Razkritje

Ljubljanska promenada ob petih popoldne – nehote sem se zdrznila ob čisto običajnem, komajda slišnem kavarniškem klepetu, ki je vdrl v mojo tanko sprehajalno zamaknjenost. Svoje obotavljivo postopanje sem izkoristila za bežno skeniranje tega ležernega vzdušja. Vznemirjeno sem zadihala, veke so nedolžno zamežikale in oči so otrpnile na bližnjem kotičku. Povsem zbujeni mi je v škrlatnem sunku planila kri v lica. To bo pravi kraj! Sedla sem.

Že me je opajala vročična želja po razkazovanju, vendar se ni spodobilo, da bi se prepustila temu prijetnemu ščemenju, kajti tu je bila tudi že kava, ki je ravno tako vroča vabila moje žejne ustne. Mimo knjige sem opazovala, kako so se mimoidoči z očitnim odobravanjem ozirali navzdol k mojim razgaljenim nogam in že upadel pogum se je nepričakovano in še bolj silovito vrnil. Le kako se je mogoče, pomislim v dvomu, z vrednotami javne spodobnosti braniti pred nagonom lastnega telesa? Razprla sem nogi.

Vse skupaj se je pravzaprav začelo z naključjem: ženske smo pač takšne, lišpamo in lepotičimo se, pomerjamo in primerjamo vse do zadnjega, ko si zopet nadanemo prvotno izbrano oblačilo. Ne gre za prevzetnost, preprosto – užitek je v polzenju obleke po gladki koži – temu se nismo pripravljene odpovedati. Ampak tistega prelomnega dne, ko je sonce tako peklensko pripekalo, se je tudi perilo le nadležno lepilo za telo in resno me je prijemalo, da bi kar gola odvihrala na ulico.

V afektu sem se odločila: lahno svilnato krilce in spodaj – brez hlačk. Takrat mi je bilo 17 let. Ne vem pa več točno, kdaj je v moji povsem praktični poletni navadi prevladalo uživanje v razkazovanju, a takrat se je na mah umaknilo vse, kar je bilo dotlej moje spodobno življenje: univerzitetna predavanja, umetniška kariera, ljubimci brez imen in maček Kuki, moja celotna na videz tako varna in urejena eksistenca.

Eno samo hotenje je radikaliziralo mojo notranjo harmonijo in – kadar sem tako razpoložena, si naročim črno kavo, sedem na najbolj prometen kraj, udobno se zleknem in uživam v prosti zračnosti mednožja. Je pač tako – poleg pestrega seksa potrebujemo ženske še druge erotične momente: moramo si laskati, se razvajati in prisluhniti nekemu drugemu, bolj animaličnemu liku, ki presega pravila dobre vzgoje.

Ob muzajočem hihitanju naključnih voajerjev se je tudi moj obraz raztegnil v namigujoč nasmešek in – ob ščegetu, ki me je prevzemal v mednožju – lahko skorajda prisežem, da se je nasmihala tudi ona. Toda bil je res nenavaden dan, zato nisem našla niti toliko kreposti, da bi ostala pri tem, da bi oddaljila svojo roko, ki je tako čudovito na mah zdrsnila z naslonjala, da bi potolažila naraslo poželenje. Bilo mi je, kakor da mi nasproti prihaja toplo in utripajoče vse spodnje mišičje.

Občutljivi prsti so kakor sapica zdrseli prek otrple kože. Potem sem začutila, kako si tanko tipanje roke v previdni potezi želi povzpeti do krčevite naslade, kako se zunaj in znotraj preizkušujoče dobrika oblikam, zdrsne vzdolž ustja vse do notranjosti … in spet gor in navzdol – igrivo ljubkovanje, sramežljivo in drzno.

Nehote se mi je glava globlje naslonila nazaj, kakor da bi tako z večjo slastjo užila dotik, kakor da sanjam s priprtimi očmi, z mehkim stokanjem ustnic, medtem ko so nežni prsti kar naprej in vedno znova z navdihnjeno blaženostjo krožili po njeni občutljivi notranjosti.

Kako dolgo je trajalo, ne vem. Takšna doživetja so onstran urinih kazalcev … še vedno nisem našla moči, da bi prekrižala nogi. Na koži se je lesketal pot in nič nisem storila proti temu, brez moči, predana in vendar ponosna nase, ker sem v tretji Orwellovi zapovedi – »Nobena žival naj ne nosi oblačil« – odkrila še neki drug potencialni razplet.

TEKST: Eclipse

FOTO: Borut Krajnc

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču