(Pre)nizka kazen, ker je posilstvo trajalo relativno kratko? V Sloveniji!

Primer, ki je razburil javnost, je takrat prebudil tudi stroko.

Po nekaj javnih debatah in okroglih mizah o nuji prevetritve slovenskega spolnega kazenskega prava, za katerega poznavalci priznavajo, da vsebuje številne zastarele določbe, pa se na koncu ni kaj dosti spremenilo. To dokazuje aktualni sodni fiasko v primeru 17-letnice, ki jo je s še dvema storilcema junija 2015 na portoroški plaži posilil reševalec iz vode. Slovenski mediji danes namreč pišejo, da je šele koprsko višje sodišče popravilo sodbo prvostopenjskega, ker je to neupravičeno izreklo kazen, ki je bila celo nižja od najnižje zagrožene.

Naj spomnimo, da je bil storilec, ki je posilstvo takoj priznal, obsojen na 17 mesecev zapora, drugi posiljevalec ostaja neznan, Koprčan, ki je na sodišču vztrajal pri nedolžnosti, pa je bil sprva obsojen na dve leti zapora.

Višje sodišče skuša zdaj sramotno nizko izrečeno kazen ’popraviti’ tako, da to zvišuje na tri leta zapora.

In razlogi za odločitev prvostopenjskega sodišča za kazen, ki je bila celo pod zakonsko predvidenim minimumom?

Na okrožnem sodišču naj bi uporabili naslednja omilitvena določila:

• posiljevalec naj žrtve ne bi poškodoval,
• posilstvo pa naj bi trajalo relativno kratko.

Med olajševalnimi okoliščinami za posilstvo se je znašel tudi srednjeveški argument ‼️ »potešitve spolnega nagona, ker je storilec že dalj časa sam in v teh pogojih nima redne možnosti po realizaciji naravnih nagonov«. https://t.co/BizcfT2tWu

— Dnevnik (@Dnevnik_si) February 27, 2020

Kdaj bo: dovolj!?

V luči tovrstnih sodnih epilogov, se skratka ne gre čuditi statistikam, ki kažejo, da posilstvo prijavi zgolj vsaka osma (po nekaterih podatkih tudi šele deseta) žrtev spolnega napada.

Tudi krivci za takšno stanje so znani:

• Neučinkovit sodno kazenski sistem, ki žrtve fizičnega in spolnega nasilja neprimerno obravnava, obsoja ali celo ne jemlje resno, k temu pa lahko prištejemo še dolgotrajne in mučne postopke tako v preiskovalnih kot kasnejših postopkovnih fazah.
• Vseprisoten družbeni pojav obsojanja žrtve je ena največjih preprek za ženske, ki bi si želele o doživeti grozi spregovoriti – naj bo to zasebno, javno ali pa celo v sodno – kazenskih postopkih.
• Tu sta še globok sram, ki ga žrtev po takem napadu občuti v sebi, in socialna stigma, ki rado sledi uradni prijavi žrtve - še posebno, če gre za znanega in v družbi uglednega predatorja. Žrtve se pogosto bojijo tudi odziva svoje družine in najbližjih kot odziva širšega kroga znancev, sodelavcev in sosedov.

Tudi zato se zdaj sprašujemo: kako daleč so pristojni z obljubami izpred leta dni, ki so bile dane tako javnosti kot organizacijam, ki delujejo na področju zaščite človekovih pravic, da se definicija kaznivega dejanja posilstva posodobi v skladu z mednarodnimi standardi človekovih pravic in bo torej temeljila na odsotnosti privolitve?

Govorimo skratka o tem, da bi model prisile (t.j. model 'ne pomeni ne') zamenjali z modelom soglasja (t.j. model 'ja pomeni ja').

»Za razliko od modela prisile, za obstoj kaznivega dejanja ni potrebna uporaba sile ali grožnje. Za razliko od modela »ne pomeni ne« se ne predpostavlja, da oseba hoče imeti spolni odnos –kadarkoli in s komerkoli –vse dokler temu ne nasprotuje. Tako stališče je za vsakodnevne interakcije z znanimi in neznanimi ljudmi (npr. v službi, šoli, na ulici) sila nenavadno. Izhodišče modela »ja pomeni ja« je obratno: predpostavljamo, da oseba noče imeti spolnega odnosa vse dokler ne izrazi volje zanj. To pomeni, da je storilec odgovoren za kaznivo dejanje ne le v primeru, ko je žrtev spolnemu ravnanju nasprotovala (»ne pomeni ne«), ampak tudi v primeru, ko svoje volje ni izrazila oziroma je ostala pasivna (odsotnost »da« pomeni »ne«)« - VIR: tukaj

Medtem ko čakamo na odgovore, vam za bolj poljudno razlago modela privolitve v branje ponujamo le še:

• Soglasje – razloženo na primeru bankovca za 5 dolarjev, ki bi ga morali razumeti vsi!

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj