Pri tragedijah, kakršna je smrt otroka v razbeljenem vozilu, ne gre nujno vedno za malomarnost staršev, temveč lahko tudi za preprosto spominsko napako, ki pa ima v takih primerih usodne posledice.
Nedavna tragedija na Štajerskem, ko je umrl še ne dve leti star otrok, zaklenjen v razgretem vozilu, je pretresla Slovenijo. Javnost je neusmiljeno obsodila neodgovornost staršev, večina je namreč prepričana, da se njim kaj takega ne bi moglo zgoditi.
Veliko se jih je tudi zgražalo nad priporočili, ki jih je z namenom preprečevanja podobnih dogodkov po tragediji objavil Nacionalni inštitut za javno zdravje, in sicer, da položimo na sedež poleg otroka predmet, ki ga bomo takoj po prihodu na cilj najprej potrebovali, na primer torbico, telefon ali službeno kartico - češ, kako se lahko spomnimo na telefon, pozabimo pa na otroka?
https://www.metropolitan.si/novice/slovenija/priporocilo-nijz-otrok-v-avtomobilu/
Vendar bi morda morali delati na strpnosti in razumevanju. Ameriški strokovnjak za kognitivno nevroznanost dr. David Diamond, ki je preučeval vlogo spomina pri tovrstnih tragedijah, je namreč ugotovil, da lahko stresi, s katerimi se starši srečujejo v vsakdanjem življenju, močno povečajo verjetnost drobnih spominskih napak - in posledice so hitro lahko tragične.
V članku, pred kratkim objavljenim na spletni strani Consumer Reports, je Diamond, sicer profesor psihologije na Univerzi v Južni Floridi, dejal, da pozabiti otroka nekje ni stvar zanemarjanja, temveč spominske napake.
"Naš najpogostejši odziv na take dogodke je: samo slabi oziroma neodgovorni starši pozabljajo otroke v avtih," pravi Diamond. "Pa to ni res. Gre za splet okoliščin in lahko se zgodi vsakemu."
Kako delujejo naši možgani?
Diamond je nadalje razložil, da je človeški delovni spomin razdeljen na dva dela, prospektivni in semantični spomin.
Medtem ko nam prospektivni spomin omogoča, da mislimo na to, kaj moramo storiti v prihodnosti, je semantični tisti, zaradi katerega smo lahko na poti od doma do službe na tako imenovanem "avtopilotu", ne da bi se spomnili natančnih podrobnosti o tem, kako smo tja prispeli.
Prospektivni in semantični spomin delujeta sočasno in nam tako omogočata spremembe v naših dnevnih rutinah, kot na primer "na poti domov se moram ustaviti v trgovini" ali "odložiti moram otroka v varstvu". Toda če smo hudo raztreseni ali pod stresom, lahko delovni spomin odpove in to ima lahko katastrofalne posledice, na primer ko kirurg pozabi orodje v pacientu, pilot ne nastavi zakrilc na letalu za pristanek - in, ja, tudi starš lahko v avtu pozabi otroka.
"Možganski sistem navad je zelo priročna zadeva, ki nam omogoča, da preidemo na avtopilota," pravi Diamond. "Tako si ni treba zapomniti čisto vsakega zavoja, a težava nastane, ko začne ta avtopilot usmerjati naše vedenje. Takrat namreč utiša drugi del možganov, ki bi nas opomnil na dodatne informacije in naloge."
"Razumeti moramo, da naši možgani hkrati opravljajo več nalog. Posledica te večopravilnosti pa je, da lahko v nekem trenutku pozabimo, da je ob nas otrok. Človeški spomin ni popoln in to moramo sprejeti. Zato se lahko zgodi tudi, da se še tako ljubeči in pozorni starši za kratek čas nehajo zavedati, da je v avtu z njimi otrok."
Usodne spremembe v dnevni rutini
Diamond je preučeval številne primere vročinskih smrti in ugotovil, da so zelo pomembni dejavniki pri teh tragičnih dogodkih stres, pomanjkanje spanja in sprememba rutine.
"Velikokrat je bila smrt otroka posledica neke spremembe v dnevni rutini. Na primer, nalogo, da gre otroka iskat v vrtec ali ga odda v varstvo, je dobil starš, ki tisti dan sicer ne bi bil zadolžen za to."
Ker so možgani delovali po ustaljenem rutinskem vzorcu za tisti dan, se je starš tako odpeljal v službo, ne da bi otroka pustil v varstvu. Če na neki točki ne bi opazil zunanjega znaka, na primer, da bi slučajno videl torbo za plenice ali slišal otroka, kako v avtu joka, bi njegovi možgani še naprej nadaljevali na avtopilotu in morda celo ustvarili lažen spomin otroka v dnevnem varstvu.
Diamond je dodal, da pomanjkanje spanja in stres močno povečujeta možnosti za nepravilno delovanje delovnega spomina.
"Konflikti med semantičnim in prospektivnim spominom so normalni," je zaključil. Njegova raziskava je namreč pokazala, da se dogajajo na dnevni ravni, in to ne le staršem in skrbnikom. Dodaten stres, razne motnje in slab spanec pa v kombinaciji s temi napakami hitro povzročijo tragično situacijo.
Kako preprečiti prihodnje tragedije?
Prvi korak k preprečevanju tovrstnih tragedij je sprejemanje dejstva, da ima človeški spomin napake, opozarja Diamond.
Ko to razumemo, se namreč lahko domislimo strategij, ki nam jih bodo pomagale premagovati. Navadimo se lahko, da čisto ob vsakem izhodu iz avta pogledamo na zadnji sedež, da odložimo določeno otrokovo stvar na sprednji sedež, kadar ga imamo v avtu, saj nas bo tako dodatno opominjala nanj, da prosimo partnerja ali stare starše, da preverijo, ali smo odložili oziroma pobrali otroka na želeni lokaciji, in tako dalje. Obstajajo pa tudi otroški sedeži z vgrajeno tehnologijo opomnikov.
Novo na Metroplay: “Vse, kar je za psiho preveč, nase prevzame telo” | Tomislav in Nina Senečić