Profesor Kiborg

Četudi se ti stavki morda berejo kot odlomek iz ne ravno domiselnega, rahlo futurološko obarvanega literarnega izliva, se je za dr. Kevina Warwicka z britanske Univerze v Readingu tako začenjal vsak izmed devetih dni v avgustu 1998, ko je bil v polnem zagonu projekt Cyborg 1.0. Ta je univerzi, njenemu kibernetskemu oddelku in profesorju Warwicku, ki ga vodi, prinesel precejšnjo slavo. Ker je imel glavno vlogo v poskusu v njegovo levo nadlaket vsajen čip, so ga mediji poimenovali celo za »prvega kiborga« oziroma »profesorja kiborga«.

»V filmu Terminator se beseda kiborg nanaša na pol človeka-pol stroj, ta definicija pa lahko zajema tudi ljudi z umetnimi udi. Zame so tudi ti ljudje zagotovo kiborgi, a gre predvsem za to, da tehnologija človeka na določen način izboljša, mu da dodatne sposobnosti in ga naredi superčloveškega. Za človekom so kiborgi tehnonaraven evolucijski korak naprej,« razlaga za slovenski Playboy profesor Warwick, znan po pesimističnih pogledih na prihodnost, v kateri bodo stroji zavladali človeštvu: ljudje imamo le dve možnosti – ali se prilagodimo ali pa izumremo.

Njegova logika gre nekako takole: če bo človek svoje sposobnosti izboljšal s stroji, potem nas stroji ne bodo imeli le za nepotreben odpadek, ki se ga lahko znebijo. S svojim prvim poskusom, implantacijo pravzaprav zelo preprostega identifikacijskega čipa, je doživel izkustvo življenja s strojem in ga opisal kot »vznemirljivo povezanost z računalnikom«.

Projekt Cyborg 2.0, načrtovan za letošnje poletje, bo mnogo drznejši: »V levo nadlaket mi bodo vstavili nov vsadek. Gre za radijski sprejemnik-oddajnik skupaj z baterijo in omejeno količino signalnih čipov. Obstajala bo neposredna povezava med živčnimi vlakni v moji levi roki in vsadkom.

Ta bo nekatere signale iz živčnega sistema v roki oddajal v računalnik. Prav tako bo signale iz računalnika predvajal živčnemu sistemu. Zanimajo nas predvsem signali gibanja, dodajanje čutov, signali bolečine in čustev, denimo tisti, ki nastanejo zaradi jeze, šoka, vznemirjenja.«

Signali bodo torej potovali med računalnikom in živčnim sistemom, če bo mogoče, tudi po internetu. Računalnik naj bi zabeležil signal bolečine v levem palcu, ga kasneje predvajal Warwicku in tako poustvaril vsaj nekaj prvotne bolečine.

Podobno naj bi bilo z gibanjem. Poleg tega bo računalnik Warwicku pošiljal signale, ki bodo morda profesorju omogočili dodatno čutilo, denimo sonar. Če bi se to zgodilo, bi lahko bilo življenje telesno prizadetih mnogo lažje: »Raziskali bi radi, ali je mogoče čutom dodati še kakšnega in omogočiti slepim ali gluhim, da bi slišali ultrazvok in videli infrardeče. Morda bi se slepi lahko gibal okrog predmetov z ultrazvočnim radarjem, kakor to počnejo netopirji.«

»Bodo možgani te informacije sprejeli? Jih bodo skušali zaustaviti ali pa se bodo lahko ukvarjali z njimi?« se sprašuje Warwick, ki se mu bo, seveda, če bo njegov del poskusa potekal brez zapletov, po treh tednih s podobnim vsadkom pridružila tudi soproga Irena, nekdanja praška knjižničarka.

»Zame je to najvznemirljivejši del poskusa. Preučiti želimo komunikacijo med dvema živčnima sistemoma: vse omenjene tipe signalov, od občutij do čustev in gibanja. Odgovoriti želimo denimo na vprašanje, kakšni so signali za bolečino in kaj to pomeni za enega ali drugega človeka. Ali recimo, kaj je vzburjenje?«

Warwick pravi, da je v splošnem znanstvena skupnost odprtega duha in z zanimanjem opazuje njegovo početje, vsaj med britanskimi znanstveniki pa je že opaziti kar nekaj zavisti: »Še sam bi bil ljubosumen, če to ne bi bil moj eksperiment.«

Morda je bilo prav ljubosumje motiv Kevinove žene Irene. Če kdo, pravi, potem hoče sama vedeti, kdaj je njen soprog poškodovan, srečen ali spolno vzburjen. »Irena je zaradi poskusa vznemirjena in se ga veseli, hkrati pa jo je tudi strah. Sam nanjo nisem pritiskal, toda lahko razumem, da verjetno ne bi bila vesela, če bi bil moj živčni sistem povezan z živčnim sistemom druge ženske, s katero bi, pa čeprav v imenu znanosti, delil svoja občutja.«

»Morala bi dobiti vsaj neko predstavo o občutjih drug drugega. Zlasti takrat, ko bo eden od naju vznemirjen, bo zanimivo raziskati, kaj čuti drugi. Zagotovo bi z vgrajenimi vsadki rada izkusila seks drug z drugim, da bi videla, kako lahko narediva vsa občutja še močnejša.

Če čutiš nekaj tistega, kar čuti drugi, potem bi moral biti sposoben spolnost zanj še polepšati. Z Ireno nimava predstave o tem, kakšen bo uspeh tega dela eksperimenta, toda nekaj bova zagotovo čutila. Karkoli se bo že zgodilo, bo zelo zabavno. Morda se bodo zaradi tega moški in ženske bolje razumeli. S takšnimi vsadki bo celotno izkustvo spolnosti bolj izpolnjujoče in izpopolnjeno kot zdaj.«

Uspešen poskus bi odprl celo vrsto novih možnosti na polju seksualnega užitka. Spolne izkušnje in občutja med seksom bi lahko shranili in jih pozneje predvajali. Prav tako bi bilo mogoče nekaj ljudi povezati med seboj; z elektronskimi signali bi jim lahko stimulirali spolna občutja. V nekem elektronskem pismu, ki ga je »profesor kiborg« pred kratkim prejel, je omenjena celo možnost povezave z nečlovekom. »Tehnično je to možno, četudi ni ravno po mojem okusu.«

Implikacije obeh Warwickovih poskusov so zelo zanimive. Gre za elektronske vsadke in dodatke, ki imajo po eni strani medicinsko funkcijo vračanja določenih sposobnosti oz. lastnosti človeškemu telesu, po drugi strani pa lahko življenje olajšajo, poenostavijo in ga naredijo učinkovitejšega. Identifikacijski čip, ki ga ni ravno preprosto izgubiti ali ukrasti, lahko vsebuje pomembne informacije, denimo podatke o kreditnih karticah in najrazličnejše šifre, ter omogoča na primer določanje položaja bolnika, ki potrebuje medicinsko pomoč, in sledenje njegovemu gibanju.

»Ta tehnologija bi bila lahko izjemno koristna tudi pri zaščiti avtomobilov. Če avtomobil ne bi prepoznal le lastniku lastnega signala, preprosto ne bi deloval.« Tovrstne čipe je mogoče uporabiti oziroma zlorabiti tudi za nadzorovanje podrejenih – na delovnem mestu ali celo na širši družbeni ravni.

Možnost »nalaganja« občutij iz računalnika v živčni sistem odpira nove dimenzije na elektroniki temelječega zdravljenja. Zdravila so namreč že od nekdaj kemikalije, človeško telo pa je elektro-kemično. Če bi si bilo mogoče iz računalnika preprosto »naložiti« občutje sreče, potem depresij, v katere vse bolj množično zapadamo, sploh ne bi več poznali.

Toda odpira se tudi možnost zlorab v obliki kibernarkotikov, ki bi lahko pripeljali do odvisnosti od elektronskih impulzov. Ali ni ta scenarij že znan? Da, tudi Warwick pozna zgodbo o androidih in električnih ovcah. In še kakšno, četudi mu sicer ob pogovoru o njegovem delu bolj kot knjige na misel prihajajo filmi, denimo Matrica, Johnny Mnemonic, predvsem pa njegovi predstavi o kiborgih in prevladi strojev ustreza izkušnja Terminatorja.

Odkar je Warwick zaslovel, prihajajo na njegov elektronski naslov številna sporočila ljudi, ki verjamejo, da so neznana tuja bitja vanje vsadila čudne implantate in iz njih ustvarila kiborge. Mimogrede, da ne bo nesporazumov: kiborg namreč ni le Arnie v Terminatorju, ampak tudi vaša stara mama s srčnim vzpodbujevalnikom ali soseda z umetnim kolkom in zobmi.

Če smo pikolovski, sodijo s tehničnega vidika v kategorijo kiborgov vsi z umetnim organom, vsi, ki so s cepljenjem pridobili imunost proti različnim boleznim, in vsi, ki jim droge pomagajo, da se lepše vedejo in bolje počutijo. Kiborga nekateri vidijo tudi v nevrokirurgu, ki ga med operacijo vodi mikroskop z optičnimi vlakni, ali recimo najstniku, ki popoldneve preživlja z igralno postajo.

Četudi je dr. Warwick profesor, ki očitno rad eksperimentira sam s seboj, mu seveda niso tuje raziskave kolegov znanstvenikov, ki prav tako premikajo meje med tem, kaj še sodi v realnost in kaj že spada v svet znanstvene fantastike. »Zelo zanimivo je delo Johna Chapina na podganah. Ukvarja se s tem, da se stvari kar ‘zgodijo’, ko podgane samo ‘pomislijo’, da bi se te lahko zgodile.

Podjetje Medtronic iz ZDA zdaj proizvaja vsadke, ki lahko elektronsko odstranijo tresavico, posledico Parkinsonove bolezni. Na Massachusetts Institute of Technology (MIT) se Rosalind Pickard ukvarja z zelo zanimivo rečjo, namreč z računalniki, ki jih lahko nosimo na sebi. Raziskala je čustvene signale, kot so jeza, šok in podobni. Gre torej za računalnik, ki ga nosimo, ne pa za vsadek.

Morda najbolj občudujem delo Philipa Kennedyja na univerzi Emory v Atlanti. Žrtvam kapi, ki so ostale paralizirane, je vstavil vsadke, ki jim omogočajo zgolj z miselnimi signali nadzorovati računalniški kazalec. Obstaja tudi nekaj skupin, ki raziskujejo kohlearne implantate za izboljšavo sluha in rudimentarne implantate, s katerimi bi izboljšali vid. To so zame sicer zelo dobre, koristne in zanimive raziskave, toda niso tako zelo drzne, kot je raziskava nevrologa Phila Kennedyja.«

Kennedy je sredi osemdesetih razvil in patentiral nevrotrofično elektrodo, ki deluje na osnovi dejstva, da proces razmišljanja – v možganih povzroča fizično dejavnost v obliki električnih impulzov. Elektroda, vsajena v pacientove možgane, zazna in ulovi signale; na njihovi osnovi lahko pacient premika računalniški kazalec in odpira okna na zaslonu ter se tako s posebnim računalniškim programom sporazumeva z zunanjim svetom. Elektroda je v možganih stabilno nameščena, velika pa je približno za konico kemičnega svinčnika.

John Chapin, ki želi z raziskavami na podganah pomagati paraliziranim ljudem, je celo dosegel, da podgane s svojimi možgani usmerjajo robotsko roko. Šest temeljito ožičenih podgan so v laboratoriju trenirali, kako morajo pritisniti ročico; za nagrado so dobile vodo. Računalnik je sčasoma razvozlal vzorec možganske dejavnosti in tako privedel do pritiskanja ročice: ko je računalnik izsledil ta vzorec, na podlagi katerega je bilo mogoče sklepati, da bo podgana potegnila ročico, ji je robotska roka takoj, ne da bi podgana dejansko pritisnila na ročico, prinesla vodo.

Žejne podgane so se navadile in se niso več stegovale proti ročici, ampak so ležerno počakale, da jim je robot postregel. Chapinov naslednji korak je eksperimentiranje z opicami. Kevin Warwick je prepričan, da je eksperiment s podganami dokazal, da je mogoč tudi daljinski nadzor nad ljudmi. Ne le, da lahko ljudje z mislimi ukazujemo računalniku, ampak tudi nasprotno: računalnik lahko ukazuje nam.

Kako uspešno se bodo Warwickove zamisli dejansko prelivale v prakso, je mogoče spremljati na spletni strani http://www2.cyber.rdg.ac.uk/implant/cyborg2.htm.

TEKST: Barbara Bizjak

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču