Ne znam si predstavljati lepšega službenega potovanja kot v Namibijo. Podnevi fotografiranje, plezanje po ogromnih sipinah Sossusvleia ali safari v Etoši, ponoči pa udobje luksuznih lodžev ter razkošje vrhunskih butičnih hotelčkov z gurmanskimi večerjami in dišečo posteljnino. Dodajte še Tino Cavazza in dobrega terenca, pa ne boste nikoli več hoteli na team building v Kranjsko Goro!
V Windhoeku, glavnem mestu fascinantne dvomilijonske Namibije, sem se počutil sila domače. S 14 etničnimi skupinami živi tu v sožitju kdo ve katera generacija 30 tisoč Nemcev, ki so že v svojih davnih kolonialnih časih poskrbeli za to, da se človek tako daleč od doma ni počutil kot tujec. Levo Bierstube, desno Konditorei, na hribčku Kristuskirche, pod roko pa Allgemeine Zeitung, ki ga lahko kupiš v lokalnem Sparu. Pravi domači Lebensraum. Samo palme in vroče sonce so namigovali, da po desetih urah v zraku nismo pristali sredi Bavarske.
Zgoraj brez, prvič
Na kozarec žlahtne južnoafriške kapljice me je v svojo Villo Verdi na obrobju Windhoeka povabil grof Paul Van De Vijver, ki ima poleg dvorcev v Belgiji in Švici v lasti še devet razkošnih lodžev v Namibiji in lastno vizionarsko podjetje Leading Lodges of Africa s sedežem prav tu, v prestolnici. Povedal je, da se z lobiranjem, investiranjem in financiranjem na vse pretege trudi spremeniti Namibijo v afriško Švico, dvigniti raven turizma in izpiliti profil gostov, ki hodijo v njegove hotele, da bo turizem v Namibiji primerljiv s turizmom Bocvane, verjetno najdražje počitniške točke na južnem delu črne celine.
»Bocvana je ena sama mafija, tukaj pa vse štima, kot je treba,« je še dodal grof, preden sva načela novo steklenico shiraza in pozno v noč debatirala o tem, kako namerava velecenjeni gospod v treh letih spremeniti zaprto diamantno mesto Oranjemund v prvi namibijski tax-free Las Vegas.
Njegov piece de resistance, ekstravagantno letovišče Le Mirage, ki smo ga obiskali čez nekaj dni, ko smo se premaknili malce južneje proti Sesriemu, je res spominjal na privid sredi puščave. Ta gotski srednjeveški dvorec ima sredi neprijazne, grobe pokrajine čisto vse, kar potrebuješ za dober oddih sredi puščave Namib – odličen bar, dober spa in bazen na domačem dvorišču. Na sosednji peščeni letališki stezi je čakalo tudi letalo za scenski prelet nad bojda najvišjimi sipinami sveta ...
Tako smo po večerji v družbi šakalov srkali cointreau v zavetju razkošno opremljenega bara bližnjega Sossusvlei Lodga in z zanimanjem spremljali sosednji watering hole, ki je plašnim gazelam in raznoraznim zverinicam iz okoliške savane ponujal podobno dozo satisfakcije, zjutraj pa smo veselo rinili peš po razbeljenem pesku do oaze Deadvlei, najbolj romantičnega in največkrat fotografiranega koščka Namibije.
Kljub popularnosti kraja (tu so posneli toliko filmov in reklam, da bi lahko identificiral že skoraj vsako drevo sredi kilometrske beline na razpokanih tleh) sem bil frapiran nad dejstvom, da lahko po 11. uri v tem tako famoznem kraju ostaneš popolnoma sam. Fanatikov, ki bi se šli turiste pri 43 stopinjah Celzija sredi puščave, je res zelo zelo malo. Jaz pa sem moral slikati Tino v kopalkah zgoraj brez …
Seveda se ni končalo brez poškodb, saj so bila požgana debla sredi puščave polna trsk, ki so pustile svoj davek tudi na krhkem telescu naše lepotice – zvečer smo jih pulili iz Tininih dlani, hrbta, čela in celo zadnjice. Gospa Cavazza je vse prenašala stoično kot prava profesionalka.
Pozor, levi
Ko smo se ožgani valili nazaj proti severu, je bila ravno nedelja. Na takšno sončno popoldne so namibijska mesta kot surrealistične scene iz teksaškega Amarilla na fotografijah Stephena Shora. Prizorov se verjetno ne bi sramoval niti Edward Hopper, morda bi ga zmotili le do potankosti urejeni drevoredi palm, ki so v mestecih na poti (Okahandja, Otjiwarongo, Tsumeb) bolj spominjali na Beverly Hills.
Razkošje prave sorte se je zares začelo v najbolj priljubljenem narodnem parku Namibije, ki je velik kot naša podalpska dežela in je ravno letos praznoval stoletnico obstoja. Bušmanska legenda pravi, da je neko dekle tako silno žalovalo za umorjeno družino, da so njene solze napolnile ogromno jezero, to pa se je kmalu posušilo in postalo pusti kraj, ki mu danes pravijo Etoša.
Po lahkotnem safariju smo prepolne potovalke razpakirali na obrobju narodnega parka Etoša, v dveh ultra čudovitih vilah letovišča Mushara, ki sta ju pred desetimi leti postavila Marc in Mariza Pampe. Razkošni rezidenci, ki se bohotita s 140 kvadratnimi metri površine, poleg neokolonialnega dekorja (kamin, anyone?) stavita na filozofijo stika z naravo, saj se vrt in bazen nadaljujeta neposredno v divjo afriško pokrajino termitnjakov, trnastih drevesc in akacij, ki so obvezni sestavni del pokrajine okoli Etoše. Dekoraterka Heidrun Diekmann je svoje delo opravila več kot odlično, kar potrjuje tudi Conde Nast Traveller (in zgoraj podpisani!).
Ko smo poslikali interier in Tino, smo odšli za par noči še čez cesto, med bungalove Onguma Tented Campa, ki leži v zasebnem rezervatu. Če moraš v letovišču podpisati izjavo, da jih, če te bo napadel lev, ne boš tožil in da je sleherno sprehajanje okoli njihovega rezervata zgolj na lastno odgovornost, potem veš, da si res sredi dogajanja.
V čudovitem Onguma Tented Campu so takoj dobili moj avtogram! Zvečer je bilo gibanje strogo omejeno in na večerjo smo smeli le v spremstvu izurjenega varnostnika, ki je z baterijo preveril vsak grm na poti. Le dober kilometer stran sem med snemanjem prejšnji dan pod kočicami na kolih, ki so se bohotile kot najbolj fotogeničen del letovišča in bile glavni razlog našega obiska, na lastne oči videl levinjo, ki je opazovala skupino gazel. Ograj pa nikjer …
Zgoraj brez, drugič
Ko je pred dvema letoma Angelina rodila Bradovega otroka prav tu, v Namibiji, je naval turistov postal brutalen. Tudi zunaj glavne sezone (ki traja od maja do oktobra) sicer draga hotelska infrastruktura Namibije poka po šivih. Vpliv turizma se začenja močno poznati zlasti na severu, kjer ob nekaterih drugih plemenih iz Angole živijo tudi famozne Himbe.
To pleme sicer trmasto zavrača zahodnjaški način življenja (bogastvo se še vedno meri v glavah živine), a so nekatere Himbe nežnejšega spola, medtem ko možje z živino migrirajo na pašnike, izredno aktivne z žicanjem denarja za fotografiranje. Marsikateri fotograf rad plača dolar ali dva za fotografijo, saj so brhke, z okro in mastjo natrte Himbe kljub močnim, sto let trajajočim prizadevanjem misijonarjev in Cerkve ostale zgolj v kratkem krilcu iz kozje kože in zgoraj brez.
Opuwo, prestolnica Kaokolanda, katerega zeleni griči se zajedajo globoko v severozahod Namibije pod angolsko mejo, je verjetno edino mesto na svetu, kjer lahko vidite napol gola dekleta v veleblagovnicah, lokalih in na bencinskih črpalkah.
Himbe so nas (skupaj z 20 kilogrami sladkorja in moke) srčno sprejele in s Tino smo posneli nekaj odličnih fotografij v dveh vasicah, ravno prav odmaknjenih od glavne makadamske poti, da nam v kadre niso skakali debeli turisti v belih nogavicah in ortopedskih natikačih Dr. Scholl.
Pri Twyfelfonteinu, nekaj sto kilometrov južneje od Opuwa, nas je na poti nazaj proti Windhoeku čakal še zadnji biser Namibije, verjetno najbolj famozno letovišče v deželi, prav tako slaven in lep kot Brad & Angelina: Mowani Mountain Camp, ki je kot prava 'nebeška vrata' (ime pomeni natanko to) tako genialno skrit med nekajmetrske ovalne skale, da 12 luksuznih šotorskih bungalovov iz ozke ceste za zapornico sploh ne vidiš. Mowani se bohoti s čudovitimi razgledi na rdečkasto pokrajino zahodnega Damaralanda (podobno tisti iz Road Runnerja) in zračno teraso z najlepšim bazenčkom v Namibiji, ki kar prekipeva od ambienta in stila.
Med vso to kičasto lepoto se je naša pot končala. Po 3500 kilometrih (večinoma) makadama, počenem stabilizatorju na terencu (100 km smo morali prevoziti z 20 kilometri na uro), vseh tistih trnih, poskusu ropa v eni od veleblagovnic in napadu tisočih čebel pri bazaltnih orglastih skalah Twyfelfonteina je bil zadnji džin tonik pred odhodom pospremljen s solzo nostalgije. Afriška Švica Namibija resda še ni, a je v svojem bistvu večja od vsote svojih delov. To pa znamo ceniti.
Bi šli?
Moderno mednarodno letališče v Windhoeku, ki je od Johannesburga oddaljeno le 2 uri letenja, je edino pravo izhodišče za self-drive turo po Namibiji. Komur časovno daljši let preko Jo’burga (npr. s South African Airlines) ne diši, lahko v Windhoek iz Frankfurta poleti z Air Namibio (in njihovim novim Airbusom A340, ki so ga kupili od Lufthanse) ali pa se med glavno sezono za 10 ur usede na LTU-jev čarter, ki iz Nemčije leti neposredno tja. Iz Windhoeka lahko poletite na safari tudi v mestece Maun, ki leži v sosednji Botswani.
Tekst & FOTO: Aleš Bravničar