Politika je tragikomedija!

13. 3. 2008, 12:05 | Vir: Playboy
Deli

Če smo zelo natančni, je za nastanek oddaje Radio Gaga na prvem programu Radia Slovenija v prvi vrsti kriv italijanski inženir Guglielmo Marconi, začetnik brezžične telegrafije, ki je leta 1896 izumil radio (in malo pozneje dobil za to tudi Nobelovo nagrado). Če smo malo bolj šlampasti, pa moramo za to obtožiti Saša Hribarja, ki je z Emilom Filipčičem leta 1989 spustil v eter prvo oddajo (in kakšno desetletje po tem dobil za svoje ustvarjanje tri viktorje). Čeprav že ptiči čivkajo, da je Sašo prvič odkril svojo sposobnost glasovnih metamorfoz, ko je v nočni oddaji gostil samega sebe, pri čemer nihče od poslušalcev ni zaznal, da sta novinar in bioenergetik ena in ista oseba, ter da je navdih za Radio Gaga našel v oddaji Butnskala, pri kateri je kot mulc sodeloval z Emilom Filipčičem in Markom Dergancem, znanja ni nikoli odveč obnoviti. Tudi zato, da boste vedeli, komu vse je treba čestitati aprila, ko bo minilo petnajst let, odkar je bil s to oddajo ustanovljen obenem tudi prvi zasebni radio v Evropi.

Povod za nastanek oddaje je bil napad upokojencev na Koščakov hrib. Ne sprašujte, zakaj, tako pač je. Čeprav sta Hribar in Filipčič nekaj časa uspešno gagala v mikrofon, je Emilovo ljubezen do tega dela postopoma premagala ljubezen do pelinkovca. Vse drugo je že del legende. Sašo je čez noč postal »tovarna« v malem – avtor, novinar, režiser in izvajalec projekta Radia Gaga.

Ostal je sam s svojimi liki – Čolničem, Sračkom, Helgo, Bučkom, generalom Guzmanom, Angelo … ki pa so ga v nekem obdobju, ko jih je v eni oddaji vse oponašal sam in tekmoval s seboj, ali si bo za vsakega zapomnil, kaj je rekel, pripeljale do intelektualne impotence. Nenadoma se ni mogel več spomniti, kaj je rekel posamezni lik. Za nameček pa je Hribar ugotovil, da ne glede na njegov trud poslušalci itak mislijo, da ima vse napisano …

Nekaj let po črnem obdobju so postopoma prikapljali njegovi trije angeli odrešitve: Marjan, Jure in Jasna, ki danes predstavljajo celotno ekipo ustvarjalcev oddaje Radio Gaga. Kdo torej pravi, da Sašo Hribar nima otrok? Poročen je z RTV Slovenija, njegovi otroci pa so mladi gagajevčki (sodeč po tem, da nihče od njih ni tako svetlolas kot on, so po njem podedovali pač le imitatorski talent).

Od puške, srčkov do vijoličaste papige: zastave, ki se jim čudi ves svet

Sašo je sodobni pater familias – ta »strokovni naziv« si zasluži le biološko gledano (od svojih otrok je zglednih dvajset let starejši), sicer pa jih je že davno izpustil iz primeža »zateženega fotra, ki je otroke dolgo ljubosumno zadrževal na infantilni ravni«, kot je bilo nekoč že zapisano. Svoje like je zatrl (sam je začel nastopati predvsem v vlogi novinarja v oddaji) in pustil, da se njihovi razcvetijo.

Ko gagajevce zalotite med početjem – kot Marsovčki s slušalkami na ušesih sedijo za zeleno mizo v studijskem »akvariju«, – in na računalniškem zaslonu tehnika vidite zapis posebnih učinkov: avto ne vžge/gostilniški

pretep/krožnik pade na tla/odpiranje steklenice piva/smeh – močno/aplavz/smučanje/kašelj …, ne veste več, ali ni morda res bolje, da lahko Radio Gaga ljudje le slišijo. Če bi ga mogli še gledati, bi res lahko pocrkali od smeha. (Kar pa niti ne bi bila tako slaba smrt.)

Radio Gaga je v času svojega obratovanja postal naša obča komunala, ki vsak petek pogoltne ves drek slovenskega družbenopolitičnega prizorišča, ga duhovito predela in tako iz cenene tragedije dela kakovostno tragikomedijo. Čeprav je Radio Gaga neprizanesljiva politična satira, gre pod krinko rahle »trčenosti« njenih likov in zaradi imperativa – izogibanja zlobi ali vulgarnosti – v svoji reinterpretaciji dogajanja »neoškodovan« še veliko dlje, kot bi lahko šel sicer. Čestitke in – še na mnoga leta!

Podmladek o sašu:

O njem govorijo izključno v presežnikih – da je simpatična otroška duša v odraslem človeku, da ne vlada s trdo roko, da je eden najbolj duhovitih, pronicljivih in inteligentnih ljudi, ki pa najpogosteje uporablja le dve besedi: ne vem. (O čem bo ta teden Gaga, Sašo? Ne vem. – Kdaj moramo biti tam? Ne vem.)

Sašo o podmladku:

Ker se je o Saševem odnosu do mladičkov od nekdaj vedelo bore malo, bo tako tudi ostalo.

Kdaj prideta na vrsto še »neobdelana« Miša Molk in Mario Galunič?

Ker v Radiu Gaga ne oponašajo likov, ki so od triasa dalje nespremenjeni, Miša in Mario pa za gotovo ne sodita mednje, ju verjetno ne bomo dočakali? Hribar: »Ne. Ju ne nameravamo naštudirati, ker je vsak dan v zraku to, da ju jutri ne bo več na televiziji!«

Stranka radio GAGA?

In če bi se Radio Gaga pridružil tistim, ki se lotevajo predvolilno priljubljenega početja, ustanavljanja strank, kdo bi bil, poleg poslušalcev oddaje, seveda, v njihovi stranki? »Po mojem bi me resno diskreditirali, češ, a zdaj se pa Hribar gre politiko?!? Verjetno bi se ljudem zagabil, če bi me povezali z neko politično opcijo,« meni Sašo.

Sašo Hribar

Nesojeni inženir metalurgije, ki je med študijem – v zmagoviti rdeči trenirki – služil cvenk tudi kot vodja galvanizacije v tovarni, se je do danes že pretransformiral v medijsko zvezdo, a, hvaljenjezus!, ni slekel svoje trenirke. Od številnih bolj ali manj odbitih projektov (v preteklih dveh letih so najodmevnejši vodenje rubrike Kislo jabolko in zdaj Trikotnik v oddaji Tistega lepega popoldneva ter projekt Moja soseska) se je ljudem v celice malih možganov najmočneje zajedel z ustvarjanjem oddaje Radio Gaga.

Trenutno desnoročno delno ohromljeni Hribar (pri košarki si je poškodoval mezinec in »so mi z bormašino zavrtali vanj tole žico«) pravi, da je vojna le nadaljevanje politike z drugačnimi sredstvi. In kaj je potem Radio Gaga? »Na neki način sooblikujemo, celo spreminjamo politično podobo Slovenije – tisti, ki oddajo ustvarjamo, in tisti, ki jo poslušajo. Statistično gledano imajo liki v Radiu Gaga več možnosti izražanja mnenj kot v uradni politiki!« In koliko ga lahko izražajo poslušalci? »Tisti, ki kličejo v oddajo, so ugotovili, da lahko ob vključitvi lika nekega politika izrazijo v javnosti svoje politično mnenje, ki ga sicer ne bi mogli po etru nikoli.«

In kako lahko Sašo presodi, ali je sogovornik vreden daljše debate ali ga gre zavrniti že takoj po pozdravu, kar tudi ni redko? »To začutim velikokrat že po prvem stavku. Po tem, če poslušalec lik politika pokliče z njegovo resnično funkcijo ali z izvirnim imenom, ne pa z našim vzdevkom, lahko predvidevam, da ni sprejel igre in bo tudi govoril temu primerno.«

Čeprav so nekateri poslušalci slišati zares trapasto, pa po Saševih besedah tega sploh ne igrajo! »Najhuje je pa to, da so ljudje čisto odvisni od politike! Tako so indokrinirani, da so nekateri ZARES jezni. Če lika, ki ga prikličemo v oddajo, ne marajo, nekateri ponorijo. Kakšen se zdi samemu sebi strašen junak, ko pljuva po katerem od politikov in si s tem hrani ego!«

