Pred 30 leti s podpisom pogodbe rojena EU, kot jo poznamo danes

Voditelji 12 članic tedanjih evropskih skupnosti so dogovor o pogodbi dosegli konec leta 1991 na vrhu v nizozemskem Maastrichtu. Pogodba je bila nato dejansko podpisana dva meseca kasneje, 7. februarja 1992, prav tako v Maastrichtu, veljati pa je začela 1. novembra 1993. To je bil tudi dan uradne ustanovitve Evropske unije, ki je dala novo ime dotedanjim evropskim skupnostim.

Maastrichtska pogodba predstavlja enega najpomembnejših mejnikov v zgodovini evropske integracije, saj je ne le vzpostavila enotni trg s prostim pretokom oseb, blaga, storitev in denarja, ampak določila tudi jasna pravila za kasnejšo skupno valuto, zunanjo in varnostno politiko ter tesnejše sodelovanje na področju pravosodja in notranjih zadev. Dejansko pomeni začetek sodelovanja na politični ravni, ki je potekalo skupaj z že obstoječim gospodarskim povezovanjem.

Že v letih pred samim podpisom pogodbe, vse od leta 1986, je bilo sprejetih na stotine zakonodajnih aktov v zvezi z davčno politiko, poslovanjem, poklicnimi kvalifikacijami in drugimi ovirami za odprte meje. Prost pretok nekaterih storitev je bil sicer odložen.

Obenem je bila maastrichtska pogodba šele začetek nove faze v procesu ustvarjanja tesnejše povezanosti Evrope. Leta 1995 je tako sledil schengenski sporazum, s katerim se je - sprva resda le v sedmih, danes pa že v 26 državah - začelo potovanje brez meja, natančneje brez preverjanja potnih listin na mejah.

Dve leti kasneje je sledila amsterdamska pogodba, ki je zarisala načrt preoblikovanja institucij EU, močnejšo vlogo Evrope v svetu in več sredstev za zaposlovanje in varstvo pravic državljanov.

Medtem, 1. januarja 1999, se je rodila tudi skupna evropska valuta

V prvi fazi je bil evro uveden v 11 državah ter le za trgovinske in finančne transakcije, dejanski evrski bankovci in kovanci pa so sledili tri leta kasneje.

Februarja 2001 je bila podpisana pogodba iz Nice, katere cilj je bila reforma institucij EU, da bodo lahko učinkovito delovale, potem ko je unija dosegla 25 držav članic. Konec leta 2007 je bila s strani takrat že 27 članic podpisana še lizbonska pogodba, namenjena oblikovanju bolj demokratične, učinkovitejše in preglednejše EU, sposobne soočenja z novimi globalnimi izzivi.

Vmes je sicer "padla" ambicioznejša pogodba o ustavi za Evropo, ki je bila podpisana oktobra 2004, a so jo nato na referendumih leta 2005 zavrnili volivci v Franciji in na Nizozemskem.

EU je že leta ujeta v krizni modus operandi ter ni sposobna učinkovito in enotno odgovoriti na izzive, kot so migracije ter krepitev nedemokratičnih, populističnih in evroskeptičnih politik v državah članicah. Obenem se, tudi zaradi obstoječega institucionalnega okvira, ni uspela ustrezno odzvati na zunanje krize in globalne izzive, kar je oslabilo njen položaj na mednarodnem odru.

Evropa danes je veliko večja in raznolika, kot je bila pred 30 leti

Zato je iskanje skupnega imenovalca težje in izid bolj negotov. Ključno vlogo pri tem ne bo odigral Bruselj, ampak države članice oziroma njihovi voditelji. Svojo besedo naj bi dodala tudi Konferenca o prihodnosti Evrope kot nekakšen glas evropskih državljanov o tem, kakšne prihodnosti si želijo.

Kot ocenjujejo na ugledni nemški fundaciji Bertelsmann Stiftung, geopolitične spremembe terjajo spremembo fokusa unije od navznoter navzven. Dolgotrajne razprave glede reševalnih paketov v času evrske krize so bile eden od dobrih pokazateljev, da se je EU v minulih letih ukvarjala bolj sama s sabo kot pa s svojo zunanjo suverenostjo in globalno vlogo, zaradi česar je zaostala za tekmeci iz Kitajske in ZDA.

Obletnico podpisa maastrichtske pogodbe bi tako po njihovem morala spremljati predvsem razprava o tem, kako institucionalno okrepiti EU in evrsko območje, tako s ciljem gospodarske blaginje in stabilnosti doma kot zastopanja evropskih interesov v svetu.

Pripravila Jasna Vrečko

Novo na Metroplay: Aljoša Bagola in Matej Šarc│1, 2, 3 ... bis! Podkast Slovenske filharmonije