Ameriška filmska akademija kritike vztrajno prepričuje, da zmagovalce izbira zgolj na podlagi presoje njihovih ustvarjalnih dosežkov v preteklem letu. Pogosto pa se pojavljajo mnenja, da Akademija poleg ustvarjalnih upošteva še mnoge druge kriterije – med njimi tudi svoje politične preference in čut za to, kaj naj bi bilo v določenem trenutku »politično korektno«.

Njena pravila sicer izrecno prepovedujejo, da bi se kakorkoli ukvarjala z ekonomskimi in političnimi vprašanji, zato naj bi bile njene odločitve povsem neodvisne od trenutnega družbenopolitičnega dogajanja. V dobrih sedmih desetletjih podeljevanja oskarjev pa se je večkrat izkazalo, da so tudi pravila Akademije zato, da se jih krši. Včasih za to poskrbijo sami akademiki s svojimi odločitvami, včasih pa se jim uprejo kar podeljevalci in dobitniki nagrad.

Zvezde rešujejo svet

»Zahvaljujem se genialnemu režiserju, briljantnim producentom, neverjetnim soigralcem, mojim čudovitim staršem … brez njih ne bi bilo tega fantastičnega filma …« In tako dalje po končni špici in »vseh-ki-me-poznajo« – to je približno vse, kar smo vajeni slišati iz ust nagrajencev. Vsake toliko pa Akademija na oder spusti igralske mesije, ki sami sebe jemljejo hudo resno in radi pokažejo, da gre njim pa za nekaj več. Takrat se iz globokih dekoltejev in brezhibnih smokingov razlega: »Svobodo Tibetancem! Svobodo Indijancem! Svobodo Haitijcem! Svobodo Palestincem!«

Boter političnih predstav na podelitvah je Marlon Brando, ki ga je Akademija nagradila za vlogo mafijca Vita Corleoneja. Ko je 007 Moore razglasil zmagovalca, na oder ni prišel don Brando, ampak »indijanska princesa« Sacheen Littlefeather. V Brandovem imenu je zavrnila nagrado, potem pa odrecitirala govor o zatiranju ameriških Indijancev.

Brandov kipec naj bi se tako še vedno valjal po Akademiji, za gospodično Maloperó pa se je izkazalo, da sploh ni Indijanka. Vanessi Redgrave, glasni simpatizerki Palestincev, je ušlo leta 1978, med sprejemanjem oskarja za najboljšo stransko vlogo. Podoba protestnikov, ki se niso strinjali z njeno nominacijo, ji ni dala miru, zato se je med svojim govorom zahvalila tudi Akademiji, ki se ni pustila ustrahovati skupini »sionističnih nasilnežev« pred vrati. Enega bolj znanih »ekscesov« pa je zagrešil Richard Gere, ko se je pred devetimi leti na podelitvi razgovoril o Kitajski, ki da ni »nepravična le do svojega naroda, ampak tudi do Tibeta«.

Zaželel si je, da bi vsi »poslali ljubezen in resnico in zdravo pamet« nekam tja proti Pekingu. Na isti podelitvi sta podeljevalca Susan Sarandon in Tim Robbins z rdečima trakovoma izrazila podporo več kot 200 HIV-pozitivnim ilegalnim imigrantom s Haitija. S hollywoodskega odra sta ameriške oblasti pozvala, naj »priznajo, da HIV ni zločin, in spravijo te ljudi v ZDA«.

Glede na to, da so dosedanji nagrajenci po nekaterih podatkih demokratom namenili kar štiridesetkrat več denarja kot republikancem, liberalni značaj večine stvari, za ali proti katerim se bojujejo, ne preseneča. Kar pa še ne pomeni, da za svoje višje cilje izbirajo pravi kraj in čas.

Scenarist (tudi sam oskarjevec) Paddy Chayefsky je Redgravovi tako le nekaj trenutkov po njenem nastopu spontano zabrusil: »Vrh glave imam že vseh, ki izkoriščajo podelitve oskarjev za širjenje svoje osebne politične propagande. Vanessi Redgrave bi rad povedal, da njena osvojitev nagrade Akademije ni eden ključnih zgodovinskih trenutkov in ne zahteva razglasov – preprost 'hvala vam' bi povsem zadoščal!« Hvala, Paddy!

Podcenjeni temnopolti filmarji

Pripadniki nebelih rasnih skupin opozarjajo na dejstvo, da jih Akademija preredko povabi na svoj oder. Od 278 igralskih oskarjev, kolikor so jih podelili od leta 1929 do lani, jih le šest stoji na policah temnopoltih igralcev. Prvega je še pred drugo svetovno vojno osvojila Hattie McDaniel za stransko vlogo v takratni megauspešnici V vrtincu. Edini »črnski« kipec za glavno vlogo je leta 1963 osvojil Sidney Poitier, ki je bil tudi sicer prva velika temnopolta hollywoodska zvezda.

Praviloma pa so temnopolti le »gostje na zabavi nekoga drugega«, kakor se je izrazil eden tistih, ki Akademijo kritizirajo zaradi zanemarjanja dosežkov nebelih filmskih ustvarjalcev. Neredka so mnenja, da Akademija točno ve, kdaj je skrajnji čas, da gre oskar spet v temnopolte roke. Je naključje, da je Poitier (sicer nominiran že leta 1958) nagrado osvojil prav tistega leta (1963), ko je JFK naredil prve obotavljive korake proti zmanjševanju rasne segregacije?

Ko so se znamenite sanje Martina Luthra Kinga aprila 1968 končale pod streli belega atentatorja, je Akademija podelitev prestavila za dva dni, da so se njeni člani lahko udeležili pogreba. Ironično (a v skladu z duhom časa) je bil za najboljši film tedaj razglašen V vročici noči, ki je ilustriral rasne napetosti, predsodke in končno vzajemno spoštovanje med uglajenim črnim detektivom s severa in rasističnim belim policajem z juga.

Za ponovno nominacijo Poitierja, ki bi si jo po mnenju mnogih zaslužil, je Akademiji zmanjkalo sape, sedem nominacij in pet oskarjev, ki jih film je dobil, pa mnogi pripisujejo prav zgodovinskemu trenutku, ki so ga zajahali ustvarjalci filma.

Rdeča panika, črna lista

»Dolgo sem mislila, da 'črna lista' pomeni Hattie in mene,« je sol na dve hollywoodski rani stresla Whoopy Goldberg. Spomnila je na šestdeset let večnosti med prvim in drugim temnopoltim ženskim oskarjem (tega je Whoopy dobila za stransko vlogo v filmu Duh), obenem pa priklicala še najtemnejšega hollywoodskega duha: senator McCarthy je v 50. letih na vsakem koraku videl novo komunistično zaroto.

ZDA so – po začetku hladne vojne, sovjetskem testiranju atomske bombe in zmagi komunistov na Kitajskem – zapadle v kolektivno komunistično paranojo, zaradi katere je delo (med drugim) izgubilo 2700 vladnih uslužbencev. Kakor je bilo slišati na eni izmed podelitev oskarjev, se je filmska industrija na McCarthyjeve blodnje o »rdeči grozi« legitimno priznane zloglasne kongresne komisije odzvala »s srčnostjo in pogumom sklede krompirjevega pireja«. Hollywood je pohlevno pisal črno listo, na kateri so se znašli vsi, ki niso želeli sodelovati v kongresnem lovu na čarovnice z rdečo knjižico.

Da perilo iz petdesetih še danes ni oprano, so pokazali tudi protesti pred tremi leti, ko je Akademija oskarja za življenjsko delo dodelila režiserju Eliji Kazanu. Pred pol stoletja se je zaradi nekdanjega simpatiziranja s komunističnimi ideali posul s pepelom in pred kongresno komisijo odpel imena kameradov, ki so jih takrat delili z njim. Tako jih je spravil ob filmski kruh, sebe pa postavil pred zid javnega zaničevanja.

Ko so ga pred tremi leti nagradili za njegov režiserski opus (Na pristaniški obali, Vzhodno od raja, Tramvaj poželenje …), se je na Akademijo vsul plaz žolčnih kritik – kakopak ne zaradi Kazanovih režiserskih, ampak političnih referenc. V dvorani so ob njegovem prihodu na oder le redki stoje ploskali. Večina je okamenela na stolih. In dokazala, da oskar včasih nima nobene zveze s filmi. Za sedeče je bil kipec, ki ga je dobil Kazan, sam po sebi politična izjava – ker ga je dobil Kazan.

Akademija se je zaradi »komunistične grožnje« prvič znašla v kočljivem položaju že leta 1947, ko sta režiser in producent enega izmed večkrat nominiranih filmov v času od zaključka snemanja do nominacij pristala na črni listi. Čez šest let je bilo še huje – na črni listi je bil avtor filmske zgodbe, ki je celo zmagala, medtem ko se je sam pred komisijo skrival v Mehiki.

Po takšnih in podobnih dogodkih je Akademija leta 1956 za dve leti sprejela uradno pravilo, s katerim je »komuniste« – get this! – povsem izločila iz tekmovanja za oskarje. Akademija se je tako jasno izrekla v korist tezi, da je daleč od imunosti na aktualno družbenopolitično dogajanje.

Družbeno odgovorni oskarji

Hollywood je kriza identitete zajela še pred »rdečo paniko«. Po napadu na Pearl Harbor decembra 1941 je začel dejavno skrbeti za moralo naroda v vojni, kar je Akademijo napeljalo na nekaj precej bizarnih odločitev. Oskarji za leto 1941 so prinesli enega najbolj legendarnih porazov v zgodovini Akademije. Wellsov mračnjaški, a mojstrski Državljan Kane, zgodba o časopisnem mogotcu od rojstva do samotne smrti, je pogorel v tekmi z zgodbo o valižanskih kopačih premoga (Kako zelena je bila moja dolina), ki je znala osladno pogreti srce.

Kane je od devetih nominacij pobral le nagrado za izvirni scenarij, Zelena dolina je odnesla deset nominacij in pet oskarjev. Poseben primer je bila tudi kategorija dokumentarcev leto pozneje. Nominirancev je bilo kar 25 – vsi z vojno tematiko, končni zmagovalci so bili štirje. Domov so (kot vsi drugi zmagovalci) namesto pozlačenih odnesli kipce iz gipsa – svojevrsten odziv Akademije na vojno pomanjkanje.

Štirideseta nasploh veljajo za desetletje »družbeno odgovornih« oskarjev. Med vojno je Akademija krepila moralo, po njej pa moralno odgovornost. Štirikrat v petih povojnih letih so bili za najboljše izbrani resni filmi z družbeno pomembno tematiko – začelo se je z alkoholizmom (The Lost Weekend), nadaljevalo pa s težavami vojnih veteranov v filmu Najboljša leta našega življenja (ki je postavil standard za prihodnje povojne zmagovalce, skupaj z Lovcem na jelene po vojni v Vietnamu).

Leto za veterani je film na temo antisemitizma prvič proslavil Kazana, njegov najresnejši tekmec pa je bil film o rasni nestrpnosti.

Zgodil se je 11. september. Mirno lahko začnemo pobirati stave, kdaj bo oskarja dobil prvi film o talibanih.

TEKST: Neva Nahtigal

FOTO: Reuters & Michael Kornafer

Novo na Metroplay: “Ljudje mislijo, da je podjetništvo bogastvo brez truda!” | Marko Verdev