A ne glede na to liki živijo svoje življenje. »Lahko jim značajske lastnosti dodajam, odvzemam, spreminjam … Če mi gre kakšen lik posebej na živce, še posebej z veseljem naredim bebca iz njega … A pri tem nekateri liki stagnirajo, drugi pa se razvijajo. Poglejte Bavčarjev lik; on je ostal zategnjen! Vizualiziral sem ga v različnih vlogah, a se v treh letih ni nikamor premaknil! Medtem smo Janši lahko prilepili že vse – od politike, kulinarike, žensk do plezanja!«

»Čeprav je biti vsak petek dopoldne ustvarjalen in duhovit na ukaz precej stresno in je bilo treba kar nekaj let iskati ustrezne ventile za sproščanje (bili so časi, ko s Filipčičem nisva prišla nikoli trezna na oddajo), zdaj že leta ne pomnim več, da bi pred oddajo popil kaj alkoholnega. Enostavno se preklopim.« Nikoli ne nastopi ustvarjalna blokada, krč pred ali celo med oddajo? »Ne. Zgodilo pa se je že, da smo se sredi oddaje vprašali: ‘Ja, kaj pa mi delamo tukaj?!’« Dokler bo to le občasni zdravi skepticizem ustvarjalcev in o njihovem početju ne bodo podvomili poslušalci, Radiu Gaga priljubljenost zagotovo ne bo padla.

Marjan Šarec

Ko na prvem programu Radia Slovenija v petek dopoldne zaslišite malce vase pogreznjeni, rahlo trpeči glas, se seveda najprej vprašate, ali je to res gospod predsednik, ki zmedeno govori o tem, katero novinarko bi najraje vzel s seboj na poslovno večerjo. Ko se temu pridruži kak poseben zvočni učinek, recimo padec krožnika in komentar Hribarja: »O, težave pri postrežbi!«, pa veste, da je to oddaja Radio Gaga, v kateri Marjan Šarec, ki imitira Janeza Drnovška alias Johanesa, poleg upokojenke Grete skrbi za oživljanje likov Matevža Krivica (alias gospoda Matevža), Dušana Kebra (alias Duleta), Antona Ropa (alias magistra Burglerja), Saša Pečeta (alias Sašona) in Radka Poliča (alias Sraca).

Kako je Sašo Hribar treščil v Marjana Šarca, študenta igre na AGRFT? Spoznala sta se, ko so ju povabili k igranju v predstavi gledališča Satirikon Kako se znebiti tujca. Tujca so se menda že znebili, Marjan pa se Saše – na srečo poslušalcev – še danes ni. Na začetku se je pustil kar dolgo prepričevati – kljub temu, da je imel v oddaji Tv Poper dvajset imitacij likov v eni sezoni – in se nekako kar ni mogel opogumiti. »Ko pa sem končno zbral korajžo in prišel v petek na snemanje Radia Gaga, Saše ni bilo.«

Ker je pač tisti dan zelo snežilo in ga je zamedlo nekje na poti od rodne Višnje Gore do Ljubljane … A to je bil le prvi test vzdržljivosti za improvizacijo in pripravljenost na nenadne spremembe, ki so edino, kar je ‘ziher’ v oddaji Radio Gaga. Nobena ni namreč pripravljena vnaprej. No, kakšno minutko pred začetkom se že zmenimo, kaj bo tema.«

Marjan sledi aktualnim političnim dogodkom, da ima na zalogi dovolj tekočih informacij in nekaj obrabljenih, a pri politikih sila priljubljenih floskul v stilu: vse opcije so še odprte/napake odpravljamo pospešeno/nihče ne trdi, da napak ni, ampak …

Noben politik, ki ga Marjan oponaša, zaenkrat zaradi tega še ni bil odkrito jezen ali užaljen. »Ko je Anton Rop na nekem nastopu gledal sebe v meni, je imel na ustnicah nasmešek. A ko se politik smeje, je to tako kot pri Japoncih – bolj ko se smejejo, bolj so jezni! No, Rop me je na koncu pohvalil, toda ne bojim se tudi negativne kritike! Ker v oddaji ne govorim ničesar, kar ne bi bilo res! Smo le poustvarjalci družbenega dogajanja, a pri tem nismo nikoli zlobni ali vulgarni.«

In ko se kakšen poslušalec preveč razvname in začne smrtno resno spraševati »Drnovška« o denacionalizaciji ali čem podobnem, mu Marjan pač smrtno resno odgovarja. »Če mi reče, da vendarle napake v tem sistemu še vedno so, mu pač rečem: Seveda so in delamo na tem, da jih odpravimo, a še nismo našli ustrezne rešitve!« Bolj ko se delajo na Radiu Gaga norca iz tega, da naš predsednik pove vse, a hkrati nič, bolj se zdi, da tako tudi res je.

Ali Marjana med oddajo kdaj popade neustavljiv smeh? »Seveda. Ko postaviš lik v takšno situacijo, da se ne moreš zadržati. Ko je ‘Drnovšek’ na obisku v Franciji s Chiracom na poslovni večerji jedel polže, smo ugotovili, da je to početje kar zahtevno opravilo, ker bolj ko polža žvečiš, več ga je …« (smeh)

In kako Marjan vidi odnos podmladka do idejnega očeta Radia Gaga? »Nimam občutka, da bi Sašo karkoli vodil – kaj mi že sugerira, a ko potem jaz naredim malo po svoje, tega ne kritizira. Tu itak ni meril za to, kaj je slabo ali dobro – mi jih postavljamo sproti.« Bomo kdaj pričakali obisk Kučana na Radiu Gaga? »To naj ostane zaenkrat še skrivnost,« je bil Marjan skrajno diplomatski in politično korekten.

Jasna Kuljaj

»Zadnje čase politika ne riše ravno nasmeha na ustnice ljudi. Če ga s svojim likom v Radiu Gaga narišem vsaj enemu, je moj cilj glede sodelovanja pri oddaji dosežen,« pravi Jasna, ki je kot Helga »kriva« za to, da je gostja Gagaja tudi zvezda slovenskega turbofolka Helena Blagne. Ko je kot študentka novinarstva na FDV Jasna prestala avdicijo na Radiu Slovenija, je bila nekaj časa asistentka na jutranjem programu Vala 202, kjer ob petkih že dlje časa sodeluje tudi tehnični mojster Srečo Katona.

Ko je prinesla kavo, je zagostolela Sreču kot Helena Blagne: »Hvala lepa, hvala lepa!« In ta ji je predlagal, naj pride v petek kar na Radio Gaga, ker bo Sašo v njej zagotovo zaslišal kaj uporabnega. Res je sledilo povabilo. »Prišla sem malo pred začetkom oddaje, da bi se še natančneje dogovorila, kakšna bo moja vloga. No, pa je bilo malo drugače. Sašo me je kar naenkrat med oddajo poklical v studio in mi, trenutek preden me je vklopil v program, rekel le to, da je Laško prevzel Union, jaz pa moram odigrati novonastavljeno direktorico. In sem se pač morala znajti …«

Od takrat Jasna ni nikoli vedela, kaj bo rdeča nit oddaje, ampak Radio Gaga tako ali tako ne potrebuje scenarija. »Na začetku sem si še želela, da bi me Sašo malo vodil, in sem ga ob četrtkih klicala, da bi izvedela vsaj približno, o čem bo tekla beseda naslednji dan, a sem kmalu videla, da je to brezupno, ker je bil odgovor le: ‘Helga, ne vem. Bomo vid’l’. Lepo se mej’!’ Potem sem pač sprejela, da ti da Sašo malo prej neko iztočnico, ti pa moraš na to reagirati.« Sašo ji je že na začetku položil na srce (brez uporabe katetra, seveda) le to, naj ne bo žaljiva ali vulgarna, ker je to najlažje. Tako ali tako vsi želijo slišati kaj o Heleninih famoznih joškah.«

In koliko mora za še prepričljivejše oponašanje Blagnetove vedeti o njej kot o osebi? V nasprotju s Sašo, Marjanom in Juretom, ki morajo biti zaradi likov, ki jih oponašajo, seznanjeni z aktualnostmi v zvezi s temi ljudmi v realnem življenju, Jasni za dovolj dobro odigrano Helgo ni treba vedeti najnovejših tračev o Heleni Blagne. Poleg tega pa je veliko Heleninih lastnosti – samozagledanost, negovanje podobe predane matere, pevske dive, ki je (hm, žal!) zatajila svoj jeseniški rod, in zveste žene »pravega moškega« – že tako del kolektivne podzavesti Slovencev.

»Uporabim le ta znani medijski konstrukt, da se ne razume najbolje s Simono Weiss, sicer pa izhajam predvsem iz sebe in svojih izkušenj. Če pridem na radio z avtobusom, Helga reče: ‘V oddajo sem prišla z avtobusom Mestnega potniškega prometa. Sedela sem v sredini, ker se me tam najbolje vidi.’ Dejansko se sama zares usedem tja, a to le zato, ker sem tako navajena.«

In odzivi Blagnetove na to? »Samo enkrat sem šla na njen koncert in ji dala liter očetovega cvička, za katerega vem, da ga ima rada. Takrat mi je s tem, ko je rekla, da še spi, ko je na sporedu Radio Gaga, dala vedeti, da je vse skupaj nekako ne zanima …« Čeprav je Jasna od vseh treh Saševih gagajevčkov najbolj občasna gostja ter ima ambicije v studiu in resnem novinarstvu, bi se z veseljem udeležila tekmovanja v oponašanju Helene, če bi ga kdo priredil, ker je v Sloveniji kar nekaj žensk (in moških!), ki jo dobro posnemajo.

Jure Mastnak

In kje je Sašo staknil Jurčija in njegov talent? Študent filozofske fakultete dela honorarno kot športni novinar Radia Slovenija. Ker je bil Sašo od nekdaj njegov vzornik, ga je velikokrat prišel gledat in poslušat v studio med oddajo. In njegovo gagajevsko razdevičenje? »Prvič sem moral odigrati francoskega novinarja Le Monda. Sproti sem si izmišljeval svoj francoski govor, ki ga je Sašo – pač po svoje – prevajal.

Poleg doktorja Bučka, ki naj bi bil alter ego Franceta Bučarja in Arnolda Schwarzeneggerja (alias Švarceneger), je Jure predvsem mojster oponašanja športnih legend; z njegovim glasom pred mikrofonom oživijo Zmago Sagadin (alias Zgubo Segedin), Srečko Katanec (alias Sračko Katanec), Miran Ališič (alias Luljo Ališič), Franci Jerančič (Jeremija), Mitja Kunc, Zoran Jankovič, Ludve (sin Martelanca), avstrijski novinar Šiklgruber, Gunde (predsednikova papiga), Rudl (predstavnik doma za ostarele) ...

Jure je znan po tem, da zelo hitro osvoji govor nove osebe. »Težko sicer razložim, kako to naredim, a mislim, da gre le za neke vrste posluh. Govor določene osebe imam enostavno v ušesu in ga le še sproduciram.« Čeprav je po štirih letih dela na Radiu Gaga že tako zverziran, da se je bil v neki oddaji pripravljen vklopiti v pogovor kar po mobilniku med smučanjem v Franciji, pa priznava, da je imel na začetku strašno tremo. Zdaj lahko – tako kot Marjan in Jasna – »prikliče« lik v trenutku, ko si ga Sašo (v vlogi voditelja ali novinarja Radia Gaga) ali kdo od poslušalcev zaželi. Osebe, ki jih Jure oponaša – do zdaj jih je bilo petnajst – nikoli niso bile jezne zaradi tega. In Juretov spomin na kakšen smrtnonosni napad smeha med oddajo?

»Ja, se zgodi, da se res ne moremo zadržati! Da postavimo lik v tako abstraktno situacijo, da postane nevzdržno biti resen – ko smo recimo delali reportažo o tem, kako je dr. Bučko na Susku odkopaval kosti, ki so ležale nenavadno skupaj, ker so bile od homoseksualcev. Sledil je spontan izbruh smeha, ki smo ga seveda pred poslušalci skrili s pritiskom na odrešilni gumbek …«

Seveda je Jure svojo spretnost posnemanja glasov že s pridom uporabil tudi po telefonu. A kljub resničnemu talentu, v katerega me je moral prepričati tudi med intervjujem – oponašal je vse, od Švarcenegerja do Segedina – najbližji zdaj že ne padajo več na finto.

TEKST: Nina Orel

FOTO: Ivana Krešić

Novo na Metroplay: Kaj lahko pri e-mobilnosti storimo doma, da zmanjšamo tveganje za požar?