Prvi jih je odkril nemški anatomist Ernst Schwartz leta 1929 v nekem belgijskem muzeju. Pri preučevanju lobanje mladega šimpanza je ugotovil, da gre pravzaprav za odraslo žival. Opico je označil za novo vrsto šimpanza, šele kasneje so napako popravili in bonoba klasificirali med velike opice. Poimenovali so ga Pan paniscus.

»Bistvena značilnost te opice je, da ima 98,4 odstotka skupnega genetskega materiala s človekom, kar je celo nekaj več kot pri šimpanzu. To pomeni, da nam je tako bližnji sorodnik, kot je lisica psu,« pojasnjuje dr. Frans B. M. de Waal, nizozemski etnolog in avtor knjige »Bonobo: The Forgotten Ape«. Znanstveniki verjamejo, da so se človekova, šimpanzova in razvojna linija bonobov ločile pred komaj osmimi milijoni let.

»Bonobo se od šimpanza razlikuje kot concorde od boeinga 747. Z dolgimi nogami in majhno glavo na ozkih ramenih je grajen graciozneje. Njegove ustnice so rdečkaste, ušesa majhna in nosnice široke kot pri gorili. Čelo je višje in obraz bolj odprt kot pri šimpanzih. Ko hodi pokonci, ima vzravnan hrbet in njegova drža spominja na človeško. Po dveh nogah se lahko giblje dlje kot drugi primati in tudi zelo inteligenten je. Povrhu vsega ima dolgo, prefinjeno, črno pričesko s prečko na sredini,« z ljubeznijo pripoveduje de Waal.

Trinajst sekund in pol

Njihovo nenavadno spolno vedenje je doktor odkril povsem naključno. »Šimpanzi se po prepiru objamejo in poljubijo. Ko sem leta 1983 začel raziskovati bonobe v ujetništvu, sem bil šokiran. Še preden so dobili hrano, so se močno spolno vzburili in začeli drug drugemu dvoriti. Stik je trajal od 5 do 10 minut.

Nato so sedli in jedli,« opisuje de Waal svoja prva odkritja. Znanstveniki so kasneje enako vedenje opazili tudi pri bonobih v divjini. Izkazalo se je, da je spolnost naraven del njihovega družbenega življenja, celo več, nujen del. Namesto da bi tekmovale za hrano, si jo raje razdelijo. »To je pravi vzrok njihove nepotešene sle. S seksom se izognejo konfliktu in umirijo napeto situacijo,« je prepričan dr. de Waal.

Še bolj šokantni so njihovi spolni položaji. Bonobi seksajo v pozah, za katere so ljudje dolgo mislili, da so njihova pogruntavščina. Francoski poljub in misijonarski položaj je vendarle izumila narava. Bonobi poznajo oralno draženje, masirajo svoje in partnerjeve genitalije ter se intenzivno ter dolgo poljubljajo. »Njihova spolnost je povsem spontana, včasih traja odnos le borih 13 sekund. Prepričan pa sem, da so bonobi umetniki pobotanja s seksom. Cilj ni orgazem ali sprostitev, seks je predvsem sredstvo komunikacije,« trdi de Waal.

Vsi z vsemi

Potreba po mirni koeksistenci je tako velika, da se ne omejujejo zgolj na določene partnerje. Odnosi niso niti zgolj heteroseksualni. Združujeta se tudi mladič in odrasla opica. Samica, ki zapusti matično čredo in se pridruži novi, najprej začne dvoriti. Osvaja najmočnejšo samico v novi čredi. Ta ima namreč glavno besedo.

Tudi položaj samca v družbeni organizaciji bonobov je pogojen s socialnim položajem njegove mame. »V tem pogledu se bonobi močno razlikujejo od šimpanzov. Ti so agresivni, se bojujejo in imajo natančno razdelano moško hierarhijo. Bonobi pa so miroljubni, konflikti med čredama so redki. Samice se pri srečanju s tujo čredo hitro spoprijateljijo. Tega nisem opazil pri nobeni drugi vrsti primatov.

Posebej značilno za spolni stik med samicama, in to je najbolj nenavadno, je genitalno draženje. Spogledujeta se, objameta in tako dolgo drgneta genitalije, da doživita orgazem,« pojasnjuje dr. de Waal. Zdi se, kakor da so samice sklenile sestrsko zavezo. »Če na primer samec nadleguje samico, se vse zberejo in ga preženejo s skupnimi močmi.

Seks med samicami najverjetneje služi kot nekakšen pakt,« razlagajo raziskovalci iz belgijskega živalskega vrta Planckendael. Tudi zoologist Takeši Furuiči, ki je bonobe opazoval v divjini, je poročal o nadvladi samic. »Kadar so se na kraju hranjenja prvi pojavili samci, so planili po hrani. Takoj ko so prišle samice, so se umaknili. Do hrane niso prišli prvi zaradi svoje nadvlade, ampak ravno nasprotno, ker so se morali nahraniti, preden so prišle samice.«

Prebrisane pohotnice

Podobnost bonobov s človekom je tudi v tem, da je spolnost ločena od reprodukcije. Samice so pripravljene na seks vsak dan, celo večkrat na dan. Šimpanzi se nasprotno parijo le nekaj dni v ciklu. In podobnost z ljudmi? Antropologi sumijo, da so v človeški vrsti ravno spolni odnosi odigrali ključno vlogo pri utrjevanju medsebojno koristnih odnosov med žensko in moškim.

Nuklearna družina naj bi se razvila ravno zaradi »prodaje« ženskega telesa v zameno za moško naklonjenost in zvestobo. Tak dogovor naj bi ženskam omogočal materialno preskrbo in številnejše potomce. Čeprav bonobi ne vzpostavljajo ekskluzivno monogamnih heteroseksualnih odnosov, samice še kako »zlorabljajo« seks za obvladovanje samcev. Še zlasti, če so na nižjem družbenem položaju kot samci.

»V živalskem vrtu v San Diegu, kjer sem preučeval bonobe, sem opazil, da samice izkoriščajo seks, da pridejo do živeža. Kadar je bila samica Loretta vzburjena, se je približala samcu Vernonu, seksala z njim in mu nato vzela vso hrano. Če se Loretta ni vzburila, je počakala, da se je Vernon odločil deliti hrano z njo,« opisuje dr. de Waal.

Vojna, trgovina, evolucija

Že tako ogrožene bonobe so še dodatno zredčile državljanske vojne, okupacije tujih vojsk in upornikov, izsekavanje gozda in divji lov. V 80. letih je bilo njihovo število ocenjeno na okoli 100.000 primerkov, v 90. naj bi jih bilo manj kot 20.000. Nekateri celo trdijo, da jih v divjini Konga živi le še okoli 3.000.

Miroljubne opice namreč ne prenašajo nasilja. Med preučevanjem v drugi svetovni vojni znanstveniki niso znali pojasniti, zakaj so se bonobi zvijali v krčih in umirali, šimpanzi pa se na zvoke bombardiranja sploh niso odzivali.

Vojaki Konga lovijo in jedo odrasle živali, mlade pa prodajajo kot hišne ljubljenčke. Zaradi pomanjkanja ljubezni ponavadi v ujetništvu umirajo. Preživijo le opice, ki so starejše od dveh do treh let, in še te le v družbi drugih bonobov. »Nočejo živeti brez ljubezni,« pravi Claudine Andre, ki je v Kinšasi, glavnem mestu Konga, organizirala sirotišnico za mladiče. Prostovoljci jih zibajo in hranijo, nato jih pridružijo skupini dvajsetih bonobov, ki živi v poslopju nekdanje mednarodne šole.

Lov na divje živali je izredno uspešen posel. Nekateri trdijo, da trgovina prinese celo milijardo dolarjev na leto. Povprečna afriška družina živi s sto dolarji na leto, medtem ko lovci zaslužijo od tristo do tisoč ameriških dolarjev. Afričani vedo, da s kupovanjem divjega mesa kršijo zakone, vendar jesti je treba. Opičje meso je cenejše od govedine in perutnine ter tudi bolj priljubljeno kot ribe.

Skupno telo mednarodnih organizacij za zaščito divjine Bush Meat Crisis Task Force trdi, da je Afriko še pred pol stoletja naseljevalo pet milijonov šimpanzov, danes naj bi jih bilo le še okoli 150.000. Prebivalstvo Afrike se bo v naslednjih dvajsetih letih podvojilo, kar na eni strani pomeni še večjo revščino in lakoto, na drugi pa dodatno grožnjo divjim živalim.

Dr. de Waal je prepričan, da so predniki današnjega človeka živeli v družbi, v kateri je vladala ženska. Zaradi tega je bil seks običajnejša oblika odnosov kot konflikt in boj. Če bi znanstveniki pred šimpanzi odkrili bonobe, bi zgodovino evolucije zagotovo pisali drugače. In verjetno tudi odnose med spoloma.

TEKST: Alenka Kotnik

Novo na Metroplay: Duo Arbadakarba o novi avtorski pesmi, vsestranskem ustvarjanju in trenutkih z družino