Noah Charney | 27. 3. 2020, 06:00
Počutim se bedasto, šel sem predaleč (piše: Noah Charney)
Koronsko stanje. Medtem ko to pišem, je že zdavnaj tudi tu pod Alpami.
Žal ne govorim o tistem mehiškem pivu, postreženim z rezino limone, ki ga sicer tudi brez citrusa pije Dominic Toretto v sagi Hitri & Drzni in katerega ime je tudi v slovenščini zapisano s črko c na začetku.
Govorim seveda o tistem drugem nebodigatreba, ki se začne s črko k, o koroni. Upam, da bo takrat, ko boste brali te vrstice, izrednega stanja že konec in da bomo v pričakovanju poletja srkali corono.
Seveda, če bo to pivovarsko podjetje do takrat obstalo in če bomo mi še imeli za pivce za živce … No, v tem trenutku tu pod Alpami čakamo na vladne superukrepe, namesto reklam za pico in pivo pa so novice polne koronavirusa, ki povzroča COVID-19, in številni ljudje so maksimalno panični.
Zase lahko rečem, da sem običajno najmanj paničen človek, kar jih poznam, ko gre za zadeve, povezane z zdravjem, oziroma za novice, ki so povezane z njim. No, kar se novic tiče, sem dobro seznanjen s tem, kar se dogaja moji bejzbolski ekipi Boston Red Sox, to pa je tudi vse (tisti tip je najbrž še vedno predsednik ZDA, ne morem pa tega zagotovo trditi). Toda zaradi tega virusa sem zaskrbljen, kot je tip moje sorte najbolj lahko.
Se pravi, nisem tako zelo zaskrbljen, toda dovolj, da se je moje vedenje začelo spreminjati. Ko je neka javna ustanova preklicala dogodek, ki naj bi ga vodil, sem sam preklical še vse druge (in vodim veliko dogodkov).
Imel naj bi tudi petminutni govor na odprtju galerije, pa je odpadlo tudi to, saj kramljanje in stiskanje med bližnjim ogledovanjem slik ni več primerno.
Pa ne gre za to, da bi se bal tega, da bi bil kdo iz moje družine smrtno ogrožen, če bi staknil koronavirus, saj nihče ne sodi v katero od ogroženih skupin. Me je pa strah tega, da bi svojo družino prestrašil.
Kajti ko fašem virus, katerikoli virus, in me za nekaj dni položi v posteljo (kar je normalno), so vsi takoj čisto iz sebe in si že mislijo: 'Oh, kaj pa če …' Temu bi se rad izognil.
Zaradi tega sem leta 2015, ko so strašili s teroristi, skoraj popolnoma nehal potovati v tujino. V resnici nisem nikoli pomislil, da bi lahko postal njihova žrtev, prav tako menim, da nikakor ne smeš dovoliti teroristom, da bi s svojimi strahopetnimi grožnjami spremenili tvoj način življenja in bi tako zmagali.
Ne, skoraj povsem sem nehal potovati v tujino zato, ker nisem želel, da bi bila družina med mojo odsotnostjo v skrbeh.
Zato sem zdaj tudi sam sprejel ukrepe, ki se zdijo skrajno filmski, nelogični, hkrati pa ustrezni in odrasli. Morda ste slišali za gibanje, ki je posebno razširjeno v skoraj do zob oboroženih ameriških zveznih državah, imenovano prepping [pripravljavstvo]; njegov privrženec pa je prepper [pripravljavec].
Pripravljavci se ponosno pripravljajo na nekatere 'neizogibne' apokalipse. Na državljansko vojno, teroristični napad, jedrsko nesrečo, vzpon zombijev … ali pandemijo.
Vsi smo videli filme: The Road (Cesta), Bird Box , A Quiet Place (Tiho mesto), Cloverfield (Pošastno). Filme o svetovni katastrofi in o nekaj preživelih posameznikih, ki kradejo iz lekarn in trgovin, da bi si nabrali zaloge in ubežali smrti. To se v Srednji Evropi 21. stoletja ni zdelo verjetno. Do nedavnega.
Za pripravljavstvo ti ni treba biti totalni pripravljavec. Pod družinsko hišo ti ni treba zgraditi kletnega bunkerja z lastnimi generatorji, policami, polnimi orožja, neodvisnim filtracijskim sistemom in videonadzorom (no, o tem lahko razmislite!).
Toda naj vas vprašam tole. Ali imate v svoji shrambi, ne primer, več kot tri kilograme riža? In še tri kilograme makaronov? In morda še celo eno od tistih resnično kul naprav, ki je hkrati radio, svetilka in ki se polni ročno ali s sončnimi celicami? Da, pravkar sem si naročil eno takšno stvarco.
Ogledoval sem si celo LifeStraw, prenosni sistem, ki ti omogoča filtriranje umazane vode, tako da je pitna brez kakšnih drugih pripomočkov, a se mi je posvetilo, da vendar ne bomo kaj kmalu zapustili doma in se za nekaj mesecev podali v gore v iskanju golega preživetja.
Sem pa kupil komplet zaščitnih mask za obraz N95, edinih, ki te zaščitijo pred koronavirusom. Zavzdihnil sem, ko sem videl, da je zdaj treba za masko, ki je prej stala manj kot 10 evrov (za kos), odšteti več kot 100 fičnikov. Svet je zavohal profit (sem pa jih našel po sedem evrov, ha!).
V shrambi sem se zalotil tudi pri štetju kozarcev kislega zelja, naročil sem vložene breskve, če bi v dolgi jedrski zimi, ko ne bi mogli doooolgo zapustiti doma, slučajno potrebovali vir vitaminov …
Hej, počasi, a paničarim? To nisem jaz, pa vendar se mi zdi, da počnem nekaj takšnega. Počutim se bedasto, šel sem predaleč, preveč je filmsko. Skušam se ustaviti. Nato pa se zalotim, da naročam dodatnih pet kilogramov riža, saj ga bomo itak pojedli. Riž je odličen!
Si pa želim, da bi nas ob branju teh vrstic koronavirus že zapustil in bi me vi videli kje ob Ljubljanici ali na Lentu piti corono, pa da bi se nam vse to zdelo nepotrebno, neupravičeno, morda celo otroško. A če te nadloge še ni konec, bom hvaležen za dodaten kozarec kislega zelja.
PREBERITE ŠE: Vedo, da bomo najprej planili k polici s straniščnim papirjem (Piše: Petra Windschnurer) ALI Kdo so 'covidioti' in kako jih prepoznate (piše: Darjo Hrib)
PRIPOROČAMO TUDI: Partnerstvo v času koronavirusa: izzivi in preizkušnje
