S 106.000 samozaposlenimi, ki so v času epidemije edini ostali brez sleherne oblike pomoči države, sočasno pa brez dela in zaslužka, nastaja socialna bomba, ki vodi v socialni genocid.
Zaradi epidemije koronavirusa je pretekla vlada Marjana Šarca na zadnji seji vlade pred nekaj dnevi sprejela interventni zakon za pomoč podjetjem v času epidemije.
Podjetja bodo prejela vrsto olajšav in subvencij, če zaposlenim ne bodo mogla zagotoviti dela in jih bodo poslala domov na čakanje. Država bo povrnila 40 odstotkov nadomestila plače v primeru začasnega čakanja na delo, v primeru karantene delavca, ko ne bo mogel opravljati dela, pa v celoti.
Vse to ne velja za 106.000 samozaposlenih (s. p., samozaposleni v kulturi), četudi so tudi oni delodajalci (sami sebi, s. p. pa še komu), ki plačujejo vse zakonsko predpisane dajatve. Nanje se je povsem pozabilo. Na kar 106.000 samozaposlenih, ki po zadnjih uradnih podatkih (decembra 2019) predstavljajo 10,81 odstotkov delovno aktivnih prebivalcev (980.000). Pomoči ne dobijo niti v primeru odrejene karantene.
Gre za ranljivo skupino. Samozaposleni si morajo sami zagotoviti delo in zaslužiti za preživetje. Vsak mesec morajo plačati vse obvezne prispevke za socialna zavarovanja, četudi so bolni ali brez dela. Če zbolijo, je izpad dohodka njihov problem. Ne morejo uveljavljati bolniške, ne prejmejo regresa in nimajo plačanega dopusta.
Kdo so ti ljudje in kaj počnejo?
Marsikaj. Med njimi so novinarji, frizerji, taksisti, turistični delavci, glasbeniki, inštruktorji, vaditelji, pa maserji in pedikerji, ki skrbijo in pomagajo starostnikom. Tudi inštruktorji, prevozniki.
Mnogi so zaradi epidemije in z zaustavitvijo javnega, gospodarskega in kulturnega življenja ostali brez slehernih prihodkov, vendar z obvezo, da dalje plačujejo prispevke za socialno varnost.
Država v teh primerih podjetjem pomaga. Samozaposlenim pa ne. Ker edini ostajajo brez pomoči, nastaja socialna tempirana bomba, ki vodi v socialni genocid.
Družba se razslojuje na dve vrsti državljanov, saj zakoni ne veljajo za vse enako. Samozaposleni plačujejo vse prispevke povsem enako kot zaposleni, vendar nimajo enakih pravic.
106.000 ljudi, ki vsak mesec prispeva sredstva v državno blagajno, je diskriminiranih in depriviligiranih, četudi je njihov mesečni doprinos v državno blagajno najmanj 42,4 milijone evrov! (izračun: 106.000 x 400 evrov obveznih najnižjih mesečnih prispevkov za socialna zavarovanja).
Zato je nastala peticija z apelom novi vladi, da poskrbi zanje. V javnosti je bila posredovana v soboto, 14. 3. 2020 popoldne. Do ponedeljka 16. 3. 2020 je peticijo do 8. ure podpisalo 5425 podpisnikov.
Gre za gesto podpore in solidarnosti do socialno ogroženih, ki so zaradi epidemije nenadoma ostali povsem brez dela in zaslužka, sočasno pa edini v državi brez sleherne pomoči.
V apelu se državi predlaga dve obliki pomoči: naj samozaposlenim oprostiti plačilo prispevkov za socialno varnost v času krize in naj zagotovi pomoč v višini mesečnega kritja razlike do minimalne plače.
Peticija je dostopna na povezavi Apel Vladi Republike Slovenije za pomoč samozaposlenim zaradi posledic epidemije koronavirusa.
Nekaj komentarjev iz peticije z navedenimi razlogi za stisko
• Sem samostojna podjetnica in delam kot turistični vodnik. Zaradi izbruha virusa imam odpovedana vsa vodenja za naslednjih nekaj mesecev, ravno tako ne vem, kako bo z vodenji v naslednjih nekaj mesecih.
• Sem samozaposlen v kulturi in mi je v mesecu marcu odpadlo 6 koncertov.
• Sem samozaposlena šivilja. Vztrajam, ker obožujem svoj poklic, samo zadnje čase me mineva vse skupaj. Prišlo je že tako daleč, da razmišljam o zaprtju. Predvsem 402 evrov prispevkov, halo? Sedaj pa še ta virus. Če plačam prispevke, bo moja družina v minusu, ker ne bo dela. Moram pa vzdrževati tri otroke.
• Sem glasbenica. Ni več prireditev, hotelske glasbene animacije ... ničesar. Zavedam se, da tudi po vsem tem ne bom imela dela. Ne takoj. In glede na to, da sem mati samohranilka, bi bila presrečna, če bi mi omogočili tako pomoč. Saj veste, pomagati v nesreči je človeško. Najlepša hvala!
• Majhni podjetniki smo eden podpornih stebrov države, kot prevajalka pomagam tkati vezi, kot vodič predstavljam svojo državo.
• Delam na področju televizijske produkcije športnih prenosov. Športnih dogodkov ni, dela ni, plačila ni.
• Delujem v športno-zdravstveni stroki, kjer delam ena na ena ter v skupini in sem stalno v stiku z ljudmi. Zaradi stanja sem morala odpovedati vse ure in tako ostala praktično brez dela.
In nekaj komentarjev in mnenj ...
• Peticijo podpisujem, ker sama že vse življenje živim kot samozaposlena in vem, da to v tej državi pomeni hkrati popolno samoodgovornost in deprviligiranosti. Z žalostjo ugotavljam, da naša država nagrajuje odvisne posameznike, samozaposlene, kot ene najbolj samodgovornih skupin naše družbe, pa obravnava kot drugorazredne državljane in jim s tem onemogoča, da tvorno sodelujejo v ustvarjanju doberega zase in širšo skupnost.
• Ker sem samozaposlen, plačujem prispevke in upam na razumevanje in pomoč. Tudi samozaposleni smo eden izmed stebrov slovenskega gospodarstva. Ukrepajte takoj!
• Zahtevam enakovredno obravnavo vseh zaposlenih v Sloveniji.
• Za vse naj bo enako!
• Peticijo podpisujem, ker samozaposleni plačujemo davke v skladu z zakonom, kot vsi drugi zaposleni. Ta poteza je nespoštljiva in zaničujoča do vseh, ki smo imeli pogum in voljo narediti korak dlje od »iti v službo in čakati na plačo«.
• Menim, da bi samozaposleni morali biti enakopravni zaposlenim in gospodarskim družbam.
• Povsem podpiram zahteve samozaposlenih. Za samozaposlene je sedanja situacija nevzdržna, ni dela, ni prejemkov, ni osnovnih pogojev za življenje. UKREPATI JE TREBA TAKOJ!
• Ker sem samozaposlen, plačujem prispevke in upam na razumevanje in pomoč. Tudi samozaposleni smo eden izmed stebrov slovenskega gospodarstva. Ukrepajte takoj!
Peticijo lahko podpišete tudi vi, najdete jo na TEJ povezavi.
Novo na Metroplay: “Vse, kar je za psiho preveč, nase prevzame telo” | Tomislav in Nina Senečić