Požar v Amazoniji, Greta, njeni kritiki in opustošenje, ki se dogaja pred našimi očmi!

Od požiga do požiga – savana

V Amazoniji ni zagorelo po nesreči, ampak gre za namerno krčenje deževnih gozdov za namene poljedelstva, živinoreje, rudarjenja in drvarjenja – in to je popolnoma ušlo izpod nadzora. Pravilneje rečeno, nadzora dejansko ni (bilo) več.

Odkar je oblast v Braziliji letošnjega januarja prevzel konservativni neoliberalno oholi predsednik Jair Bolsonaro, je po uradnih podatkih in satelitskih posnetkih, ki jih je posredoval Brazilski nacionalni inštitut za raziskovanje vesolja (INPE), v Braziliji letos izbruhnilo okrog 75.000 gozdnih požarov, kar je naj­večje število po letu 2013 oziroma kar 84 odstotkov več kot lani, od tega večina v amazonskem pragozdu. Brazilski pred­sednik je INPE obtožil, da skuša s satelitskimi podatki spodkopati vlado, ter konec avgusta celo namignil, da bi lahko bila za požare, ki so se razdivjali v amazonskem pragozdu na severu Brazilije, kriva kriminalna dejanja nevladnih okoljskih organizacij. Okoljevarstveniki so Bolsonarove navedbe ostro zavrnili. Dejstvo je pač, da se je v skladu z Bolsonarovimi predvolilnimi obljubami enormno povečalo krčenja gozdov – živinorejci hočejo vedno več prostora za vzrejo živine in gojenje pridelkov (sojo), s katerimi hranijo svojo živino, poleg tega jo izvažajo po svetu (tudi v Slovenijo?). Gre torej za goli pohlep, ki uničevalno divja skozi deževne gozdove brez zavedanja o njegovem pomenu za človeštvo.

Pomen tropskih gozdov

Amazonski deževni gozd oskrbuje naš modri planet s petino celotne količine kisika, prav tako naj bi prečistil četrtino CO2 z vsega sveta. Človeštvo torej izgublja pljuča sveta, kakšni milijarderji pa še kar sanjajo o tem, da bi živeli v razkošnem podzemnem bunkerju ali da bi se s svojim športnim avtomobilom vozili po Marsu … Ljudje očitno ne razumemo, da je dihanje osnovna fiziološka potreba, jemljemo ga za samo­umevnega in si težko predstavljamo, da bi nam kdo kratil to pravico, sploh ne nekdo nekje daleč s posegi v Amazoniji. A tukaj gre za metuljev učinek, vsi smo povezani. (Tudi s pohlepom, seveda.)

Krčenje tropskih gozdov je odgovorno tudi za približno petino svetovnih emisij toplo­grednih plinov, saj se pri sežiganju gozdnih rastlin, da bi pridobili zemljo za obdelovanje, sproščajo velike količine oglji­kovega dio­ksida, kar prispeva h globalnemu segrevanju, in začarani krog se sklene. Ne moremo se izogniti niti vplivu na vodni krog, saj drevesa s koreninami črpajo podtalnico iz zemlje in jo skozi liste izločajo v ozračje. Zato je logična posledica krčenja površin pragozdov tudi bolj suha klima, ker se tako zmanjša količina vode v tleh in podtalnici, prav tako pa tudi vlage v ozračju. Zaradi manjše vlage v prsti se množijo pojavi erozije tal, poplav in zemeljskih plazov.

Z vidika raznolikosti rastlinskih vrst so de­ževni gozdovi slikoviti kot v najlepših risankah. V tropskem deževnem gozdu najdemo približno 80 odstotkov znanih svetovnih rastlinskih vrst, kar ga uvršča med najbolj raznolike ekosisteme na planetu. S požiganjem torej drastično zmanjšujemo število rastlinskih vrst. Groba ocena je, da zaradi krčenja deževnega gozda vsak dan izgubimo 137 vrst rastlin, živali in insektov, kar pomeni 50 tisoč vrst na leto. Nekateri strokovnjaki celo trdijo, da bo krčenje tropskega deževnega gozda pri­pomoglo h koncu holocena, sedanje geološke dobe, ki traja od približno leta 9500 pred našim štetjem. Drugače povedano, v sedanjem tempu bo Amazonija dosegla nepovratno točko, ko se ne bo mogla več obnavljati, pragozd bo postal savana, in to zaradi nonšalance, ignorance, debilizma homo sapiensa. Zaradi človeškega pohlepa.

Navkljub opozorilom nateg

Posledice te ekološke katastrofe niso tako oddaljene od nas, kot se morda komu zdi. Oglasili pa so se tudi tisti, ki živijo v simbiozi z deževnim gozdom od pamtiveka. Amazonski staroselci, njihovi poglavarji in modreci. V strahu opozarjajo, da Bolsonaro vzpodbuja kmetovalce in živinorejce k požigom. »Ubijate naš in vaš planet!« pravijo. Staro­selci pozivajo Bolsonara in druge svetovne voditelje, naj se spametujejo, saj bodo posledice enake za vse. Pod njihovim in tudi svetovnim pritiskom, sploh po napovedi francoske trgovinske blokade, se je zato v Kolumbiji sestalo sedem južnoameriških držav. Bolsonaro se ni blagovolil udeležiti srečanja, bojda zaradi nujne zdravstvene operacije, ni pa pozabil po videokonferenci opozoriti drugih voditeljev, naj se zoperstavijo pozivu francoskega predsednika Macrona po mednarodni zaščiti Amazonije, češ da morajo južnoameriške države ubraniti svojo suverenost.

Brez preveč vmešavanja, torej. Predstavniki sedmih južnoameriških držav, ki pokrivajo območje Amazonije – Bolivija, Kolumbija, Ekvador, Gvajana, Peru, Surinam in seveda Brazilija – so torej pridno in hitro podpisali sporazum o Amazoniji, ki vsebuje dogovore o pogozdovanju, satelitskem nadzoru ter hitrem kriznem odzivanju, pri tem pa so jezni javnosti natresli še nekaj fraz o »svetovnem zakladu, harmoničnem odnosu z materjo Zemljo in kolektivni odgovornosti«. Če vam je ob tej hipokriziji slabo, naj dodamo še to, da sta na začetku septembra tudi ZDA in Brazilija podpisali sporazum, ki je namenjen ohranjanju biološke diverzitete v Amazoniji, vreden 100 milijonov dolarjev.

Državi pa se strinjata, da je treba še naprej podpirati zasebni sektor za razvoj Amazonije, in vsi vemo, kaj to v resnici pomeni za to območje, posledično pa za ves svet – nadaljevanje starega, nadaljevanje uničenja, morda le ohranitev majhne zelene zaplate, ki jo bomo kot muzejski eksponat kazali zanamcem. A brazilski zunanji mini­ster meni, da je to edini način, da se ga zaščiti. Kdo je tukaj šprical šolo? Kdo nas tukaj nateguje?

Stresla se je gora, rodila se je …

Medtem pa se je drobna miška v človeški podobi, stara 16 let, začela vedno bolj gromko oglašati in pri tem (morda) stresla marsikatero goro … Greta Thunberg je začela ozaveščati javnost kot glas otrok, glas nove generacije. S skoraj biblijskim zanosom je žugala s prstom in z glasom, drhtečim od pravičniške ogorčenosti, 23. septembra v New Yorku v OZN grmela na visoke predstavnike z vsega sveta. »Vse je narobe. Ne bi smela biti tukaj. Morala bi biti v šoli na drugi strani oceana. A vi se po rešitve obračate na nas mlade. Kako si drznete!« je mlada švedska aktivistka začela svoj govor. »S svojimi praznimi obljubami ste mi ukradli sanje in otroštvo, pa sem pravzaprav ena izmed srečnejših na tem svetu.« Greta je poosebljena slaba vest vseh tistih, ki si zatiskajo oči.

A gotovo bi si lagali, da je s svojo proniclji­vostjo in neposrednostjo kaj dosti dregnila v njihov (in tudi naš) udobni zapredek. Če pa že, o njej govorijo, da je le zmanipulirana marioneta, da je njeno mesto v šoli, in celo javno dvomijo o njenem mentalnem zdravju. Stališče vladajočih elit sveta po­oseb­lja odziv ameriškega predsednika Donal­da Trumpa, ki se je na njene besede, da »ljudje trpijo, ljudje umirajo, celotni ekosistemi se podirajo, smo priča masovnemu izumrtju vrst, vse, o čemer govorite, pa je še vedno denar in pravljice o večni gospodarski rasti«, 24. septembra odzval s tvitom: »Videti je kot zelo srečno mlado dekle, pred katero je svetla in čudovita bodočnost. Tako lepo je videti!« Nato se je Trump 3. oktobra odzval na zapis tviterke Kellie – »Kakšna igralka! 'Morala bi biti v šoli!' Ona ima najboljše izobraževanje, kar ga socializem lahko ukrade. Jaz ne bom talka nekoga, ki je šele dobil vozniški izpit. Žal, punčka! Reci AI, naj poskuša znova.« – takole:

»Še naprej delaj tako dobro, Kellie!«

Seveda ne smemo spregledati tudi odziva ruskega predsednika Vladimirja Putina, ki je 2. oktobra v Moskvi na energetskem forumu dejal: »Morda vas bom razočaral, toda jaz ne delim splošnega navdušenja nad govorom Grete Thunberg. Greti nihče ni pojasnil, da je sodobni svet zapleten in drugačen in … ljudje v Afriki ali v številnih azijskih deželah si želijo živeti na isti ravni blagostanja kot na Švedskem.« Rekel je še, da medtem ko je treba podpirati mlade naravovarstvenike, »si pa to, da kdo izrablja otroke in najstnike za svoj osebni interes, zasluži samo obsodbo«. Pa dodal je še: »Prepričan sem, da je Greta prijazno in zelo iskreno dekle, a odrasli morajo narediti vse, da se najstniki in otroci ne bodo znašli v ekstremnih situacijah.« Če ruski predsednik ve, da kdo izrablja Greto, če pozna te strice iz ozadja, naj konkretno pove, sicer pa to lahko imamo za navaden piarovski spin. Upamo, da se jih ne boji, kakor se jih bojijo (kdo bi vedel, morda celo upravičeno) nekateri na južni strani Alp …

Torej, kaj lahko rečemo o mentalnem zdravju ljudi, ki imajo v rokah pomembne niti in jih vlečejo tako, kot da s(m)o vsi nedotakljivi? Tu so politiki in gospodarstveniki, ki ne vidijo dlje od svojega nosu, kar je pri pooblastilih, ki jih imajo, najmanj neodgovorno, pravzaprav že kar nevarno, saj jih ima potemtakem večina resne osebnostne ali celo duševne motnje. Svet je očitno v rokah peščice z oblastjo zaslep­ljenih narcisoidov, tako nesramno bogatih posameznikov in korporacij (o tem, da ne plačujejo davkov, ki bi jih morale, tukaj pustimo ob strani), in seveda politikov, ki smo jih izvolili sami (in jih še volimo), 16-letnica pa jih, naj to obračajo ali obra­čamo po mili volji, upravičeno kliče k odgovornosti.

Gorela tudi Sibirija

No, planet je krvavel že prej v Sibiriji, a se nihče ni prav posebno razburjal, čeprav je ruska podružnica Greenpeacea v sporočilu za javnost letos opozorila: »Gozdni požari na vzhodu Sibirije že zdavnaj niso več samo lokalna težava. Spremenili so se v ekološko nesrečo z grozljivimi posledicami za celotno državo.« Dodali so, da je letos zgorelo skoraj že 12 milijonov hektarov, kar je povzročilo velike emisije ogljikovega dioksida in tako zmanjšalo prihodnjo sposobnost gozdov za njegovo absorpcijo. Nihče tudi ni kaj dosti posvečal pozornosti temu, da požari v Sibiriji vplivajo tudi na topljenje ledu na Arktiki, kar povzroča uhajanje metana, ujetega v permafrostu, s čimer se vpliv vsakega požara na podnebje najmanj podvoji, do učinka tople grede pa z metanom pride celo za 30 odstotkov hitreje. Ogromne količine metana so po vsem planetu pod morskim dnom v obliki plinskih hidratov. Gre za usedline, prepojene z vodo, ki je v polarnih predelih zamrznila, v toplejših oceanih pa se je v globljih delih morja strdila zaradi velikega pritiska, vmes pa se je ujel fosilni organski plin.

Na Arktiki je težava v priobalnih morskih plitvinah, ki zaradi splošnega taljenja ledu večji del leta vpijajo sončno energijo do večjih globin. Tudi do 100 metrov globokega dna lahko pride dovolj sončne energije, da se stali zgornja plast permafrosta in se začne sproščati spodaj ujeti metan. Spomnimo, metan je tista reč, ki jo med drugim ustvarja človek s svojim delovanjem, v glavnem se sprošča pri nepopolnem izgorevanju fosilnih goriv in je odgovoren za tri četrtine svetov­nih emisij CO2. Kar nekaj ga po zadnjih ugotovitvah proizvedejo govedo in drugi prežvekovalci z riganjem in izpuščanjem plinov (prdenjem), kar dokazuje, da je poraba mesa presegla vsako mejo normale. A roko na srce, niso krivi samo proizvajalci, saj kjer je povpraševanje, je tudi ponudba.

