Pisatelj, 2. del in konec

Samozadovoljstvo bi vodilo v samozadovoljevanje (če mi je pa stal, erekcija izgubljena pa se ne povrne nobena), če ne bi malo po polnoči na mojih vratih potrkalo.

»Kdo je,« sem vprašal.

»Julijina mama,« je odločno odgovoril sicer šarmanten žameten ženski glas. Ooo, zdaj sem pa v riti, sem pomislil.

Julijina mama je lepotica, ki ji ne bi prisodil več kot 37 let. Za njo so stale njene tri zelo mlade »kopije«.

Šestnajstletna Julija in dve, morda tri leta starejši dekleti, ki sta si bili podobni kot jajce jajcu. Prepričan sem bil, da sta dvojčici. Med njima je bil orjaški kovček.

»Razuzdanko Julijo si že dobro spoznal, slišim. To sta Nimfa in Lolita, moji pokvarjeni dvojčici. Enojajčni,« je ponosno gledala svoje hčerke.

»Najmlajša hči ima bogato domišljijo, dolg jezik in potrebno pizdico, mladenič. Težko tebi, če si jo nategnil v pizdico. Njeno deviškost sem prodala za deset tisoč evrov. Ne vem, kaj vse ti je povedala, vendar naj ti jaz povem tako, kot je. Jaz sem poslovna ženska in mislim, da ima ženska največje bogastvo med nogama,« je dejala, potem ko so vse vstopile v moje stanovanje, čeprav jih nisem povabil. Gledala me je zdaj v oči, zdaj med noge. Julija me ni gledala ne v oči ne med noge, njeni sestri pa sta me gledali samo med noge.

Poslovna ženska? Deviškost svoje sladkih šestnajst let stare hčerke je prodala za deset tisoč evrov? Vse skupaj je bilo zame nenadoma preveč. Nenadoma nisem bil več novopečeni vsevedi pisatelj, ampak zmedeni avtomehanik.

»Julija pravi, da si pisatelj. Ne deluješ ravno kot pisatelj, mladi mož. Nimaš brade in trezen si. Če si pisatelj, je zadnje, kar si želim, to, da bi pisal o moji srečni družinici, donosnem malem družinskem podjetju, ki ni prijavljeno in ne plačuje davkov.«

Družinsko podjetje, ki ni prijavljeno in ne plačuje davkov? Še bolj sem bil zmeden.

»Veš, komu plačuješ najemnino?« je nadaljevala Julijina mama, medtem ko je hodila naokrog in odpela bel krznen plašč, pod katerim je imela belo obleko z globokim dekoltejem in orjaški par prsi, ki je vrel iz oblekice. Moj bog, kako veliki joški, sem pomislil.

Denar za najemnino sem plačeval staremu gospodu v pritličju bloka. To sem ji tudi povedal.

»To je moj računovodja. Najemnino plačuješ meni, ker je to stanovanje moje. Kot še pet stanovanj v tem bloku. Vsa sem podedovala,« je dejala, se skrivnostno nasmehnila in slekla krzneni plašč.

Gledal sem jo z mešanico začudenja in občudovanja njenih oblin, ki jih je poudarjala tesna bela mini obleka.

»Te zanima, kako?« je vprašala, in ko sem prikimal, čeprav sta me vse bolj zanimali njeni orjaški dojki, povedala: »Tako, da smo jaz in moje pridne hčerke polepšale zadnje tedne življenja šestim priletnim vdovcem. Kombinacija viagre in naše pohote je bila za vse usodna v manj kot dveh mesecih, vendar ne prej, preden so spremenili oporoko in mi zapustili stanovanje. Trenutno jaz in moje punce obdelujemo štiri vdovce v bloku,« je nadaljevala Julijina mama in si začela odpenjati zadrgo obleke.

Zanimivo, smrtonosno podjetje, sem pomislil. In zakaj mi vse to razlaga?

»Najbrž se sprašuješ, zakaj ti vse to pripovedujem? Zato, ker bi te rada za poslovnega partnerja,« si je začela počasi slačiti obleko. Hčerke so jo posnemale.

Poslovnega partnerja? Debelo sem jo gledal s čedalje tršim klinom med nogama. Na njenem obrazu se je razlezel velik nasmeh, preden je nadaljevala: »V tem in še marsikaterem bloku je veliko tudi ... vdov. Julija pravi, da imaš ogromnega in vzdržnega. Kakšni stari gospe ga boš samo pokazal, pa jo bo kap, hahaha.«

Ampak jaz hočem postati pisatelj in seksati z mladimi lepimi napetimi bejbami s poplavo med nogama, ne pa s starimi posušenimi ovdovelimi ženskami!

Očitno mi je brala misli.

»Vem, dobro se sliši, biti pisatelj, vendar s pisateljevanjem obogati bolj malo ljudi, fant moj. Ni ti treba pustiti pisateljevanja. Poglej, tudi scenarista potrebujem in glavnega igralca za filmsko podjetje, ki sem ga nedavno ustanovila. Lahko si tudi režiser, če hočeš. Bogat boš, milijonar boš,« je napovedala in slekla obleko, pod katero je imela samo še miniaturne tangice, ki niso mogle pokriti orjaškega črnega krzna med njenima nogama. Jezus! Kakšni lepi joški! Veliki orjaški krogli, sredi katerih se važita ogromni debeli bradavici. Pa ritnici Jennifer Lopez! Občutek sem imel, da mi bo batina raztrgala hlače. Tudi njene hčerke so bile že na pol nage, lepe in prsate kot njihova mati. Vse tri so se zapeljivo božale med nogama.

Jaz naj bi bil ne samo žigolo, ki bi s svojo batino spravljal priletne vdove v prezgodnji grob, ampak tudi scenarist, igralec ... celo režiser? Vem, da je lahko vsakdo vse to, ampak jaz sem bil vseeno tako rekoč še včeraj samo ... avtomehanik. Bogat bom, milijonar bom, valjal se bom v denarju!

Julijina mama je stopila k meni in mi odpela zadrgo. Batina ji je dobesedno skočila v roke. Široko je odprla oči, jo prijela z obema rokama in jo začela z eno roko navijati, z drugo pa odvijati.

»Oh, Julija ni imela velikih oči. Filmskega zvezdnika imaš med nogami, mladenič. Si za poskusno snemanje?« je pomežiknila svojim hčeram, ki so – zdaj tudi same samo v tangicah – odprle orjaški kovček, ki so ga prinesle v moje stanovanje, ko so vstopile. Nič več nisem mogel misliti. Tudi zato, ker mi ga je Julijina mama sesala, kot bi ga imel samo jaz. Samo nemočno sem gledal okrog sebe, ko so Julija in njeni sestri zelo hitro in zelo vešče postavljale luči in kamere okrog moje postelje, ki sem jo imel sredi edine sobe svojega stanovanja, ker se mi je zdelo kul ... Moje stanovanje se je spremenilo v filmski studio. Po nekaj minutah sva bila z Julijino mamo v soju luči, okrog naju pa so stale tri kamere.

»Posebno nagrado imam zate, če boš postal moj poslovni partner,« je rekla, ko so njene ustnice in jezik zapustili škrlatno konico moje batine, in pogledala proti Juliji, ki so ji lica hipoma zažarela. »Posneli bomo film z naslovom Ko je Romeo razdevičil Julijo. Pripravljena sem ti podariti njeno deviškost, čeprav sem jo prodala za deset tisoč evrov. Valjali se bomo v denarju, Romeo. Valjaj se z nami. Pohota in pohlep sta dvojčici, kot moji lepi starejši hčerkici, ki sta enako nori na kurca kot njuna mamica in mlajša sestra,« je dejala družinska mati, me prijela za roko in jo potisnila pod hlačke, v kot oglje črno gosto krzno, ki se je bohotilo med njenima nogama.

Še nikoli prej nisem na dlani čutil kaj tako vročega, ne da bi se opekel. Ni imela samo vroče, ampak tudi meseno mednožje. Njene mogočne debele sramne ustnice so se odprle same od sebe. Kako je bila nabrekla in prepojena s krvjo! In kako vlažna! Njena mogočna ženskost se je kopala v lastnem soku in nikoli si nič nisem bolj želel, kot zariniti ji ga v telo. Očitno sem bil kot odprta knjiga.

»Povej mi, da si želiš, da se s svojo nenasitno veliko vročo pizdo, iz katere se vse cedi, nasadim nate,« je pohotno dejala, mi odmaknila roko, me prijela za obe dlani in si jih položila na orjaški dojki. Prikimaval sem kot obseden in gnetel njeni voljni velikanki. Čez trenutek me je nežno odrinila na posteljo, se razkoračila nad menoj, prijela batino in začela drgniti svoj mogočni klitoris. Nad menoj sta nihali njeni dojki, nad kurcem se je bohotila prelepa črna pizda ...

»Si že kdaj naenkrat čutil štiri pizde, mladenič?« je vprašala Julijina mama in pogledala proti svojim hčerkam, ki so bile naslednji trenutek vse na postelji. Še preden sem odgovoril, sem imel roki v mednožjih dvojčic, usta pa mi je s svojo lepo dišečo deviško pizdico pokrila Julija. Če obstaja paradiž, je to ... to, sem pomislil.

»Sva partnerja?« je še vprašala Julijina mama in si vtaknila mojo glavico. V tem trenutku bi postal partner samega luciferja, prodal bi mu svojo dušo. Odločno sem prikimal in že se je nasadila. Med nogama je imela sanjski mešalnik. Če ne bi bilo vse skupaj posneto, se ne bi spomnil naslednje noči. Tako pa vem, da sem po mami nasadil tudi obe dvojčici, Nimfo in Lolito, o katerih je lastna mati dejala, da bi za velikega dobrega kurca hodili po žerjavici. Nimfa ga je hotela od zadaj in sede, Lolita čepe in kleče.

Tudi pohotna mlada deviška Julija ga je hotela in v očeh ji je zažarela sreča, ko ji ga je mati dovolila. Julija je bila res deviška, vendar ji je vseeno prvič prišlo, še preden sem ji ga vtaknil. Čeprav sem bil jaz zgoraj in ona spodaj, se je razdevičila sama – z enim samim mogočnim sunkom navzgor, po katerem je brez premora zamešala bolj od svoje pohotne matere. V ljubezenskem klinču sva ostala do jutra, vse dokler nisva tesno objeta zaspala med telesi dvojčic, Nimfe in Lolite.

Prebudil me je smeh. Odprl sem oči in pogledal proti izvoru smeha. Sedela je v polmraku v mojem edinem naslanjaču s široko razkrečenima nogama in se smejala. Pomislil sem na to, da mi ni povedala svojega imena. To je bil hudoben smeh. Bolj hudoben ko je bil smeh, bolj je njena bela polt rdečela in več je imela dlak v mednožju in vsepovsod drugod, tudi med orjaškima dojkama, pa po stegnih in ramenih. Dvignila je roko. Tudi ta je postajala vse bolj kosmata. Njeni nohti so se spreminjali v kremplje. Pogledal sem jo v oči, ki so bile vse bolj rdeče, in na vrh njene glave, kjer sta bila dva jasno vidna vražja rožiča.

»Hahahaha,« se je smejala hudičevka, ki sem ji prodal dušo.

Je treba še kaj reči? Da so ženske od hudiča, shudiča, hudičeve? Da je hudič biti pisatelj? Da se hudičevo malo pisateljev valja v denarju? Da sta pohota in pohlep hudičevi? Ali pa morda samo to, da je velika batina hudičevo dobra?

Ne vem, res ne vem, še tako rekoč včeraj sem bil avtomehanik.

TEKST: B. B. Kastelic

FOTO: Byron Newman

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču