Madagaskar, četrti največji otok na svetu, le malo manjši od Bushevega Teksasa in že 165 milijonov let v lastni razvojni režiji, je nedotaknjen paradiž, kjer lahko zjutraj iz postelje še vedno preženeš velikansko kačo, ki je po pomoti zašla iz deževnega gozda, in kjer se romantični sprehodi po peščeni plaži včasih kaj klavrno končajo zaradi sveže deponiranih rjavih kupčkov, saj prijazni domačini ne poznajo stranišč.
Pot po Route Nationale 7, tisoč kilometrov dolgi magistralki, ki je edina prava cesta na jug otoka in ki so jo šele pred mesecem v celoti asfaltirali, se je začela v prestolnici Antananarive. Po čudovitem romantičnem novoletnem praznovanju (v Hiltonu je poleg naju slavila tudi vsa malgaška smetana, s francoskim in ameriškim veleposlanikom vred), sva s Špelo med katrcami in spački, ki še vedno pogumno gazijo po pretesnih mestnih ulicah (eno vozilo na vsak meter ceste!), odvijugala proti morju v nadvse udobnem Mazdinem pick-upu.
Šoferja nama je »posodil« Jure F., Slovenec, ki že 13 let živi na Madagaskarju in se ukvarja z izkopom in prodajo poldragih kamnov. Jure je na Madagaskar prišel po sili razmer, ko je zanj v Sloveniji postalo prevroče in je bil čas za manjšo spremembo delovnega okolja. Tu je našel potrebno zavetje in nihče ni postavljal sitnih vprašanj, zato se je ustalil, poročil in pridružil rudarski družbi SMDA, ki jo je leta 1955 ustanovil Francoz Joel Delorme in ji uspešno predsedoval v obdobju vladavine levičarskega diktatorja Didierja Ratsiraka.
Ko pa je na oblast po šestih mesecih nemirov in spopadov leta 2002 prišel demokratično izvoljeni opozicijski jogurtni baron Marc Ravalomanana, so se na Madagaskarju prvič po odhodu Francozov leta 1960 stvari začele premikati. Jure je postal tretjinski partner in v podjetje je vložil tudi nekaj denarja. Danes s kipom iz marmorja, ki ga izdelajo v njegovem podjetju in prodajo v Dubaj, zasluži tudi do sto tisoč dolarjev.
Ob magistralki številka 7 so mimo objektiva mojega fotoaparata švigala riževa polja, vojaško zeleni griči in doline ter fantastične vasi iz rdečkastega blata, vsaka bolj nenavadna in drugačna od druge. Ustavila sva se v starem Hotel des Thermes v mestu Antsirabe, ki so ga preuredili iz kolonialnih toplic in ki so mu za popolno grozljivo podobo manjkale le še sestre usmiljenke z zavitimi pokrivali, pa v vasici Antoetra, domovanju najboljših lesorezov plemena Zafimaniry, ki je ležala dve uri vožnje stran z glavne ceste po luknjasti blatni pisti, na koncu pa še sredi narodnega parka Ranomafana, kjer nisva med štiriurnim trekingom po vlažnem deževnem gozdu ugledala niti enega samcatega lemurja.
»Mogoče so se šli parit globlje v park,« je rekel brezzobi vodnik in se sarkastično nasmehnil, ko je stlačil v žep svojega težko prisluženega jurja. Celo lemurji so se držali mora more, najbolj osnovne malgaške filozofije življenja, ki bi bila v SSKJ zapisana pod geslom vzeti si ga na izi.
Zadnja tretjina ceste je za seboj pustila masiv in pokrajino spremenila v velikansko planoto, polno nenavadnih dreves in belih betonskih stavb, ki so močno spominjale na majhne istrske vikend hiške z ograjicami. Bližnji ogled je razkril, da so to pravzaprav grobnice, pred katerimi stojijo totemom podobni leseni kipci, imenovani aloalo. Domačini mrtve sorodnike namreč smatrajo za sestavni del družine in za betonske grobnice porabijo perverzne količine denarja, kljub temu da sami životarijo v hiškah iz blata in kritih s slamo.
Gorska plemena Merina in Betsileo na sedem let priredijo famadihano, obred »obračanja kosti« Svoje mrtve izkopljejo, da bi jim povedali, kaj se je novega zgodilo med njihovo odsotnostjo. Med velikansko požrtijo s pokojniki plešejo, pijejo in jih povijejo v sveže mrtvaške prte. Po koncu zabave se mrtvi vrnejo v zemljo, živi pa odidejo na zdravljenje brutalnega mačka, posledice doma destiliranega ruma toaka gasy.
Pot se je počasi približevala koncu. V Ranohiri, odskočni vasi za narodni park Isalo, ki je verjetno eden najlepših na otoku in malo spominja na mešanico kanjonov ameriškega jugozahoda in Kapadokije, smo spet tankali polno. Avto je vžgal, vozil nekaj kilometrov, nato pa v krčih in izdihljajih mrtvo hladno crknil. Najin šofer je bentel kot Pavle Vujisić, ko je odprl tank in ugotovil, da so nam na črpalki podtaknili razredčen bencin. Poleg nafte je iz rezervoarja spumpal še štiri litre vode!
Po nekaj urah je motor odkašljal svoje in spet zapredel kot siamska mačka. Minilo je že skoraj deset dni na cesti in po glavah nama je rojila le še ena misel – čim prej priti do obalnega mesta Tulear in se za nekaj ur potopiti v vroče morje mozambiškega kanala!
Tulear se je pri zlepljenih 39 stopinjah Celzija kar šibil pod napol razsutimi kolonialnimi stavbami in bizarno čudovitimi arhitekturnimi spački iz socialističnih šestdesetih in sedemdesetih. Končno morje! Ko so Francozi na vrhuncu kolonialnega imperija zgradili to največje zahodno obalno mesto, so se dame na širokih bulevarjih, polnih palm in izvoščkov, sprehajale s senčniki in pod rokami držale svoje brkate, do potankosti urejene može. Lokalci so seveda razsuli kompletno idilo tipičnega Saint Tropeza, posekali palme in preuredili mesto v funkcionalno administrativno-upravno enoto brez kakršnegakoli občutka za urbanistično estetiko.
Okej, morje ni ravno najlepše, saj je ob oseki treba hoditi pol kilometra, da bi si namočil gležnje, in smrad ribarnic, ki neumorno konzervirajo sveži ulov lokalnih ribičev, tudi nima nič skupnega s chanelom 5, ampak vseeno bi se kdaj lahko kdo ozrl okrog sebe in se vprašal, ali je bilo tega treba. Tako pa se ozirajo za brhkimi Malgašinjami le pohotni Francozi, ki kdo ve zakaj vegetirajo v tem razbeljenem betonskem bordelu.
Punce pa, povem vam, vroče in voljne zavestno visijo po diskačih in si pustijo plačevati kokakole! Potem pa že steče pogovor o masažici v apartmaju in, hopla, sta že tam! Zjutraj madam seveda zahteva plačilce za svoje storitve, kakih deset evrov ali kaj podobnega (ja, zelo poceni je), če imate srečo, kot se je to zgodilo znancu, pa pripelje še svojo sestro – free of charge!
Na Madagaskarju velja udomačeni rek, da so device le še petletne grde punčare. Na srečo stane škatla humanitarnih kondomov zgolj 30 tolarjev! Kot vsaka dobra stvar ima tudi ta svojo temno plat – fafanje je za malgaške lepotice fady (tabu). Uspeh je odvisen zgolj od šarma in pogajalskih spretnosti potrošnika.
V Tulearju sva s Špelo odslovila šoferja in se dobila z Alešem Rusom, družinskim prijateljem, ki je pred desetimi leti kupil nekaj zemlje na idilični 400-metrski plaži Anakatafa petdeset kilometrov južneje, na verjetno najlepšem delu tega skoraj 600 tisoč kvadratnih kilometrov velikega otoka, in se zaljubil v hemingwayski način življenja brez televizije in interneta. Nič ni lepšega, kot da ti ribiči vsako jutro prinesejo svež ulov (le kdo bi se branil kilograma čisto frišnih rakcev za sto tolarjev?) naravnost pred hišo, če pa slučajno vse skupaj že prej prodajo, z lastno pirogo odrineš onstran koralnega grebena in privlečeš na suho kako mečarico ali barakudo, jo obrneš na oljčnem olju in poplakneš z odličnim pivcem THB.
V prijetni omami lokalnih substanc se v noči zazibaš na masiven leseni stol sredi peščenih sipin in prepustiš milijardam zvezd, ki sijejo na plažo s kristalno čistega neba, medtem ko nekje globoko na celini nebo prebadajo strele divjega ciklona. Madagaskar je čista afriška poezija.
Baobab
Sveto malgaško drevo baobab (lat. Adansonia) velja za eno glavnih atrakcij na otoku. Šest izmed osmih svetovnih vrst baobabov je mogoče najti le na Madagaskarju, največje prav v okolici mesteca Morondava sredi zahodne obale. Legenda pravi, da so bila to prva drevesa na zemlji, zato so stvarniku povzročala nemalo težav. Ker ni vedel, kakšno naj bi drevo sploh bilo, jih je čezmerno povečal in obrnil okoli, da so korenine gledale v zrak. Domačini zato te impozantne velikane z velikim spoštovanjem imenujejo »korenine neba«. Ogledate si jih lahko na otvoritveni fotografiji.
A la carte
Kolonizatorji s stare celine so pustili največji pečat prav na odlični hrani, ki jo pripravljajo v še bolj odličnih restavracijah, raztresenih po vsem otoku. Le kdo bi se lahko uprl zebujevim zrezkom (lokalna sorta grbastega vola) s česnom, kremnim juham, mečarici v vanilijevi omaki, solati z ocvrtim kozjim sirom, créme bruleeju in podobnim francoskim specialitetam?
Vse to dobite v izbranih restavracijah prestolnice (Le Rossini, La Boussole, La Varangue) in na poti proti jugu še v nekaterih (redkih) biserih ob državni cesti številka 7 (priporočam nepozabni gril hotela Relais de la Reine v Ranohiri). Nikar ne pozabite, da je na Madagaskarju mogoče kositi le med dvanajsto in drugo uro popoldne! Če boste prišli prepozno, bo kuhar že odšel in se vrnil šele za večerjo, ki se začne nekje okrog sedmih.
Madagaskar top 10
Kako na Madagaskar?
Na Veliki otok lahko poletite iz Evrope le z dvema prevoznikoma – Air Madagascar (leti v Pariz in Milano) in Air France. Karta je zaradi pomanjkanja konkurence pasje draga – tisoč evrov za najcenejši let (iz Benetk) v Pariz in naprej v Antananarive. Iz Ljubljane se cena takoj dvigne še za sto tisočakov! Tudi opcija leta v Južnoafriško republiko in od tam v malgaško prestolnico ni nič cenejša – prefrigani redni obiskovalci so preizkusili že vse alternative! Cene notranjih letov se gibljejo okoli 25 tisočakov v eno smer, so pa ti leti skoraj vedno polni, saj je na Madagaskarju asfaltnih cest bore malo. Vizum dobite na letaliŠČu, zaradi devalvacije izumirajočega malgaškega franka pa stane le 14 evrov. Ne pozabite na antimalarike ter cepljenje proti hepatitisu A in tetanusu.
TEKST & FOTO: Aleš Bravničar
Novo na Metroplay: Kaj lahko pri e-mobilnosti storimo doma, da zmanjšamo tveganje za požar?