Playboy intervju: Luka Mezgec

Ko je Lance Armstrong zmagoval na svojem zadnjem Touru, je bil naš sogovornik še tekmovalec v kolesarskem krosu, v katerem je kot za šalo osvajal naslove državnega prvaka. Potem je na žalost te panoge in v veselje cestnega kolesarstva presedlal na asfalt in se potil na klancih, dokler niso nekako mimo načrtov ugotovili, da bi ga bilo za kaj takega škoda. Nekako samoumevno se zdi, da je Slovenec, če je smučar, slalomist, če kolesar, pa suh, tih, trpežen in trpeč, primeren za v hrib. Da ni nujno tako, je pred leti v smučanju dokazal Andrej Jerman, v kolesarstvu že Borut Božič (z zmago na etapi Vuelte) in zdaj – pa upajmo dokončno – še naš sogovornik z zgo­dovinskim sprintom po ulicah mesta, ki je hotelo praznovati 60. obletnico priključitve k Italiji. Na zdravje!

Z nekaj sreče, ki jo potrebuje vsak med nami, ne samo vrhunski športniki, zmaga danes 26-letnega Luke Mezgeca na zadnji etapi Gira ne bo njegova zadnja na največjih dirkah na svetu. Da ima dovolj hitre noge za kaj takega, je dokazal z ekspresno preobrazbo iz mountainbikerja v cestnega kolesarja sprinterja (na cesti je šele pet let), da je tudi glava prava, pa dokončno prav v zadnjih 300 metrih ciljnega sprinta v Trstu, ko je, zaprt med števil­nimi kolesarji, pri dobrih 70 kilometrih na uro poganjal pedala, kot da je sam na svetu. Res neverjeten prikaz samoza­vesti, pozitivne nesramnosti, kakršno Slovenci bolj redko spravimo iz sebe. Veljalo bi jo posnemati.

PB: Pred tem intervjujem ste imeli trening. Kakšen?
LM: Štiri ure sem bil zunaj na kolesu.

PB: Si ne smete prilagoditi treninga glede na vročino? Nočete?
LM: Lahko bi si ga, pa bi zjutraj začel, ampak sem imel tudi zjutraj neke opravke, tako da sem moral startati ob enajstih. Ampak saj so tudi dirke v takem vremenu. Danes sem treniral s trenerjem v avtu. Najprej sem se ogrel, potem je on vozil pred menoj, jaz pa za njim v zavetrju, nakar sem pa delal še tri- do štiriminutne intervale z ravno pravšnjo intenzivnostjo po klancu navzgor proti Črnivcu. Danes se gleda samo še na vate, z merilnikom moči, pulz ni več tako merodajen.

PB: Kdo vam pa sestavi program treninga?
LM: Imam dva trenerja svoje ekipe, ki sta na Nizozemskem in mi pošljeta načrt, potem imam pa še trenerja tukaj, Bojana Ropreta, s katerim že dolgo sodelujeva in s katerim ta načrt malo prilagodiva glede na to, kako se počutim, ker me on veliko bolje pozna kot oni tam gori.

PB: Se vaš trening zelo razlikuje od treninga kakšnega Janija Brajkoviča?
LM: Niti ne, v kolesarstvu med treningi sprinterjev in kolesarjev, kot je Jani, ni tako velikih razlik. Obstajajo minimalne razlike. Ko gre on delat intervale na klance, grem jaz po navadi sprintat, to je edina razlika. Število ur, kilometrov na kolesu, to je pa vse primerljivo. Razlike nastajajo bolj med posamezniki. Lahko sta dva kolesarja sprinterja, pa bo eden precej več treniral kot drugi.

PB: So štiri ure običajna doza treninga?
LM: Ja. Po navadi delamo tako: tri dni treniramo in en dan smo prosti. Na delovni dan treniramo od štiri do šest ur, na prosti dan po uro in pol.

PB: Dneva brez kolesa sploh ni?
LM: Je, približno enkrat na 14 dni. Saj ti tudi takrat, ko si prost, ni treba na kolo, ampak je bolje, da greš. Ker je zaradi tega regeneracija boljša. Spodbudiš krvni obtok ipd.

PB: Za kolesarstvo so značilne individualne priprave. Poznate tudi skupinske?
LM: Obstajajo, sploh v zimskem obdobju. Takrat smo veliko časa skupaj, kar ni tako težko, ker nas večina v ekipi prihaja iz Evrope. Decembra, januarja, februarja, ko je v večini držav slabo vreme, imamo bazo v Španiji. Lani in letos smo imeli trikrat ali štirikrat po en teden takih priprav. En teden priprav v Španiji, domov za en teden in spet nazaj. Na takih treningih smo vsi. Skupne priprave smo imeli tudi lani julija, ki smo se jih udeležili tisti, ki nismo šli na Tour. Šlo je za višinske priprave v francoskih Alpah, ki so trajale deset dni. Tudi letos bo naša ekipa organizirala nekaj podobnega za deset kolesarjev. Drugih skup­nih priprav pa ni, razen tistih, ko ostane med dvema dirkama kakšen prost dan, ki ga izkoristimo za trening.

PB: Verjetno ste si ogledali posnetek ciljnega sprinta v Trstu?
LM: Ja.

PB: In?
LM: [smeh]

PB: Meni se je zdelo fantastično, kako niste popustili, čeprav je bilo skoraj povsem do cilja videti, kot da je dirka izgubljena.
LM: V sprintih se lahko marsikaj zgodi. Sprint je najteže predvideti. Kako boš zaprt, kako se bodo položaji spreminjali, kdaj bo priletel kakšen z desne ali leve ... V Trstu sem bil tri kilometre pred ciljem na tistem okroglem klančku v idealnem položaju, takšnem, kot sem ga načrtoval. V spustu sem prav tako vedel, da se razvrstitev zaradi prevelike hitrosti ne bo spreminjala in tudi zadnja dva ovinka, 750 metrov do cilja, je bilo prav tako še vse v redu, potem je pa hitrost malo padla, ker je zmanjkalo tistih, ki so vlekli za Nizzola, onega, ki je bil na koncu drugi, in so od zadaj prileteli še drugi kolesarji in se odpeljali mimo. To se je zgodilo kakšnih 500 metrov pred ciljem. Takrat sem se začel prerivati, ker če bi samo čakal, bi lahko izgubil precej pozicij, moral sem slediti tistim, ki so me prehitevali. Spom­nim se, da sem si 350 metrov pred ciljem rekel: »Eh, težka bo danes ...« Bili so povsod, levo desno, ampak sem si takoj nato še rekel: »Nič, vztrajaj v zavetrju, mogoče se bo na koncu kaj odprlo.« In res, ko smo začeli sprintati, se je odprl prostor na desni. Ko sem si pred dirko zastavil načrt sprinta, sem si rekel, da lahko storim karkoli, samo po desni se ga ne smem lotiti. Cesta je šla rahlo v desno, in ker vsak seveda poskuša odpeljati po najkrajši liniji, sem pričakoval, da bo desna stran zaprta. Pa prav ta se je odprla, in ko sem začenjal sprintati po tej strani, sem si rekel: »Eh, spet si zajebal.« Pa je kar ostala odprta.

PB: Ta zmaga je hočeš nočeš imela tudi politični predznak. Z njo naj bi Italijani počastili 60. obletnico priključitve Trsta Italiji, zmagal je pa Slovenec. Se je to kaj čutilo med kolesarji?
LM: Ne, nič. Za to 60. obletnico sploh nisem vedel, o njej sem pozneje prebral v časopisih. Kolesarji nimamo prav veliko stikov z drugimi, še največ s kolesarji in z novinarji, ki mi pa niso zastavili nobenega tovrstnega vprašanja. Šele pozneje so me začeli spraševati o teh rečeh.

PB: Na letošnjem Giru se je marsikaj dogajalo in tudi sami ste se znašli, če se ne motim, trikrat na tleh?
LM: Ja, in to že takoj na Irskem, na prvi etapi. Na dirki poznamo tako imenovane feed cone, kjer dobimo vrečke s hrano. Naložil sem si jih, ko je nekdo pred menoj padel, ker je zapel z vrečko za avto oziroma ne vem, kaj je delal. In ker nisem imel nobenega prostora, sem šel kar čez njega. Drugi padec je bil skupinski in na tistem se je od Gira poslovil Brajkovič. To je bilo že na jugu Italije, kjer so bile ceste izjemno spolzke. Ko si potegnil iz ovinka, se je zad­nje kolo zavrtelo v prazno, pa ne govoriva o avtu. Pri tistem padcu sem drsel kakšnih 50 metrov. Do njega je prišlo pred zadnjim vzponom, ko sem, ker nisem hribolazev, od hribolazcev v ekipi pobral vetrovke, dve sem imel in sem si ju zabasal zadaj za dres. Ko sem se peljal po riti, sem imel toliko časa, da sem lahko začel razmišljati, kako se bo dres strgal, kako bo začelo peči, potem sem se pa spomnil vetrovk in se lepo ulegel na hrbet. Dres se je strgal, vetrovki tudi, koža je pa ostala cela. [smeh]

PB: Ste imeli čas, da ste pomislili tudi na to, da to morebiti pomeni konec vašega Gira?
LM: Ne, toliko časa pa ni bilo. Da ne bom priletel v kakšen robnik, o tem sem razmiš­ljal. In ko sem vstal, sem samo čakal, kje me bo začelo boleti, pa ni bilo nič. Pri takih padcih zaradi adrenalina pogosto najprej sploh nič ne boli. Sem pa zlomil krmilo kolesa in okvir.

PB: Pri kolikšni hitrosti se je pripetil ta padec?
LM: Brajko je napisal, da pri 74 kilometrih na uro. Lahko da res, ker se je zgodilo na klancu navzdol, na katerem so se vsi borili za pozicije. Če ne bi bilo tako spolzko, bi lahko bilo še precej huje. Pri takšnih padcih velikokrat odloča sreča.

PB: Kako je pa z Brajkovičem, ki si je pri tem padcu zlomil komolčno kost?
LM: Zdaj je začel trenirati na cesti. Najprej je bil deset dni povsem brez kolesa, potem dolgo na trenažerju, zdaj je pa že na cesti.

PB: Še pred to etapo ste imeli smolo z verigo – če teh težav ne bi bilo, bi lahko zmagali. Kaj se je pravzaprav zgodilo?
LM: To se je pa zgodilo v četrti etapi, prvi v Italiji. Tudi takrat so bile ceste spolzke, da bolj ne bi mogle biti, spet je prišlo do padcev, in ker je bilo tako nevarno, smo se kolesarji, oziroma ne vem kdo, dogovorili, da bo predzadnji krog te osem krogov dolge etape štel za generalno razvrstitev, v zadnjem pa dobimo priložnost sprinterji za etapno zmago. Za tiste, ki so ciljali na skup­no uvrstitev, torej zadnji krog ni bil pomemben in so se prerivanju v njem zaradi nevarnosti padcev lahko izognili. Dva kilometra pred ciljem je prišlo do padca in naša ekipa je bila edina, ki je ostala z vsemi kolesarji. Štirje naši plus še dva druga smo se peljali, ko sem zagledal luknjo in zavpil, da gremo zdaj do konca. Vse ovinke smo odpeljali lepo previdno, tam, kjer se je pa dalo, pa do konca. Vse se je ujelo, zmaga je bila moja, videl sem se že na zmagovalnem odru, in to po svoji prvi priložnosti, potem smo pa prišli do zadnjega ovinka 350 metrov pred ciljem. Tisti, ki bi moral potegniti, je bil še svež, ker je ravnokar prišel na veter, in sem si rekel: »Perfect.« Ampak v tistem zadnjem ovinku je bila asfaltna podlaga neravna, neki jaški so bili tam, in kot kaže, mi je to tako razrahljalo verigo, da mi je padla z veriž­nika, zagonil sem v prazno in skoraj padel. Moral sem ustaviti, namestiti verigo in seveda je bilo vsega že konec.

PB: To je bila prva etapa po tistem, ko ste zaradi bolezni Marcela Kittla dobili priložnost kot prvi sprinter ekipe. Kako ste se počutili v tej vlogi?
LM: Že pred Girom se je vedelo, da bom jaz tisti, ki bo sprintal, če Kittla ne bo. Če bi zbolel, kot se mu je zgodilo, ali pa če bi odpadel na klancih. Kittel je bil še malo pred tem povsem zdrav. Ko smo iz Irske pripotovali v Italijo, je še opravil trening z nami, normalno, potem ga je pa ponoči zvilo, dobil je vročino in naslednji dan so mi pol ure pred startom povedali, da bom sprinter. Počutil sem se pa, kaj pa vem ... Itak sem bil malo nervozen, potem pa še to, da je on prej zmagal na dveh etapah in mi s tem naložil breme. Ampak ker sem bil že lani na nekaterih dirkah na Giru glavni in pa že letos na kakšni, ni bilo tako težko, to se da prenesti.

PB: Če hoče človek zmagati v sprintu na tako veliki dirki, se ne sme umikati. Najbrž ni vse v omenjenih vatih na kilogram telesne teže?
LM: Ne, veliko je odvisno od tega, kako si znaš priboriti pozicijo, sploh v kaotičnih sprintih, ko te ekipa ne pripelje do ugod­nega položaja. Veliko sprintov se konča s sprinterskimi vlaki. Če imaš močno ekipo, in mi jo imamo, te ta pripelje 200 metrov do cilja, ne da bi ti sploh pogledal na veter. Pri takem sprintu te tudi tekmeci ne bodo vrgli iz vlaka, ker vedo, da si ti kot zadnji predviden za sprint. Obstaja nepisano pravilo, ki ga kdaj pa kdaj že kršimo in pride do odrivanja s komolci, ampak ker vsi vedo, da se snema, si nočejo umazati imena. V kaotičnih sprintih brez ekipe je pa borba za vsak položaj. Manjkrat greš na veter, manjkrat pospešiš v zadnjih dveh, treh kilometrih, več moči ti ostane za zad­njih 200 metrov.

PB: Najbrž pomaga, če tudi drugi vedo, da se ne boš umaknil?
LM: Ja, velikokrat. Problem nastane, ko se srečata dva, ki se nočeta umakniti. Takrat se pade. [smeh]

PB: Kdo velja za najbolj brezobzirnega kolesarja?
LM: Bouhanni je že eden od teh. Prej je bil tudi boksar in velja za tistega, ki se zelo rad preriva.

PB: Kakšne so lastnosti dobrega sprinterja v številkah? V vatih na kilogram teže?
LM: Naš Kittel je sposoben iztisniti iz sebe več kot 2000 vatov. Podobno tudi Greipel, prav tako Nemec. Čeprav ta sekundna mak­simalna zmogljivost, teh 2000 vatov, niti ni pomembna, pomembnejše je povprečje desetih ali petih sekund, odvisno od tega, kakšen je sprint. Sam dosežem 1800 vatov.

PB: Se v teh 200 vatih, koliko vam jih manjka do Kittla, skriva velika razlika?
LM: Ja in ne. Imam od 10 do 15 kilogramov manj od njega, kar se na ravninah ne pozna, v klancih pa. Ampak Kittel je res stroj. On in Cavendish, ki je pa letos ranljiv, medtem ko Kittel po mojem ni. Če ga res kaj ne polomi, v neposrednem obračunu ena na ena proti njemu nimaš prav veliko možnosti.

PB: Ogledal sem si spletno stran ekipe Giant Shimano, kjer piše, da ste »odprti, pozitivni in osredotočeni«. Je v kolesarstvu podobno kot pri atletiki, kjer so sprinterji bolj odprti, ekstrovertirani, glasnejši, tekači na dolge proge pa vase zaprti tipi?
LM: Mogoče res. Pri dolgoprogaših se mi zdi, kot bi si želeli prihraniti vsak še najmanjši delček energije in potem še govorijo ne prav veliko. [smeh] Sprinterji so pa bolj sproščeni, drugačni, ampak spet od­visno od posameznika. Ne vem, ali obstaja tukaj kakšno pravilo. Nobenega showmana ni med njimi, kot je v atletiki Usain Bolt.

PB: Svoje čase je bil to Cipollini.
LM: Ja, on je bil pa razred zase. On je bil, kar se tega tiče, v neki drugi ligi in takega že dolgo ni bilo. Armstrong je bil hribolazec, pa je prav tako poskrbel za šov.

PB: Kako to, da so tako dolgo potrebovali, da so v vas prepoznali sprinterja?
LM: Saj prav dolgo niti nisem v cestnem kolesarstvu. Leta 2010 sem prestopil iz gorskega in že na prvih pripravah, na katerih je bil navzoč tudi neki italijanski trener Radenske, smo opravili testiranja, med njimi tudi test sprinta. Takrat sem obrnil 1486 vatov. Prvič sem opravil ta test, ker tega prej pri gorskem kolesarjenju nismo poznali. In ta italijanski trener je že takrat rekel, da bi pa lahko postal kdaj pozneje sprinter, da imam potencial. Nisem ga jemal resno, ker sem do takrat, tudi na gorskem kolesu, treniral samo vožnjo v klance in bil v tem kar dober. Na drugi dirki po Sloveniji na Golte sem bil 11. med samimi najboljšimi, Nosetom in drugimi, in sem si rekel: »Pismo, še kakšni dve leti, pa se bom lahko boril za zmago.« Tudi leta 2011, ko sem bil že v Savi, če ni bilo sprinterja, in ga praviloma ni bilo, sem že kar nekaj sprintal, pa o tem še nisem imel pojma, kje moram začeti. Takrat sem se tega loteval tako, da sem ostal še kilometer pred ciljem na 30. poziciji, potem pa potegnil svojo linijo in sprintal en kilometer. Naslednje leto sem pa že kar vedel, da sem v sprintu dober, in sem se bolj osredotočil nanj, čeprav sem še zmeraj ogromno treniral vožnjo v klanec. Tik pred dirko po Slove­niji, ko sem treniral samo vožnjo v klance, me je zvila vastus medialis [stegenska mišica], pa nisem mogel tekmovati z najboljšimi v vožnji navkreber. Malo zatem smo šli na Kitajsko, kjer so bile v programu samo sprinterske etape in kjer sem dobil tisto zadnjo potrditev, da sem res lahko hiter. Na tej dirki je nastopil tudi Andrea Guardini, ki je pred letom zmagal na etapi na Giru, pa sem ga premagal na zadnji etapi v neposrednem boju.

PB: Najprej ste torej tekmovali v gorskem kolesarjenju, in sicer menda zato, ker ste si kupili zelo drago kolo, pa so se prijatelji norčevali, da ga tako ali tako ne boste uporabljali. Drži?
LM: Prav pred kratkim smo se na neki fantovščini spomnili na to in se kar smejali. Za birmo sem dobil kar nekaj denarja, pa prav takrat so mi ukradli staro kolo. In jaz sem tak človek, da ne morem kupiti kakšne povprečne reči. Če kaj kupim, mora biti tisto najboljše. Takrat sem ves denar, ki sem ga dobil, in še prihranjeni denar zapravil za kolo, Univegov HT580 ali nekaj takega. Ti moji prijatelji so bili vsi starejši od mene, štiri, pet, šest let, in so seveda navalili: Kva mi bo to, zakva sem dal tolk denarja, a sem neumen ... In podobno. Potem sem si pa rekel: »Že vse otroštvo me zafrkavajo, zdaj jim bom pa dokazal, da se motijo.« Začel sem se voziti s kolesom, spoznal kolesarsko družbo in mi je bilo kul.

PB: Pred tem niste kolesarili?
LM: Skoraj nič. To kolo sem kupil pri štirinajstih. Najprej sem eno leto vozil bolj sam zase, in ker sem bil doma v Kranju, sem šel vsak dan na Jošta, tudi dvakrat na dan. Tudi zato, ker sem prebral knjigo Lancea Armstronga. Ampak moja prva tura je bila pa na Jezersko, čeprav sem pot do tja komaj megleno poznal. Še očeta sem spraševal, kam. Brez hrane, brez vsega. Še preden se je začel klanec, še v Kokri, sem bil povsem mrtev. Deževati je začelo in nisem mogel priti do Jezerskega. Obrnil sem in deset kilometrov pred domom klical mami, naj speče palačinke. Takrat sem sam pri sebi rekel: »Kaj sem to kupil, itak ga bom prodal, ker ne bom več sedel nanj ...« [smeh]

PB: Ste se pred tem ukvarjali s kakšnim drugim športom?
LM: Vse sem delal. V osnovni šoli sem štiri leta treniral košarko, dve leti karate, na ulici smo nenehno igrali nogomet, tako da sem bil več zunaj kot doma.

PB: Vam je šlo v vseh športih?
LM: Ja, povsod. Tudi na šolskih testiranjih sem bil najboljši, v tekih, krosih ... Ampak do kolesarstva se nisem nobenega drugega športa lotil prav resno. Tadej Bernik, moj takratni in tudi še vedno dober prijatelj, je začel tam nekje v petem razredu goniti kolo pri Savi. Enkrat sva šla skupaj nekam, na neki klanec, in sem mu rekel: »Poslušaj, ti si neumen, da se s tem ukvarjaš.« On se je itak odpeljal naprej in po 500 metrih sem bil sam in sem razmišljal: »V čem je smisel tega, da se bo on zdaj na vrh odpeljal na vso moč, jaz pa počasi, na koncu bova pa tako ali tako oba gor.« Ampak potem ko sem kupil tisto kolo, mi je pa počasi začelo ugajati. Takrat ceste nisem maral in sem skoraj vedno vozil po makadamih, iskal nove potke ... V srednji šoli sem spoznal sošolko, katere brat je bil državni prvak v cross countryju. Ko je izvedela, da se malo ukvarjam s tem, me je spoznala z njim, Anžetom Bizjakom, ki mi je razkazal ta šport.

PB: Prebral sem, da ste se odločili za cestno kolesarstvo, ker cross country v Sloveniji ni bil dovolj razvit?
LM: Ja, in še danes ni.

PB: Olimpijske igre v Londonu, kjer je bila ta disciplina zelo gledljiva, vam niso bile dovolj velik izziv?
LM: So, ampak sistem, kako se nabere kvota, je precej kompliciran. Spomnim se, da si do kvote prišel s seštevkom dosežkov treh najboljših kolesarjev ene države. V Sloveniji takrat ni bilo treh kolesarjev, ki bi skupaj nabirali točke. Če hočeš priti do točk, moraš tekmovati na dobrih dirkah, vzdrževati tekmovalni ritem. V Sloveniji je nekaj dirk, ampak večina ni kategori­ziranih, tako da si na njih ne moreš priskrbeti točk. Denarja za ekipo, ki bi potovala okrog, pa ni bilo.

PB: Na vsakega športnika, ki mu uspe, je precej več takih, ki jim ne. Ste se kdaj vprašali, zakaj je vam uspelo, številnim vrstnikom pa ne? Koliko odločajo telesne predispozicije?
LM: Genetika je seveda pomembna. Dal bi ji 50 odstotkov, 30 odstotkov treningu in 20 glavi. Če telo ne more, pač ne more.

PB: Vaša preobrazba v sprinterja se je zgodila po dirki na Kitajskem, kjer ste zmagali na petih etapah. So Nizozemci torej že kupili sprinterja?
LM: Ja, vedeli so, da sem sprinter, niso pa vedeli, kako močen sem, ampak če sem tam zmagal na petih dirkah, in vseh v sprintu, potem so že vedeli, da me niso kupili za kronometer. [smeh] Že na prvih ali drugih skupnih pripravah v Španiji smo tudi sprintali, zmeraj v paru. Dva kolesarja začneta počasi, na nekem odseku začneta sprintati in sprintata do cilja. Takrat sem kar nekajkrat premagal Johna Degenkolba, ki je pred tem zmagal na petih etapah Vuelte. To mi je dalo samozavest, pa tudi trenerji so rekli: »Opa, nekaj hitrega imamo tukaj.« V ekipi imamo človeka, ki dela samo s podatki z merilnika moči, jih analizira in te podatke nam je zmeraj dostavil pri večerji. Potem smo gledali in primerjali, koliko je obrnil ta, koliko oni ... Glede na svoje kilograme sem bil zmeraj med prvimi tremi.

PB: Ste se zlahka odpovedali karieri kolesarskega hribolazca?
LM: [smeh] Ne, sploh se nisem odpovedal, ampak naenkrat sem začel dobivati bolj sprinterske treninge. V ekipi imamo tri skupine, in sicer skupino hribolazcev, ki gre po svoje, skupino sprinterjev, ki gre po svoje, in še tretjo skupino, v kateri so kolesarji, ki niso vrhunski ne v eni ne v drugi zvrsti. Velikokrat so me dali v sprintersko skupino, nekajkrat v povprečno, potem pa vedno bolj med sprinterje. Potem se pač razvijaš v to smer.

PB: Prva profesionalna pogodba je velika prelomnica v karieri športnika. Kakšne cilje ste imeli pred tem? Ste imeli pripravljen kakšen rezervni načrt, če vam ne bi uspelo?
LM: Leta 2011 sem še študiral. V Savi smo imeli psihologinjo, h kateri sem šel na pogovor, in mi je uredila glavo. Nisem vedel, ali bom še tekmoval, ker se je takrat za­čela kriza, ljudje so izgubljali službe in me je bilo strah, kako bo z menoj. Kaj bo, če bom še treniral kolesarstvo, pa zaradi tega ne bom doštudiral, kaj bom delal? Za tekočim trakom? Kaj bom? To ji razložim, me gleda in vpraša: »Ja, koliko si pa ti star?« »Dvaindvajset.« »Kaj je s teboj, da se pri teh letih obremenjuješ s tem? Za nekaj se odloči, bodi v tem stoodstoten, in če bo to kolesarstvo in ti ne bo šlo, se še zmeraj lahko vrneš in doštudiraš.« In sem odločil in pustil študij, ker sem tak, da če neke stvari ne delam stoodstotno, kar težko živim. Ker vem, da bi bil lahko boljši. Dal sem si tri leta, da pridem med profesionalce. Če pridem, v redu, bom še naprej gonil kolo, sicer se vrnem k študiju.

PB: Koliko časa ste potrebovali?
LM: Uspelo mi je v drugem letu. Eno leto sem še imel na voljo. Takrat je v mednarod­ni kolesarski zvezi veljal sistem točk. Vse najboljše ekipe so potrebovale točke, te pa prinesejo kolesarji, ki so visoko na razpredelnicah. Moj edini cilj je bil zbrati čim več točk in vedel sem, da bo na Kitajskem pri­ložnost za to. Tisto sezono sem imel ogrom­no smole. Na dirki po Rusiji mi je v zadnjih 300 metrih spustila zadnja guma in namesto prvega mesta sem osvojil peto. Pred dirko okrog tega kitajskega jezera sem poslušal veliko zgodbic, ki so jih pripovedovali profiji, ki so nastopili tam: »Joj, ta je bil drugi na eni etapi, joj, ta je celo zmagal ...« In ko sem to poslušal, sem si rekel: »Upam, da bom na eni etapi prišel med deset.« Potem pa prva etapa, sprint in drugo mesto. Na drugi etapi sem zmagal in potem sploh nisem več štel točk in že sredi dirke dobil ponudbo neke italijanske ekipe, ki sicer še ni sodila v rang World Toura.

PB: Ko ste podpisali pogodbo s ta­kratnim Argos Shimanom, ste rekli, da ste dobili ponudbo še boljše ekipe. Je skrivnost, katere?
LM: Ne. S tem je bilo pa tako. Kolega maser iz kranjske Save je odšel v Argos Shimano leto pred mojim prihodom. Jaz sem imel doma pogodbo tiste italijanske ekipe, in tik preden bi jo podpisal, me pokliče ta maser in mi pove, da bi jih zanimal. Poklicali so me in zahteval sem nekaj na papirju, da ne bom izvisel. Poslali so mi agreement, na katerem je bilo sicer manj denarja, kot bi ga dobil v Italiji, ampak sem videl v tej ekipi večji potencial. Podpisal sem ga in jim ga poslal ter čakal na pravo pogodbo. Potem me pa pokliče dober prijatelj Andrej Hauptman, da so ga klicali iz Lampreja, kjer mi ponujajo še enkrat več denarja. Kaj naj zdaj? Po eni strani sem hotel v nizozemsko ekipo, kjer sem vedel, da govorijo angleško, da so mladi, da je – kot mi je povedal ta maser – vse zelo sproščeno, čeprav resno ... Ampak kar tako denarja ne moreš vreči stran. Poklical sem v Argos in jim povedal, da je tam toliko in toliko denarja in da grem tja. Agreement je res podpisan, ni pa to še pogodba ... In oni iz Lampreja so mi ponudili tudi odvetnika. Potem je pa poklical glavni iz Argosa in rekel: »Poslušaj, mi smo bili pošteni, ko smo ti dali v podpis ta dogovor, bodi še ti, pa dajmo to speljat.« Še kar sem zavlačeval, potem so pa malo popravili številko, me potolažili, da bo v tej ekipi bolje za moj razvoj, in smo podpisali.

PB: Kaj je mislil s tem večjim potenci­alom?
LM: Vedel sem, da imajo strokovnjake za trening, za analizo podatkov, nutricionista ipd. Saj jih imajo najbrž tudi v Lampreju, ampak nekako boljši občutek sem imel pri tej ekipi. Velik dejavnik za to odločitev je bil pa tudi jezik. Angleško sem znal iz šole.

PB: Kakšen klub pa je Giant Shimano? Menda so v njem kolesarji iz 15 držav?
LM: V modernem kolesarstvu ta multina­cionalnost postaja prevladujoča. Včasih so bili v italijanski ekipi italijanski kolesarji, v nizozemski Nizozemci, in če je ekipo podprl italijanski pokrovitelj, je moral zmagati Italijan. Zdaj tega ni več, pomembno je, da zmaga pokrovitelj. Ko se je naša ekipa razvijala, so zelo poudarjali boj proti dopingu in mogoče so se tudi zato usmerjali bolj v sprint in kupovali same mlade kolesarje, ki za seboj niso imeli afer, ki niso dirkali v onih meglenih časih.

PB: Je bila vaša vloga v ekipo določena v pogodbi?
LM: Ne, ni bila. Tudi to je mogoče posebnost naše ekipe. Vsi podpišemo, kolikor vem, enake pogodbe, v katerih niso predvideni bonusi, ker direktor pravi, da bonusi spodbujajo doping.

PB: Gorazd Štangelj, selektor članske kolesarske reprezentance, je v pogovoru za našo revijo dejal, da je ena njegovih glavnih nalog opozarjati kolesarje, da jih čaka po koncu klubske sezone še ena pomembna dirka, reprezentančna na svetovnem prvenstvu. Sta že govorila?
LM: Malo sva, ampak še nič konkretnega, ker še nihče podrobno ne pozna proge. Kakšen pravi, da bo taka, da nas bo 50 prišlo do konca, kakšen drugi, da nas bo 20. Ne vem.

PB: Nekje sem prebral, da naj bi bila taka, ki bi vam bila lahko pisana na kožo.
LM: To so rekli že lani, pa sem rekel, ko sem jo videl, da mi ne ustreza, in na koncu smo videli, da je bila namenjena Nibaliju in drugim hribolazcem. Če so prišli v prvi skupini trije v cilj, potem to ni proga za sprinterje. [smeh]

PB: V imenu kluba sta dva izdelovalca koles oziroma kolesarske opreme. Ali to pomeni, da vozite boljša kolesa kot drugi?
LM: Ne, včasih dobimo kak prototip. Prvi smo lahko preizkusili prototip elektronskega menjalnika z 11 zobniki. Na Vuelti ga je dobil Degenkolb, ko ga ni imel še nihče. Ampak to je zelo redko.

PB: Je sploh še kaj prostora za razvoj opreme? Pred časom je bil priljubljen elipsoidni verižnik ekipe Sky. Kako je s tem?
LM: Sprinterji ga ne uporabljamo, pa tudi sicer so takrat nekateri verjeli vanj in še danes verjamejo, drugi ne in ga ne upo­rabljajo. Kakor se komu zdi. Ta verižnik po mojem ne ponuja kakšnega napredka. Če bi ga, bi ga imeli vsi.

PB: Vozite model propel advanced SL, ki se oglašuje kot najhitrejše kolo na svetu, pri hitrosti 40 kilometrov na uro privarčuje 12 do 36 sekund ... Je kaj na tem?
LM: Ne vem. [smeh] Oglašujejo ga, ampak po resnici ne bi mogel reči, ali je med mojim kolesom iz Save in med tem kakšna razlika, ki bi jo lahko občutil, kar se hitrosti tiče. Na kolesu lahko občutiš kvečjemu, kako togo je, njegove vozne lastnosti, njegovo hitrost pa težko opišeš. Oni dajo to kolo v vetrovnik brez kolesarja, brez zavetrja in tako se da marsikaj izmeriti. V praksi pa to zelo malo pomeni. Ampak oglaševanje mora biti in lahko verjamem, da je res hitro.

PB: Pred leti je kolesarski svet razburilo sumničenje, da neverjetni sprinti Fabia Cancellare niso samo delo njegovih nog, ampak tudi zasluga skritega električnega motorja v okvirju kolesa. Kako je s to zgodbo?
LM: Povsem mogoče je, da je to kdo izumil, ne verjamem pa, da je to Cancellara uporabil na dirki. Saj so mu potem kolo pred dirko preverili z rentgenom, pa je bil še zmeraj najboljši.

PB: Kar naju pripelje do dopinga. Na letošnjem Giru niso dobili nikogar. Kaj to pomeni? Da je kolesarstvo postalo čist šport?
LM: Moje mnenje je, da je kolesarstvo v zadnjih letih, v zadnjih dveh, treh, postalo eden najbolj čistih športov. Najprej zato, ker so v protidopinški program vložili veliko energije in denarja. Na spletu obstaja program ADAMS, v katerem morajo sodelovati vsi kolesarji World Tour in ProContinentalnih ekip. V ta program moraš vnesti podatke o tem, kje boš prespal vsako sleherno noč, in določiš eno uro na dan, ko moraš biti na znani lokaciji dostopen protidopinški komisiji. Če nisi tam, ko potrkajo, dobiš opozorilo oziroma nekakšen rumeni karton, in če prejmeš tri, si suspendiran.

PB: Kolikokrat so vas pa letos že dopinško preverjali?
LM: Mislim, da 12-krat. Petkrat sem zmagal, in ko zmagaš ali dosežeš dober rezultat, moraš na kontrolo, dvakrat so prišli domov, potem so pa prišli še na priprave in na dirke.

PB: Vas je kdaj strah, da bi se kaj zalomilo?
LM: Ne. Strah me je kvečjemu tega, ker nikoli ne veš, kaj kupiš. Ali pa greš v lekarno, ker imaš zamašen nos, dobiš nekaj, kar je prepovedano, in so težave tu. Odkar sodelujem v tem programu, preberem vse, kar piše na etiketah. Zadnjič je žena prinesla neki preparat, ki izboljša lase, pa mi ga je neprijetno uporabljati. Kaj pa če vsebuje kakšne hormone?

PB: Je v vaši pogodbi tudi kakšna protidopinška klavzula?
LM: Seveda in jaz tako ali tako vse podpišem. Če bi bral vse, kar piše v pogodbah, bi še zdaj bral. Za to so menedžerji. Če te dobijo pri uporabi dopinga, so zavarovani in ostaneš popolnoma sam. Saj jih razumem, 30 profesionalcev imamo v ekipi, deset v razvojni ekipi in deset žensk, pa še 50 do 60 članov osebja, in če samo eden naredi bedarijo, jih 110 ostane brez službe. Velik stroj gre v nič.

PB: Ko je bil Lance Armstrong na vrhuncu svoje slave, ste bili vi še med gorskimi kolesarji.
LM: Ja, ravno začenjal sem. Leta 2005 sem odpeljal svojo prvo dirko, on je pa dosegel zadnjo zmago na Touru.

PB: Že zelo zgodaj so ga začela spremljati sumničenja o zlorabi dopinga. Ste mu vi verjeli?
LM: Ja, jaz sem mu verjel, še knjigo sem prebral. In ker je deloval tako prepričljivo v svojih zagovorih, sem si rekel: »To je to. Trdo delo in odrekanje.« [smeh] Ampak postopoma, postopoma, potem ko so ulovili enega iz njegovih časov pa potem še drugega in tretjega ... in jih je med temi kar naenkrat top deset, on jih je pa vse premagal? Potem sem začel počasi razmišljati, da ni vse tako kot v pravljici. Še zmeraj pa mislim, da je bil Armstrong najboljši v tistih časih in bi zmagal tudi, če bi bili vsi čisti. Škoda, ker se je kolesarstvo na tak način tako zelo očrnilo, je pa res, da je pa prej zanj ogromno naredil, sploh v Ameriki. Prej je veljalo za enega od onih športov, zdaj je pa postalo zanimivo in množično.

PB: Giro velja za drugo najpomem­bnejšo dirko, prvi je Tour. Je tako tudi med sprinterji?
LM: Najbrž res, čeprav si sprinterji sami izberejo cilje. Ampak če Cavendish, kralj sprinta v zadnjih letih, vsakič znova izbere Tour, potem je to verjetno že najboljša dirka. Najdaljšo tradicijo ima, največ denarja se obrne. Z denarjem je pa veliko povezano.

PB: Letos ne greste na Tour. Kako to?
LM: Na začetku leta sem si izbral program in vzel Giro kot vrhunec sezone. Če bi vzel še Tour, še eno tritedensko dirko, bi bilo preprosto preveč, sploh glede na to, da sem šele pet let na cestnem kolesu. Pri vzdržljivostnih športih je tako, da jih z leti čedalje laže prenašaš. Poleg tega imamo že dva sprinterja, ki gresta na Tour, in raje izberem Giro ter na njem dobim priložnost, da dirkam zase, kot pa da na največji dirki samo pomagam. Kot pomočnik lahko opraviš veliko delo, pa se ga na televiziji sploh ne vidi, pa še hitro se pozabi. Ko podpisuješ pogodbo, vsi gledajo samo rezultate.

PB: Pred leti je Borut Božič zmagal etapo na Vuelti, letos vi na Giru, manjka nam še samo etapna zmaga na Touru ...
LM: Imamo Simona Špilaka ... Upam, da bosta dež in sneg. [smeh]

PB: Se je vaš položaj v ekipi s to zmago kaj popravil?
LM: Še ne vem, ker od takrat še nismo govorili, mislim pa, da ne bo nič drugače. Tretji sem že, če bi pa hotel na drugo mesto, bi pa moral zmagati na petih etapah Vuelte, da bi prehitel Degenkolba. Kittla s štirimi zmagami na Touru ne moreš, misija nemogoče.

PB: Na spletni strani ekipe Giant Shimano piše, da ste na zimskih testiranjih spoznali, kako izboljšati svoj sprint in se razviti tako telesno kot mentalno. So bila tista zimska testiranja tako odločilna za vaš razvoj?
LM: Niti ne. Vse to sem vedel že po lanski sezoni, ko smo napravili analizo in sem ugotovil, kaj mi manjka. Spoznal sem, da moram pogosteje v fitnes, potem so pa v ekipi še malo naložili, da se lepše bere. Nič nisem radikalno spremenil, nekaj malenkosti. V vrhunskem športu odločajo malenkosti. Obstaja okvir treningov in življenja, potem pa opazuješ spremembe in svoj odziv nanje, gre na bolje ali na slabše.

PB: Začeli ste kot kolesar, ki je tekmoval z gorskimi kolesi, potem kot cestni hribolazec, zdaj ste sprinter. Ali je možnost, da bi kdaj pozneje v karieri nekako združili vse to troje v kolesarja, ki bi se na večdnevnih potegoval za skupno zmago?
LM: Ne, ne. Specialist za klance sem bil v nižjih ligah, in to sem lahko še zdaj. [smeh] Specialisti za klance v višjih ligah so pa drugi fantje. Vsi ti zmagovalci Tourov, Vuelt in Girov so majhni in lahki. Zmagovalec Gira Quintana je visok okrog 160 centimetrov. Nisem narejen za to. [smeh] Ryder Hesjedal, ki je zmagal na Giru leta 2012, je od zmagovalcev še najbolj podoben dedcu. Včasih je bilo drugače. V devet­desetih, ko so bili treningi in regeneracije drugačni, je bil pa lahko tudi malo moč­nejši kolesar hiter v gorskih etapah. Zdaj moraš imeti za to več predispozicij.

PB: Nekje sem prebral, da je vaš vzdevek Piko. Drži?
LM: Ja, to je pa delo moje žene. Ona me kliče Piko in zdaj me vsi kličejo tako, tudi v ekipi, pa sploh ne vedo, kaj bi to lahko pomenilo. [smeh]

Napisal: Tadej Golob

Novo na Metroplay: Težava, s katero se soočajo številni, ima rešitev: "Pacient že zvečer lahko normalno funkcionira"