Če bi ljudje razmišljali bolj po pameti in ravnali odgovorneje do sebe in okolja samo z zmanjšanjem uživanja mesa, bi se ta svet že lahko začel vrteti drugače. A nikar ne usmerjajmo preveč pozornosti samo v mesno industrijo, tukaj je še ves transport, med ka­terim ladijski in letalski promet, ki veliko prispevata h gospodarski rasti, katastrofalno vplivata na planet, do leta 2050 pa se bosta oba še povečala, pa naj gre za potniški ali trgovski promet, s čimer se bodo povečale tudi emisije na skoraj 20 odstotkov vseh izpustov na svetu. Samo zato, da ceneje jemo, potujemo in zapravljamo za stvari, ki jih ne potrebujemo.

To ni generalka, Zemlja je samo ena

Naš planet poleg tega ječi pod bremenom vsakovrstne kontaminacije. Oceani, ki so največji proizvajalci kisika na svetu, se du­šijo v mikrodelcih plastike. Po predvidevanjih različnih fundacij naj bi leta 2050 imeli v oceanih več plastike kot rib. V zad­njih desetih letih je bilo proizvedene za polovico več plastike kot prej v celotnem 20. stoletju. Polovica te plastike je proizvedena zgolj za enkratno uporabo in jo torej po uporabi zavržemo. Koliko te plastike konča v naših telesih? Povprečen človek poje vsaj 50 tisoč delcev mikroplastike na leto, še približno toliko jih vdihnemo, kažejo izsledki prve raziskave o vnosu mikro­oplastike v človeško telo. A gre zgolj za okvirno oceno, v resnici je vnos plastič­nih mikrodelcev v naša telesa verjetno še nepredstavljivo večji. Kako toč­no mikroplastika vpliva na naše zdravje, za zdaj še ni dokončno znano. Znanstveniki opozarjajo, da obstaja nevarnost sproščanja strupenih snovi.

Nekateri delci so celo tako majhni, da lahko prodrejo v tkiva in sproži­jo imunske odzive, poznamo pa že spreminjanje spola pri nekaterih živalih, kar je po­sledica mikroplastike. Toda ker nič od tega še ni znanstveno neizpodbitno dokazano in potrjeno, kot pravijo, se lahko le zaskrbljeno spogledujemo med seboj in se čudimo z zdravniki vred, zakaj je kar naenkrat na svetu toliko avtoimunih, rakavih in drugih bolezni. Dandanes na primer že skoraj vsako družino doleti rakavo obolenje ali pa vsaj dobro poznamo nekoga, ki se spopada s to boleznijo, vsak pozna koga (ali ima sam težave) z alergijo, naše onesnaževanje plačujemo s svojim zdravjem, zraven pa še vedno jemo meso, kot da ga jutri več ne bo, množično uporabljamo letala in avtomobile, ki so, oh, kako čudovito, zdaj na elek­trični pogon, kar je, oprostite, navadno nakladanje, kar vejo že vsi, na čelu z avtomobilsko industrijo, pa vseeno ves svet drvi v proizvodnjo električnih avtomobilov, kot da je to rešitev za vse.

Ste se kdaj vprašali, kje končajo vsi nevarni odpadki, akumulatorji, baterije? To so tiste, ki vsebujejo več kot en odstotek živega srebra, srebra, kad­mija, svinca in litija. Imajo posebno reciklirno oznako (tri puščice v trikotniški povezavi), ta oznaka je namenjena prepoznavanju sekundarnih ba­terij, med katerimi so za okolje najnevarnej­ši nikelj-kadmijevi in svin­čevi akumulatorji. Saj jih vendar vestno zbiramo in ločujemo, da bi jih varno 'od­stranili'. A kako odstra­nili, če podatke o tem dejansko skrivajo? Če jih nismo izstrelili v vesolje, so še vedno nekje na našem planetu.

Ponekod se že zavedajo, da bo treba tudi z novodobnimi baterijami delati drugače, na primer v tovarni električnih komponent v nemškem Salzgitterju, kjer so celo mnenja, da bi njihova reciklaža lahko postala cenejša od kopanja po rudnikih. Gre pa za to, da bi zdrobili posamezne dele baterij in iz njih ustvarili prah z vsebnostjo dragih mineralov, ki se jih zdaj izkopava, seveda za proizvodnjo novih baterij. Druga konkretna rešitev za re­ševanje tega problema je podaljšanje živ­ljenjske dobe baterije – bate­rija, ki je odslu­žila avtu, je še lahko vedno dovolj dobra, da služi potrebam dnevnega gospodinjstva. Tretja rešitev, ki se mora začeti dogajati vsak hip, je, da se planet prebudi oziroma da se prebudimo ljudje na njem. Onesnažujemo in zastrupljamo vse: prst, podtalnice, oceane, in tudi zrak, ki ga dihamo. Kar se tiče oce­anov, navedimo članek Independenta iz letošnjega 1. oktobra (najdete ga pod naslovom Thousands of ships fitted with ‘cheat devices’ to divert poisonous pollution into sea), da ima na tisoče tovornih ladij po vsem svetu vgrajene lažne naprave, s katerimi odvračajo pozornost od svojega izpuščanja strupenih odplak v morja, zanje pa je bilo porabljenih že okrog 11 milijard evrov.

Greta nagrajena

Vrnimo se k mladi Greti.

Zaradi iskrenosti svojega boja je bila pred kratkim na Šved­skem nagrajena z alternativno Nobelovo nagrado in sklad, ki podeljuje nagrade, so to odločitev utemeljili takole: »Njena odločenost, da se ne bo sprijaznila z grozečo podnebno katastrofo, je navdihnila milijone njenih kolegov in okrepila njihove glasove in zahteve k takojšnjemu ukrepanju.«

Greta je dodala: »Nisem jaz tista, ki je zmagala. Sem del globalnega gibanja šolskih otrok, mladi­ne in odraslih vseh starosti, ki so se odločili za obrambo življenja na našem planetu. To nagrado delim z njimi.«

Septembra je skupaj s 15 drugimi mladimi iz 12 drugih držav pri otroškem odboru ZN vložila pritožbo proti članom te svetovne organizacije, da ne storijo dovolj za okolje in s tem kršijo konvencijo ZN o pravicah otrok. Ob tem je na robu solz in besna dodala: »Danes tukaj ne bo predstavljenih točnih rešitev in načrtov, kako zaustaviti podnebne spremembe, ker preprosto niste dovolj zreli, da bi resnici pogledali v oči. Puščate nas na cedilu, mladi pa začenjamo spoznavati vašo izdajo. Oči prihodnjih generacij so odprte v vas. Če nas boste še naprej razočarali, vam ne bomo nikdar odpustili.«

Nasprotno mnenje

Na Gretin govor v OZN se je odzvalo 500 znanstvenikov s pismom generalnemu sekretarju OZN Antóniu Guterresu (njihovo predstavitev si lahko ogledate tudi na YouTubu pod naslovom No Climate Emergency say 500 Scientists to UN), v katerem so po­udarili, da se ne soočamo s podnebno krizo.

Zapisali so: »Podnebna znanost bi morala biti manj obarvana s politiko. Podnebne politike pa bi morale biti naravnane bolj znanstveno. Znanstveniki bi morali v svojih napovedih globalnega segrevanja odkrito obravnavati negotovosti in pretiravanja, medtem pa bi morali politiki racionalno pretehtati resnične koristi pa tudi namiš­ljene stroške prilagajanja globalnemu se­grevanju, kakor tudi dejanske stroške in domnevne koristi blaženja podnebnih sprememb.«

Zapisali so tudi da »geološki arhiv razkriva, da se je podnebje na Zemlji z na­rav­no hladnimi in toplimi fazami spreminjalo, vse odkar obstaja planet. Mala ledena doba se je končala šele leta 1850, zato ne preseneča, da je zdaj napočilo obdobje segrevanja,« o čemer je v slovenskem Playboyu že leta 2009 in 2010 pisal Mišo Alkalaj (preberete lahko na spletu). Znanstveniki v letošnjem pismu tudi poudarjajo, da je segrevanje počasnejše od napovedanega in da se podnebna politika opira ne neustrezne modele. Zapisali so tudi, da »poleg tega naj­verjetneje pretiravajo z učinki toplogrednih plinov, kot je CO2. Poleg tega ne upoštevajo dejstva, da je obogatitev ozračja s CO2 koristna. Fotosinteza je blagoslov. Več CO2 je koristno za naravo in za ozelenitev Zemlje: dodatni CO2 v zraku spodbuja rast rastlinske biomase na svetu. Koristen je tudi v kmetijstvu, saj povečuje donose pridelka po vsem svetu.« Skratka, oni menijo, da ni potrebe za alarm in paniko.

O podobni peticiji, da ni podnebnih izrednih razmer in da je ogljikov dioksid hrana za drevesa, je 27. septembra poročala Anja Klein v Insajderju (insajder.com), in sicer je zapisala, da je skupina 75 avstralskih nekdanjih in sedanjih poslovnežev – med njimi so tudi rudarski inženirji in upokojeni geologi – podpisala izjavo, ki je namenjena OZN in EU, v kateri trdijo, da »ni podnebnih izrednih razmer« in da je »ogljikov dioksid hrana rastlin«. Avtorica je tudi navedla, da je po poročanju Guardiana več podpisnikov skupine, ki se imenuje Clintel, sicer na visoki ravni povezano s konservativno politiko, industrijo in rudarstvom.

Resnica?

Komu torej verjeti? Najprej svojim očem, ki vidijo enormno uničevanje tropskih gozdov po vsem svetu, velikanske požare tudi v Afriki in Sibiriji, nenasitno gradnjo jezov na rekah za pridobivanje električne energije … Potem svojemu razumu, ki se vpraša, kako vsi znanstveniki tega sveta niso bili zmožni ob iznajdbi plastike in njeni množični upo­rabi že na samem začetku zastaviti čisto logičnega in tudi moralnega vprašanja, kam bomo vso to plastiko odvrgli. In da niso mogli z vsem svojim umovanjem predvideti, da bo ta plastika razpadala na mikro delce. In pa, seveda, kako ni vsem politikom in znanstvenikom tega sveta jasno, kaj pomeni požig tropskih gozdov.

Je torej tudi preštevilnim znanstvenikom, ne samo politikom, odpovedala morala in so zamižali na obe očesi in srce? Zaradi karier in pohlepa?

Pa ne, da bi se mi imeli za brezmadežne, tudi mi smo sokrivi, ker smo slepo kot ovce sledili in se, med drugim, nacejamo s pijačami iz embalaže za enkratno uporabo (a roko na srce, proizvajalci teh pijač ozi­roma njihovi lastniki, ki bi morali vedeti o posledicah za okolje, to odgovornost zdaj besedno spretno valijo na plebs, na potrošnike, čeprav so si poslovni model izmislili oni – zaradi večjega dobička) in ker pogosto tako lepo predstavljamo ta lepi novi svet, gre pa očitno marsikje za potemkinovo vas.

Tretja stvar so tudi že omenjena opozorila amazonskih staroselcev, ki že dolgo izražajo svojo zaskrbljenost in opozarjajo na mače­hovski odnos do planeta, a jih nihče noče slišati. Med njimi je tudi pleme Kayapo, ki denar imenuje pi caprim, kar v njihovem jeziku dobesedno pomeni žalostni listi. Pra­vijo, da so bankovci mrtva in neuporabna stvar, ki ljudem prinaša zgolj škodo in gorje. Priporočamo, da si na spletu preberete celotno odprto pismo njihovega karizmatičnega poglavarja Raonija Metuktira, ki ga je letoš­njega 2. septembra objavil Guardian pod naslovom We, the peoples of the Amazon, are full of fear. Soon you will be too – Mi, narodi Amazonije, smo polni strahu. Kmalu boste tudi vi. Svoje pismo začne takole: »Dolga leta mi, poglavarji domorodcev in narodi Amazonije, opozarjamo vas, naše brate, ki ste povzročili toliko škode našim gozdovom. To, kar poč­nete, bo spremenilo ves svet in uničilo naš dom, toda ničilo bo tudi vašega.«

Pismo konča takole: »Spremeniti morate svoj način življenja, zato ker ste izgubljeni, izgubili ste svojo pot. Pot, po kateri greste, je pot uničenja in smrti. Da bi živeli, morate spoštovati svet, drevesa, rastline, živali, reke in tudi samo zemljo. Zato ker imajo vse te stvari duše, vse te stvari so duše, in brez teh duš bo Zemlja umrla, dež se bo ustavil in hrana bo tudi usahnila in umrla. Mi vsi dihamo isti zrak, vsi pijemo isto vodo. Živimo na enem planetu. Moramo zaščititi Zemljo. Če tega ne bomo naredili, bodo prišli veliki vetrovi in bodo uničili gozd. Takrat boste začutili strah, ki ga čutimo mi.«

Novo na Metroplay: Helena Blagne iskreno o večeru, po katerem ni več mirno spala | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem