastni izbiri. Vprašanje je, ali bi v tem primeru prevladovalo kitarsko brenkanje ali pulzivnejši hiphop ter drum&bass. No, pri podalpskih zrelih gospeh zagotovo ne umanjka tudi kakšna melodično-poskočna polka. Verjetno pač vsakega nekaj – le redkim namreč ves čas godi ena in ista lajna …

In še eno dobro lastnost ima mašinca – vir zvoka je lahko do deset metrov oddaljen od vibratorja, veliki Barry White in mali analni Prince pa tako na vaš ukaz obdelujeta gospodično v skladu z glasbenimi željami … Le en pomislek se pojavi – zakaj bi 'ukazovali neki napravici', če lahko delo opravite sami?! In le ugibamo lahko, kaj pomeni funkcija karaoke, ki jo omogoča ta roza tehnodildo …

Oh, mojPod!

Prav tako znan v svetu geekov je OhMiBod, ki ga izdelovalec oglašuje s sloganom: »Ste stari vsaj 18? Ljubite glasbo? In seks?« Pravijo, da gre za prvi družbeno sprejemljiv vibrator, tržijo pa ga kot dodatek k Applovemu glasbenemu predvajalniku iPod – a za zdaj je na prodaj prek spleta (www.ohmibod.com), ne pa (še) v Applovih trgovinah! To ne čudi – Suki, izumiteljica tega dodatka, je prej delala v tržnem oddelku družbe Apple. In ja, dekleta menda s tem glasbo še posebno dobro začutijo …

Glasbena skupnost že izdeluje predvajalne sezname, s katerimi lahko erotične užitke delimo z drugimi. Kako? Tako, da si dekleta izmenjajo vibracijsko glasbo! In še nekaj – Suki pravi, da je mp3 in seks združila zato, da bi več kot 43 odstotkom ameriških žensk, pomagala sprejeti svoje telo in jih pripeljala do družbeno sprejemljivega načina za doseganje orgazmov.

Še ena podobna napravica je sligh­test touch – gre za preprost sistem električnega stimuliranja, ki naj bi, po pričevanjih sodeč, zagotavljal neskončno predorgazmično stanje, ki ga lahko spretne uporabnice neštetokrat nadgradijo v slastno potešujočo orgazmično tresavico. Dobro, to si lahko z nekaj domišljije in pomanjkanja primernega prostora za dober seks v dvoje ali solo pričaramo tudi sami.

Kaj pa, če ta gedžet uporabimo v kombinaciji z de facto seksom, kot priporoča izdelovalec? Poglobil naj bi občutje orgazma, okrepil vsa vzburljiva občutja in povzročil večkratne zaporedne orgazme. Že naročate? Priporočajo ga dejansko vsem – tistim nevednežem, ki še nikoli niso doživeli orgazma, in celo tistim mojstrom, ki se že vrsto let ukvarjajo s tantričnim seksom …

Kako deluje? Stimulira tri glavne živčne skupke, ki sodelujejo pri spolnem vzburjenju – tako menda zagotavlja klitoralne, vaginalne in še kdo ve kakšne orgazme hkrati … Juhu – končno! Zakaj vse te tehnike ne vgradijo kar v mobilne telefone nove generacije?!

Vse za varnost

No, vse tehnološke pogruntavščine za popestritev spolnosti ali doseganje želenih rezultatov pa pa le niso namenjene zgolj rajcanju – Paul Robert Appleby, raziskovalec na univerzi v Južni Karolini, in Lynn Miller, profesorica na isti univerzi, sta se lotila preučevanja vpliva interaktivnih medijev na izobraženost odraslih, kar se varnejše spolnosti tiče.

Z DVD-ji, ki vsebujejo tudi erotične akte, uprizarjata svojim poskusnim subjektom navidezne zmenke ter prek njihovih odločitev analizirata, kako potekajo te zadeve v živo – od konzumacije drog in alkohola do pregovarjanja o uporabi kondomov in podobnega … Prizori so sicer odigrani, a raziskovalca trdita, da bosta zadevo peljala še dlje – vse do pravega navideznega zmenkarskega igračkanja.

Zadevo z lahkoto vidimo kot nadaljevanje trenutno dolgočasnih forumskih in spletnih zmenkarskih storitev – si predstavljate, da se lahko z novo znanko ali znancem instantno podolčkate, ne da bi pri tem dejansko prišli v fizični stik? Skrbi o neuporabi kondoma in zanositvi ter okužbah tako odpadejo – le od znanja in domišljije tehničnih snovalcev pa bo odvisno, katera občutja bomo lahko stimulirali na daljavo.

Tipala so že na voljo – ko jih bodo dovolj zmanjšali, da bodo neopazna, se lahko 'igrice' začnejo. Prek teh elektronskih pripomočkov (nekaj modelov je naprodaj pod blagovno znamko Galvactivator) bodo računalniški sistemi, ki bodo posredniki v takih 'intimnih komunikacijah', lahko vedeli, kateri del telesa je bolj vzdražen, kar bodo ugotavljali z električno prevodnostjo delov telesa in s klasično metodo merjenja vsebnosti kisika v tkivu.

Tako vzburjeno tkivo pogosto priča tudi o čustveni vzbur­jenosti, povečani pozornosti in aktiviranem spominu, ki beleži vse to čustveno in telesno lagodje, ki ga povzroča partner – od blizu ali na daljavo! Se vam zdi metoda podobna kot tista, ki jo uporabljajo pri detektorjih laži? Enaka je!

Tekst: Simon Ručigaj

Ilustracija: Goya

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču