Pisatelj, 1. del

V tem bloku se bo rodil veliki pisatelj.

Že od tistega usodnega dne v sedmem razredu, ko je učiteljica slovenščine pohvalila moj prosti spis kot prvo pravo literaturo v razredu in napovedala, da bom pisatelj, sem se odločil, da ne bom nič drugega. Priznati moram, da ostali niso tako optimistično razumeli njene napovedi. »Če ne bi bil tako obupno len in če bi vedel, kaj je slovnica, bi lahko nekega lepega dne postal pisatelj.«

Pri šestnajstih letih, v drugi polovici prvega letnika srednje šole, ko sem imel cveke pri vseh predmetih razen pri slovenščini, kjer sem imel solidno dvojko, sem ugotovil, da mi šola krade čas in energijo, zato sem jo prenehal obiskovati. Raje sem se klatil naokrog in nagovarjal dekleta, ki sem jim bil všeč, dokler se ni izkazalo, da jim ne morem plačati niti kokakole, kaj šele pico. Vedno sem bil brez denarja. Zato sem predvsem veliko spal in malo sanjal.

Kako naj postanem pisatelj, če se mi nič ne zgodi, celo v sanjah ne?! Ko sta starša izvedela, da me že en mesec ni bilo v šolo, in sem jima nato zaupal, da je ne bom več obiskoval, ker hočem postati pisatelj, je oče pobesnel, češ, jaz bom cele dneve garal (v resnici je vmes kar veliko pil, kar je bil eden od razlogov, da smo bili revni), ti, baraba, pa me boš zajebaval. »Pisatelj!?! Pisatelji so lenuhi, pokvarjenci in pijanci. Ali boš hodil v šolo in si izbral pošten poklic ali pa pojdi od hiše!« se je drl name. Mati je jokala. Tudi udaril bi me najbrž, če bi si upal, pa sem bil že pri sedemnajstih za glavo višji od njega.

Odločil sem se za drugo opcijo in kmalu ugotovil, da oditi od hiše pri sedemnajstih ni tako preprosto, kakor sem si predstavljal. Ko sem hitro zapravil denar, ki mi ga je na skrivaj dala mati, sem spoznal, da ni mogoče živeti brez denarja, vendar tudi, da ni boljšega, kot je osebna svoboda. Delal sem lahko karkoli in kjerkoli ter s komerkoli. Težava pa je bila v tem, da nisem počel nič, nikjer in z nikomer. Postal sem klatež. Poleti sem veliko laže užival svobodo, pozimi pa je mraz.

Najbolj me je motilo tudi to, da dekleta niso kazala posebnega zanimanja za svobodnjaka brez denarja in rednega dostopa do kopalnice, čeprav je večina z zanimanjem pogledala, ko sem jim rekel, da sem pisatelj. Žal jih je bolj zanimalo, kakšen sem, kot pa, kaj bom napisal. Ena me je vprašala: »Kako pa to, da imaš črno za nohti, če si pisatelj?« Oče misli, da pisateljevanje ni pošten poklic, ta bejba pa, da pisatelj ne bi smel imeti črnega za nohti.

Kakorkoli že, po več mesecih klatenja sem moral pristati na ultimativni ponižujoči kompromis in začel delati. Pri avtomehaniku v predmestju sem opravljal vsa najbolj umazana dela, kar si jih lahko predstavljate. Samo začasno, sem si obljubil. Vse, kar sem zaslužil, sem zapravil za skromno sobo, malo hrane in veliko pijače. Pisatelj mora trpeti, tudi v pomanjkanju, in … piti.

Tudi briti sem se prenehal in po nekaj mesecih sem imel neurejeno dolgo pisateljsko brado, ki ni bila najgostejša na svetu, vendar sem videl že redkejše. Za pisanje nisem imel časa. Prav tako nisem vedel, o čem naj pišem. Pa tudi pisati nisem imel s čim. Čez leto dni sem si kupil rabljen osebni računalnik, še vedno pa nisem imel o čem pisati.

Vedno me je mikalo, da bi pisal o popivanju, ženskah in fuku. Kot moj vzornik Charles Bukowski, ki je v svojih knjigah tudi veliko bruhal. Popival sem, ženske niso kazale navdušenja nad menoj, fukat pa sem hodil k skoraj petdesetletni lokalni kurbi z mladostno in lepo pizdo.

»Ker si mlad in ker imaš velikega kurca, ne veš pa, kaj bi z njim, te bom naučila fukat. S popustom, hahaha,« mi je rekla, ker mi je prišlo slabo minuto po tistem, ko me je razdevičila. Njena šola seksa je bila edina, ki sem jo rad obiskoval. Toliko bolj, ker je po nekaj obiskih postala brezplačna. »Dobro sem te naučila,« se je pohvalila. Jaz bi v njeno šolo prihajal vsak dan, pa mi je dejala: »Ljubček, od česa bom pa živela? Tudi delati moram, ne morem fukat samo zaradi veselja.« Prihajal sem dvakrat do trikrat na teden in zato imel še manj časa za pisanje.

Tri leta so minila, odkar sem šel od doma, pa nisem napisal še niti besede. Moj svet je bil omejen na delavnico, lokalno gostilno in vlačugino stanovanje. V svoji sobi sem lahko samo še spal. Njena majhnost me je utesnjevala. Zato sem iskal večje stanovanje. Našel sem ga v opisanem bloku, vendar mi ga najprej niso hoteli oddati. Mislim, da jim niso bili všeč moj umazani kombinezon avtomehanika, črno za nohti, ne najbolj čista pisateljska brada in dolgi, v čop speti lasje. Občutek sem imel, da jim tudi moj vonj ni najbolj ugajal.

Moja higienske navade so bile res precej drugorazredne (če sem pa imel v sobi samo majhen umivalnik in le mrzlo vodo). Stanovanja sem si tako želel, da sem prišel še enkrat. Prej sem se obril, si umil lase in telo, oblekel edino obleko, ki sem jo imel, si kupil kravato in se celo odišavil. Niso me prepoznali in so mi ga oddali. Všeč sem si bil brez brade in ves v črnem. Tudi moja učiteljica seksa me ni prepoznala: »Lep si in ne smrdiš, kaj pa se je zgodilo?«

Čez nekaj dni me je na hodniku ustavilo mlado lepo dekle, ki je prej nisem nikoli opazil. »Živijo,« je dejala, »tvoja nova soseda sem. Lahko pridem na obisk?« Bil sem presenečen, vendar sem jo vseeno povabil. »Kul izgledaš!« je dejala. »Kaj pa delaš?« »Avt…, hočem reči, pisatelj sem,« sem se pravočasno popravil. »To je pa ful kul. Bi pisal o meni in moji družini, hahaha? Zelo zanimiva je,« se je zvonko nasmejala, prižgala cigareto in vprašala, ali imam kaj pijače. »Sok?« »Nimaš kaj močnejšega, mislila sem, da pisatelji pijejo?« Imel sem viski. Ni ga pila prvič.

Bila je podobna igralki Kim Basinger v mladih letih z odraslimi, zajetnimi joški. Hotela je vedeti, koliko sem star. Povedal sem ji, da jih imam 20. »Lep si. Mlad. Všeč si mi. Hočeš, da ti ga posesam?« Še preden je njena zadnja beseda prišla do mene, je bila ob meni, se mi vsesala v ustnice, mi odpela šlic in mi kurca vzela ven. Ta pa je hitra, sem pomislil, ko me je potisnila na edini naslanjač sredi dnevne sobe, v kateri so bili samo ta naslanjač, televizija in video, pokleknila in mi dejala: »Pisatelj, velikega kurca imaš. In debelega. Take imam najraje.« Nič slabše mi ga ni lizala in sesala kot moja izkušena profesionalka. Njen dolgi jezik je švigal po korenu, objel kurčevo glavo, ki jo je potem lizala kot najslajši sladoled.

Obe modi je vsako posebej vzela v usta in ju nežno žvrkljala. Punca je vsekakor vedela, kaj dela, zlasti po tem, ko sta njeni dlani odvijali in navijali kurca, njena usta pa objemala in oblizovala njegovo škrlatno čelado. Čez nekaj minut je dvignila glavo s kurca: »Kaj je s teboj? Ne znam sesati dovolj dobro zate? Mislila sem, da znam.« Zmedel sem se. »Seveda znaš, vendar niti tvojega imena ne vem.« »Julija sem, prav? Zdaj pa špricni, domov bom morala,« je dejala, se nasmehnila in se spet posvetila sesanju.

S kakšnim entuziazmom je sesala! In kako je mlaskala! Prepustil sem se užitku. Ta je polnil nevidni balon, ki se je večal in napenjal, nenadoma pa vendarle počil in eksplodiral. Erupcija je bila mogočna, saj že nekaj dni nisem bil pri svoji profesionalki. Julijine oči so se smejale, medtem ko je široko odprla usta, da sem videl, kako ji kurac, prislonjen na spodnjo ustnico, polni usta s semenom. Ko je prenehal brizgati, je zaprla usta in pogoltnila. »Poln si bil, lepi sosed, zelo poln.«

Naredila je požirek viskija in medtem pogledala na uro. »Kmalu bom morala domov. Da ne bo mamica huda,« je dejala z nemajhnim sarkazmom in me gledala s pogledom, ki me je spraševal, kaj ni bilo dobro, boš kaj rekel, me boš pohvalil?

Julija ni mogla vedeti, da sem razvajen, vajen profesionalnega sesanja, čeprav sem si moral priznati, da je sesala skoraj tako dobro kot moja učiteljica. »Kam se ti mudi?« sem jo vprašal, se dvignil, jo objel okrog pasu in poljubil. »Rad bi ti vrnil milo za drago. Bilo je čudovito.« Nasmehnila se je. Bila je zadovoljna. »Lahko me tudi pofukaš, vendar samo v rit, ker sem še deviška, hočem reči, da imam pizdo še deviško. Moja mati pravi, da jo moram šparat, hahaha. Ne vem, kako dolgo bom zdržala.«

Nisem ljubitelj analnega seksa, vendar če je deviška … mislim, luknja je luknja, ne? Bomo videli, najprej jo bom lizal, potem pa, kdo ve. Dvignil sem jo, bila je tako lahka, in jo položil na posteljo, pokleknil pred njo, odmaknil njeno krilo, ji hotel sleči hlačke, pa presenečen ugotovil, da jih nima, in se zagledal v mlado sočno pizdico, pokrito z majhnim grmičkom gostih črnih dlačic. »Lepa si,« sem ji dejal, medtem ko sem ji božal notranjost stegen, ki jih je prav počasi izzivalno odpirala.

»Vem, vendar sta moji sestri še lepši. Najlepša pa je moja mama. Saj jih boš srečal vse. Brez skrbi,« je pomenljivo dejala, vendar pomena takrat še nisem razumel. Hkrati sem se že preveč posvetil njenemu mednožju in kadar to počnem, težko mislim. Poljubljal in grizljal sem notranjost vitkih stegen in užival v pogledu na njeno prelepo nežno mlado rožnato pizdico, ki je bila precej drugačna od pizde moje učiteljice. Kako ne bi bila, saj je bila, tako vsaj pravi, še deviška, učiteljičina pa jih je imela v sebi … kdo ve, koliko. Tisoč?

Še več? Nedolžna pizdica proti pizdi z dolgo zgodovino. Oblizoval sem okolico mlade, po medici dišeče pizdice in čutil trzljaje Julijinega vitkega telesa. Potem sem široko odprl usta in z njimi pokril njeno sladko mednožje, medtem ko sem z jezikom odpiral špranjo njenega nabreklega sramja, od spodaj, kjer sem s konico jezika začutil vroče vlažno ustje deviške vagine, navzgor, po vlažni mehki sredici do vrha, kjer sem čutil in videl klitoris, ki je bil videti kar nekako prevelik zanjo. Za uvod sem sikal vanj z jezikom in Julija je trzaje napenjala ritne mišice. Ko sem z jezikom oblizoval njegovo vznožje, kot me je naučila profesionalka, so postali Julijini vzdihi glasnejši in hitrejši, s spodnjim delom telesa pa je počasi, vendar odločno mešala, kot bi fukala.

Ne boš več dolgo zdržala brez kurca, sem pomislil in čutil, da mi kri spet dre v kurca. Julija je nenadoma vrgla telo navzgor in glasno kriknila. Fant moj, hitro ji je prišlo. »Vedno mi pride hitro. Veliko sem predrkala, pisatelj. Boš napisal knjigo o meni in moji družini? Prosim. Tako rada bi bila opisana v knjigi.« Nasmehnil sem se. »Bom,« sem dejal, da bi jo zadovoljil. »Ojoj, koliko je ura, domov moram, obiske dobimo! Oh, tebi pa spet stoji. Če ti bo hitro prišlo, me res lahko pofukaš v rit.

Dve minuti ti dam na voljo, vendar mi boš moral pošteno namazati rito z vazelinom, sicer me boš raztrgal s tem velikanom,« je dejala. Namazala si jo je sama in nasadil sem jo stoje pred ogledalom, kot je hotela. »Rada gledam pa še hitreje ti bo prišlo, če boš tudi ti gledal.« Prav je imela. Užival sem ob pogledu na prodirajočega kurca in njeno telo, ki sem ga vlekel nanj, in hitreje mi je prišlo kot ponavadi. Tako mlada pa tako pametna in razgledana, sem pomislil!

»Julija, koliko si stara?« mi jo je uspelo vprašati, še preden je izginila. »Šestnajst,« je odvrnila in stekla proč. Kaj?! Ko sem ostal sam s seboj, sem bil kmalu prepričan, da sem si njen obisk enostavno izmislil. Končno mi je začela delati pisateljska domišljija in slednjič sem le sedel k svojemu računalniku. Pogledal sem skozi okno. Snežilo je. Potem sem napisal, kar ste pravkar prebrali, in na koncu zapisal:

Se nadaljuje, vendar nimam pojma, kako...

TEKST: B. B. Kastelic

FOTO: Stephen Wayda

Novo na Metroplay: “Ljudje mislijo, da je podjetništvo bogastvo brez truda!” | Marko Verdev