Pesnik Tom Veber o skupnosti LGBTQ+: 'Dejstvo je, da nismo enakopravni in enakovredni.'

Povejte nam nekaj o sebi.

Sem Tom Veber, prihajam iz Maribora in pravkar sem dopolnil 25 let. Ukvarjam se z različnimi umetniškimi projekti, zadnje čase se bolj intenzivno ukvarjam tudi z literarno dejavnostjo. V preteklosti pa sem se bolj posvečal performativnim umetniškim formam, kot so petje, ples in igra.

Če se nekoliko osredotočimo na vašo poezijo – kdaj ste se začeli ukvarjati s pisanjem poezije in kaj vas je najbolj pritegnilo? Zakaj prav poezija?

Poezija je prišla v moje življenje na zelo organski način. Večina dejavnosti s katerimi sem se ukvarjal prej, ni prihajalo zares iz mene, bolj iz neke ideje, ukvarjati se s tistim, kar je pač pametno in uporabno početi v življenju, pri tem pa nisem zares pomislil, če si to zares želim. Pisanje poezije pa je prišlo nekako bolj spontano in nenačrtovano – spomnim se na primer, da v osnovni in srednji šoli nisem zares maral poezije. Verjetno zaradi samega načina, kako to snov podajajo v šoli, torej na nek rigorozen način, pomembne so kitice, ritem, in vsa tista že prežvečena vprašanja; kaj je pesnik želel s to pesmijo sporočiti, kakšni so glavni motivi v tej pesnitvi in tako naprej.

Nek nov pogled na poezijo pa sem odkril preko pesniškega slama. Slam mi je kot umetniška forma zelo zanimiv, saj združuje dve moji veliki ljubezni: igro in poezijo.

Slam rad opisujem tudi kot 3D poezijo. Skozi ta performativni način postane pesem bolj živa in bolj dostopna publiki. Ko nek pesnik/pesnica bere svojo poezijo, ne more biti v popolnem stiku s publiko. S tem, ko pa se naučiš besedilo na pamet, in vključiš neke performativne elemente, dodaš pesmi še nek drug nivo. Zaradi tega mi je slam zanimiv, stik s publiko je tukaj ključnega pomena.

V Sloveniji obstajajo tudi slam večeri – v Mariboru slam večere organizirajo Slam zverine, v Celju obstaja festival Izrekanja, v Ljubljani potekajo večeri po imenu Mi smo tu, na Ptuju pa so aktivni Slamuraji.

Tom Veber

Nam lahko razkrijete svoje načrte za prihodnost?

Imam kar nekaj načrtov za prihodnost. Lani je izšla moja prva pesniška zbirka, Točka preloma, naslednje leto načrtujem izid svoje druge pesniške zbirke Do tu sega gozd pri založbi Lambda. V času karantene sem zaključil tudi tretjo pesniško zbirko, Pod platanami nekega jutra, za katero pa še iščem založnika. Prav tako sem z organizacijo MKC Črka v dogovarjanju, da bomo izdali antologijo mlade slovenske LGBTQ+ literature, česar se že zelo veselim.

Pesem Toma Veberja

Pred nekaj tedni je v Mariboru potekal literarni večer, kjer so se predstavili različni literarni ustvarjalci in ustvarjalke, katerih dela zaznamujejo LGBTQ+ teme. Kako je večer potekal? Kakšno je bilo vzdušje?

To ni bil čisto navaden literarni večer – sam sem bil v vlogi organizatorja in sem želel publiki ponuditi nek bolj dinamičen pristop, kot smo jih drugače vajeni, kar se tiče literarnih večerov. Dogodek smo otvorili z glasbo, predstavil se nam je glasbeni duo De Liri, ki ga sestavljata Zala Kores (vokal) in Julija Bratec Veleski (harfa, spremljevalni vokal). Nato so se skozi branje avtorskih literarnih del predstavili: Špela Setničar, Vesna Lipovnik, Milan Šelj, Alenka Spacal in jaz. Potem je ponovno sledilo nekaj glasbe in pa pogovor s Suzano Tratnik, ki ga je vodila Petro Bauman. Suzana je predstavila svojo novo knjigo, ki je izšla lani pri Cankarjevi založbi, roman Norhavs na vrhu hriba, ki je bil nominiran tudi za nagrado Kresnik. Sledil pa je še odprti mikrofon, kjer so svoja literarna dela predstavili tudi poslušalci.

Vzdušje je bilo super, prišlo je nekje 60 ljudi, kar je za literarni večer odlično.

24. junija je potekal LGBTQ+ literarni večer v Mariboru.

Zakaj menite, da so tovrstni večeri ključni za skupnost LGBTQ+ v Sloveniji?

Na to vprašanje ni tako enostavno odgovoriti, kar pravzaprav moramo vedeti je, da je sama oznaka LGBTQ+ v tem kontekstu nekoliko problematična. Zakaj? To je pred leti lepo povzela Petra Kolmančič, ko je predstavljala svojo pesniško zbirko Tretja oseba dvojine. Rekla je namreč, da kot poimenovanje obstaja ženska literatura in LGBTQ+ literatura, ne obstajata pa na primer moška in »straight« (heteroseksualna) literatura. Kar lahko razširimo tudi na tovrstne literarne večere in na splošno na celotno umetniško področje. Očitno imamo to potrebo, da označujemo in predalčkamo samo marginalizirane skupine, kar je velik problem.  

Po drugi strani pa ustvarimo s to oznako prostor za posameznike, ki pa se ukvarjajo s tako tematiko. Sam vem iz lastnih izkušenj, da je veliko težje izdati knjigo, ki tematizira takšne stvari, pri neki založbi, ki ima bolj tradicionalne poglede. V bistvu je treba to celotno problematiko reševati z višjih nivojev, z vidika družbe.

Pri sami organizaciji literarnega večera sem moral razmišljati o veliko stvareh: od tega, koga povabiti kot literarnega gosta, zagotoviti prostor za sam dogodek, poslati najavo medijem,… Razmišljal pa sem tudi ali potrebujemo na primer varnostnika. Na koncu sem se odločil za literarni večer brez varnostnika in na srečo ni bilo nobenih problemov ali izgredov. Žal pa je zmeraj tako, da se je, ko se izvaja takšne dogodke, potrebno zmeraj spraševati tudi o varnosti. Predvidevam, da če bi organiziral nek »straight« literarni večer, se zagotovo ne bi rabil spraševati o takšnih stvareh.

Je bil na kakšnem literarnem večeru kak problem?

Na literarnih večerih, kjer sem nastopal tudi sam, nikoli, vendar pa na lanski Paradi ponosa v Mariboru ni vse teklo tako, kot bi si želeli.  

Ste imeli kdaj kakšne probleme, ko ste želeli izdati svojo pesniško zbirko, ker je tematsko specifična, LGBTQ+?

Sam sem imel veliko srečo, saj sem dobil povabilo od Marjana Pungartnika, da bi izdal prvo pesniško zbirko pri njem. Tako sem lahko res hvaležen, da se je to tako izteklo.

Kakšen je po vašem mnenju odnos Slovencev do skupnosti LGBTQ+ danes?

Absolutno še nismo tam, kjer so nekatere druge zahodne države –  zdi se mi pa vseeno, da se stvari nekam premikajo, ljudje se prebujajo. Napredek lahko vidimo na primer tudi na Koroškem, kjer bo letos potekala tudi prva Parada ponosa, kar me zelo veseli.

Podobno kot v veliki večini drugih držav, tudi v Sloveniji večina LGBTQ+ oseb migrira v večja mesta, predvsem zaradi bolj odprte mentalitete tam živečih ljudi in večje podpore s strani različnih LGBTQ+ organizacij, na vasi pa vsi vemo, kako je po večini. Verjamem pa, da bomo z leti videli napredek glede sprejemanja LGBTQ+ oseb tudi v bolj ruralnih področjih.

Sam že nekaj let živim med Mariborom in Ljubljano – v Ljubljani se veliko dogaja in obstaja tudi veliko LGBTQ+ organizacij, od društva Parada ponosa, Legebitre, društva Dih, itd. Veliko LGBTQ+ vsebin izvajata tudi Pritličje in klub Tiffany. V Mariboru (in v drugih manjših mestih) pa imamo tovrstnih vsebin zelo malo. Sam si želim, da bi se tudi v drugih mestih začelo na tem področju nekaj dogajati, da bi se na primer, ustvarili neki skupnostni prostori za LGBTQ+ mladino. 

Kaj bi želeli sporočiti našim bralcem?

Zdi se mi, da živimo v zelo prelomnih časih.

Časi, v katerih smo se znašli, za veliko večino prestavljajo velik izziv, ki zahteva veliko potrpljenja in dodatno mero optimizma. Sam morem priznati, da sem občutil v začetku leta ob izbuhu koronavirusa kar težko stisko, saj me je celotna situacija precej potrla. In verjamem, da se je veliko ljudi počutilo enako.

Vsem želim veliko notranje moči, motivacije, da kljub težjim časom ne izgubimo vere v dobro in v nas same. To se mi iz dneva v dan zdi bolj pomembno - poglobljeno in neomajno zavedanje lastne vrednosti. Zavedati se moramo, da bo kljub vsem vzponom in padcem na koncu vse v redu. To je pravzaprav vse, kar imamo v življenju - upanje.

Mesec junij je tradicionalno mesec podpore in pravic skupnosti LGBTQ+. Sam si želim, da bi bilo celo leto namenjeno podpori in pravicam skupnosti LGBTQ+. Velikokrat se mi zdi, da se nekdo, ki je »straight«, pravzaprav ne zaveda, da je samo zaradi spolne usmerjenosti v vodilnem položaju in mu je prizaneseno veliko trpljenja in pomanjkanja. Dejstvo je, da nismo enakopravni in enakovredni, in to je zelo problematično. Tako bi si želel več podpore s strani »straight« skupnosti, saj se tukaj ne gre za neko tekmovanje med različnimi skupinami. Gre se za to, da bi lahko končno postali velika enotna skupnost brez mej in omejevanja, da bi lahko prav vsi imeli enake pravice. Za to se gre, za osnovne človekove pravice.

 Tom Veber si želi, da bi bilo celo leto namenjeno podpori in pravicam skupnosti LGBTQ+.

Pesem Majhen prostor.

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere