23. 5. 2008, 12:51 | Vir: Playboy

Ploče Vinke

Bor Dobrin & Hochzwei & moštva

Vonj denarja, negorljivih materialov, iz katerih so izdelani kombinezoni, in bencina so očitno pravi afrodiziaki za dekleta, ki se skušajo tako ali drugače prebiti do slavnih in bogatih. To je svet formule 1, v katerem se trudijo moštva na vsakem koraku pokazati v najlepši (in bahavi) luči, odlično sredstvo za to pa so moštveni bivalniki. In kaj imajo skupnega dekleta in bivalniki? Če je prvih z leti žal vedno manj, je drugih vedno več in vedno večji so.

Ko kateri od sponzorjev v paddock pripelje kakšno posebno postavno dekle, so v prvih vrstah najprej fotografi. »Takšna priložnost je danes redka,« vedo povedati. Dekleta so sicer gostje dirk, a jih je precej manj kot pred leti. Zakaj je tako, je zelo nazorno razložil lastnik moštva Jordan Eddie Jordan: »Od Ecclestona dobimo na dirko mogoče pet dodatnih akreditacij za vstop v paddock. Na vsako dirko vam lahko pripeljem pet takšnih deklet, da vam bodo oči padle ven. Ali pa pripeljem pet debelejših gospodov sponzorjev, ki mi dajo na leto kakšen milijon dolarjev. Uganite, koga torej pripeljem na dirko!«

Dobri stari časi

Da, z uvedbo ostre kontrole vstopa v paddock je nastal okoli njega zid, ki mu kitajski in berlinski skupaj ne sežeta niti do gležnjev. In odkar je Bernie uvedel sistem, po katerem vrata odpira elektronika, ki je na čipu zapisana na vsaki akreditaciji, se celo z varnostniki ne moreš nič več zmeniti. Stroj ne more zamižati na eno oko, pa če pred njim pleše še tako zapeljiva svetlolasa modrooka lepotica.

Mnogi pravijo, da so tudi novinarji precej prispevali, da je tako, kakor pač je. In prav imajo, zlasti rumeni tisk je iz sezone v sezono močneje zastopan med predstavniki sedme sile, ti pa so z nenehnim zasledovanjem in sprotnim (včasih tudi povsem izmišljenim) poročanjem, kaj je neki dirkač danes delal, jedel za kosilo in kolikokrat je šel na stranišče, vse skupaj pripeljali do tega, da si dirkači, tudi če bi radi, preprosto ne morejo več privoščiti dekleta za eno noč. Nekoč je bilo to dejanje vredno slave, danes prekršek. Narobe svet, ni kaj!

Zdajšnji dirkači se skušajo javnosti večinoma prikazati kot pravi družinski očetje in možje, ki jih v življenju zanimajo le dirkalnik in družina. Veseljačijo precej bledo, veliko raje kot z dekleti se ukvarjajo s svojimi letali in z jahtami, neumnosti pa menda že dolgo ne počnejo več.

Pravijo, da nimajo časa – dodamo lahko, da si ne upajo in da jih k »moralni vzdržnosti« silijo stoteri členi milijonskih pogodb in stalni PR-spremljevalci ter svetovalci. Imidž je danes vse. Sicer imamo nekaj izjem, kot je Eddie Irvine, a še ta je le bleda senca nekdanjih lomilcev src kova Jamesa Hunta, Nelsona Piqueta, Alaina Prosta (mali Francoz je bojda zelo bogato obdarjen) ali Gerharda Bergerja.

Še danes po paddocku kroži na stotine anekdot o hitrih dirkačih in še hitrejših dekletih, in kljub pretiravanju lahko verjamemo, da je vsaj del te »mitologije« resničen. Očitno so bili to časi, ko so ljudje živeli drugače. Pred dirkači ni bilo varno nobeno dekle, in takrat jih tudi ni bilo veliko, ki bi se skušale braniti.

Marsikaj se je slišalo o divjih zabavah, dogodivščinah v straniščih letal, ki so letela na oddaljene dirke, in nočnem življenju v hotelskih sobah. Ko je Berger leta 1997 končal aktivno dirkaško kariero, se je v formuli 1 res končalo obdobje playboyev. K sreči je Berger ostal v formuli kot direktor BMW Motorsport in se v vseh teh letih ni prav nič spremenil.

Konec koncev si to lahko privošči, njegove zgodbice pa so še danes dobrodošla popestritev in primer, kakšni so bili včasih mladi dirkači, povsem drugačni od njegovih današnjih. Juan-Pablo Montoya je sicer odličen dirkač in eden redkih, ki pove, kar misli. A da se po paddocku sprehaja s svojim dekletom, s katero se neprestano držita za roki, je po mnenju stare garde novinarjev le preveč!

Erotična tehnika

Poleg deklet se je v paddocku korenito spremenilo še nekaj – bivalniki moštev. Kot smo omenili, jih je v paddocku vedno več oziroma so vedno večji. Sicer imajo moštva točno predpisano površino, ki jo lahko zasedejo s svojimi gradovi na kolesih, in to ponavadi izkoristijo do zadnjega kvadratnega centimetra.

Nekdaj so moštva dirkalnike pripravljala na travnatih površinah za boki, garaž pravzaprav sploh niso imeli, in ko so se pojavili prvi avtobusi, je bila to prava senzacija.

Da pa bi gost ali novinar tam dobil skodelico čaja in kakšen piškot, je bil pravi mali praznik. Z vstopom velikih tovarn v ta šport se je vse obrnilo na glavo. Z bivalniki so rasle tudi kuhinje in v njih so delali vedno boljši kuharji. Danes gostom in novinarjem lahko postrežejo s takimi kosili ali večerjami, da se jih ne bi sramovala nobena prefinjena gostilna ali restavracija – pri nekaterih moštvih imate celo po štiri ali več menijev.

Čeprav je bila hrana vedno boljša, se pri samih bivalnikih ni veliko dogajalo. Prvi, ki so začeli uveljavljati visoko tehnologijo tudi tukaj, so bili pri McLarnu. Ron Dennis, ki je znan kot mali ekscentrik na tem področju, je za velike denarje naročil moštveni bivalnik z dvižnim zgornjim delom, tako da so po tem, ko so ga postavili v paddocku, lahko dvignili strop na stojno višino. V njem pa so bile pisarne, zapleteno stranišče (nekoč se je Dennis nehote zaklenil vanj in ni mogel ven) in še kaj.

Nato so prišla moštva na idejo, da bi predprostore dveh bivalnikov združili v en sam prostor. To so najprej storili pri Benettonu (zdaj Renault) in srenja formule 1 se je držala za glavo. Čas plastičnih nadstreškov je dokončno minil, v paddock sta prišla aluminij in steklo. Novo »dobo« bivalnikov so letos spet začeli pisati pri McLarnu. Srebrni so si namreč omislili presenetljiv bivalnik, ki si komaj še zasluži to ime.

Enonadstropna zgradba (menda ji zdaj manjkata le še podzemna garaža in pristajališče za helikopterje, pravijo nekateri) iz stekla in aluminija je dolga 17 in široka 14 metrov, Rona Dennisa pa je stala okoli šest milijonov evrov (1,35 milijarde tolarjev). V njej so v spodnjem delu sprejemnica z osrednjim prostorom, kuhinja, dve jedilnici, osem pisarn (ki nosijo imena po znanih ovinkih dirkališč formule 1, kot so Eau Rouge ali Brooklands), vsak dirkač ima zdaj svojo sobo s prho, novinarjem pa so namenili poseben tiskovni center, kjer so na voljo televizorji, telefoni in internetni priključki.

VIP-gostom pa sta namenjena dva balkona s stolčki, kjer lahko dame lovijo sončne žarke in se diskretno nastavljajo ogromnim objektivom vedno navzočih fotografov. Seveda ne smemo pozabiti posebne kuhinje in kar dveh točilnih miz, ki sta ponavadi pridno zasedeni s predstavniki sedme sile. Pisarne pomembnih članov moštev in dirkačev je mogoče odpreti le s posebnimi kodirnimi karticami, prostori so seveda klimatizirani (da možem ne bi postalo prevroče, ko se pogajajo o novih milijonskih poslih). Čista tehnična erotika, ni kaj.

Ob tej zgradbi iz aluminija in stekla deluje Sauberjev »klasični« bivalnik s plastično ponjavo kot kakšna favela, torej najrevnejša soseska velemest v Južni Ameriki, kjer ljudje prebivajo v kartonastih škatlah in napol sezidanih kočurah. Včasih se že zaradi vse te megalomanije izplača pogledati, kako deluje in živi svet formule 1, kjer se nič ne zgodi brez vednosti Bernija Ecclestona in kjer imajo očitno raje velike bivalnike kot brhka dekleta.

TEKST: Andraž Zupančič

FOTO: Bor Dobrin & Hochzwei & moštva

Novo na Metroplay: Pogumna Slovenka, ki je sledila svojim sanjam in preplula ocean | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem