Simbolna dejanja velikokrat povedo več kot tisoč besed. ZDA so od šestega do dvajsetega jauarja doživele pravo predstavo simbolnih dejanj.
Začelo se je z vdorom podivjane drhali v svetišče demokracije. Izstopal je rogonosec, ki je republikancem nastavljal ogledalo in jih s svojo pojavo opozarjal, da se morajo zresniti in strezniti, če ne želijo pristati v njegovi družbi. Sledila je večdnevna odsotnost Trumpa v javnosti in končen slikovit odhod iz Bele hiše v helikopter. Njegova odsotnosti na inavguraciji je bila v nebo vpijoča. Poteza naveličane Melanija, ki je v poletni obleki izpred oči javnosti naravnost skočila v avtomobil, da se odpelje v zasebnost, je sprožila burne odzive. Na inavguraciji je svojo pesem recitirala v rumen plašč oblečena imenitna črnka Amanda Gorman. Ne le ona, pravo utelešenje upanja za prihodnost je Kamala Harris, prva ženska podpredsednica. No, bilo je še marsikaj zelo zgovornega.
Zanimivo je, da v tej predstavi vse staro, republikansko in trumpovsko ni bilo skorajda v ničemer pozitivno in prijetno, medtem ko vse novo, demokratsko in bidnovsko skoraj v ničemer negativno ali neprijetno. V svoji, če se le da nadpolitični maniri, nočem navijati za eno ali drugo stran. Ravno z nadpolitične perspektive je ta ugotovitev pravzaprav presenečenje. Kako je to mogoče? Sem pristranski?
Vse skupaj izgleda skorajda kot neke vrste božji načrt, pa ni. Gre za način funkcioniranja ljudi. Trump bi lahko prišel na inavguracijo, dostojno predal oblast ter čestital Bidnu, pa ni. Tudi oni rogonosec bi lahko dostojanstveno protestiral pred Kapitolom, pri čemer bi nosil sporočilen transparent, ki bi ga televizije predvajale po svetu, pa ni.
Med Trumpovim mandatom smo opazovali, kako je počasi postajal pravi globalni mesija ponižanih in razžaljenih. Ti ljudje tvorijo nekakšno gibanje, podobno prvim kristjanom v rimskem imperiju. Poraženi so bili le trenutno in Trump bo po vsej verjetnosti službo mesije izvajal tudi v prihodnje. Sicer bo težko ušel Irancem, zato bi moral nekdo Melaniji prišepniti na uho, naj se čimprej loči, da ne bo postala kolateralna škoda.
Kako torej funkcionira miselni svet sledilcev Trumpa?
Za njih že obstaja ime in sicer so to ljudje z mentaliteto žrtve. Za kaj gre? Pa pojasnimo.
Naš prvi in vseobsežen odnos je oni z realnostjo. Iz nje pridobivamo informacije in več, kot jih imamo, bolj kvaliteno lahko razmišljamo, se odločamo in delujemo. V kolikor svoje realnosti ne obvladujemo uspešno, se počutimo ogroženi in pred njo vzpostavimo obrambne mehanizme. To nam še nadalje preprečuje dotok širšega spektra informacij. Taka je pravzaprav kar večina ljudi. Bolj malo jih zanima, malo berejo, skoraj ne potujejo, ne konzumirajo umetnosti, prisegajo na en politični pol in drugega zavračajo itd. Njihovi pogovori se vrtijo predvsem okrog njihovega življenja. Namesto življenju se posvečajo materialnim dobrinam. Posledično je njihova količina prejetih informacij, zavedanje in zavest nizka. Tako si težko razlagajo realnost in ker jo slabo razumejo, jih težke in neprijetne stvari vznemirjajo. To in dokajšnja nezmožnost pomagati si povzroča precej trpljenja.
Večje krize še najbolj udarijo po teh ljudeh, zaradi česar so lahko dalj časa prestrašeni ali anksiozni in v stresnem stanju bori se ali beži. To ima posledice na njihovo telo, pa tudi na možgane in posledično kvaliteto razmišljanja. Razmišljanje postane manj fleksibilno, manj kompleksno in bolj rigidno. Evolucija nas je tukaj očitno zafrknila. Ob srečanju z medvedom je bilo vprašanje res le ali naj se borim ali bežim. Sodobne kompleksnosti pa zahtevajo še posebej fleksibilno in kompleksno razmišljanje in pri tem ljudje spektakularno odpovemo.
Ljudje pa si realnost neprestano pojasnjujemo. Če je naše razmišljanje rigidno in razumevanje polno slepih peg, si stvari pojasnjujemo nekvalitetno in daleč od objektivnejše resnice. Pri tem uporabljamo poenostavljene in napačne miselne mehanizme z imenom kognitivne pristranskosti. Eden takih, na primer, je to, da živalim pripisujemo človeške lastnosti. Drug tak primer je dejstvo, da si bolj zapolnimo bizarne stvari in jih bolj upoštevamo pri svojih odločitvah, kot običajne, ki pa so bolj pomembne. Vsakdo si lahko prebere seznam več kot dvesto kognitivnih pristranskosti na wikipediji: List of cognitive biases. Tako se gradijo lahko zelo neverjetne zgodbe od tega, da virusa ni, preko čipiranja in chemtrailov do ploščate zemlje.
Stopnja tega, čemu še verjamemo, je verjetno premosorazmerna količini naših frustracij.
Stvar nikakor ni politično nedolžna, kar prečuje dr. Joseph Uschinski. Ugotavlja, da so v ZDA konservativci le malo bolj nagnjeni k zarotniškim terorijam, kot demokrati. Običajno, ko neka opcija pride na oblast, opusti zarotniško retoriko. S tem, ko pridejo na oblast "naši," namreč ugledamo svet ponovno v rožnatih barvah. Vse je lepo in prav. Dr. Uscinski to dokazuje z raziskavo o mnenju o stanju gospodarstva v volilnem letu 2016. Demokrati so pred volitvami trdili, da je ekonomija v dobrem stanju in po njih, da je v slabem, republikanci pa ravno obratno. Dejstvo je, da se stanje skorajda ni spremenilo.
Spoznanje je izjemno globoko: takoj, ko ljudje izgubimo moč in ne obvladujemo dobro svojega življenja, se naša percepcija realnosti v celoti spremeni. Spremeni pa se tudi naš celoten kognitivni ustroj, ki postane disfunkcionalen. Zniža pa se tudi naše blagostanje.
Mentaliteta žrtve torej nastopi zelo pogosto v trenutku, ko življenja ne obvladujemo. Takrat pričnemo iskati razloge za svoje težave zunaj sebe. Zunanji dejavniki, ki obvladujejo naše življenje, so lahko precej abstraktni, kot bog, usoda, kapitalizem, elite ali bolj stvarni, kot je partner, šef, sosed, garnitura na oblasti itd. Ker nas držijo za vrat, smo do njih obsojajoči, kritikanski, cinični, zavidamo jim, smo ljubosumni, jih omalovažujemo. Ker jih ne poskušamo razumeti, predvidevamo, da imajo zle namere, zato je pomembno biti previden. Njih nikakor ne poskušamo razumeti, zato prenehamo reflektirati tam, kjer bi morali šele začeti. Taka je božja volja! To je usoda. Ona je žleht! Kapitalisti hočejo, da smo revni. Tako rečemo in za nas je primer zaključen. Tu, na točki, ko bi morali začeti reflektirati, zakaj je tako, mi prenehamo. Tako ostajamo površinski in otopeli.
Če stanje neobvladovanja življenja traja dalj časa, se v nas razvije potreba po ohranitvi sebe. V glavnem ljude sicer nismo egoisti, ampak smo samoabsorbirani - nekako fokusirani le nase, pri čemer veliko premlevamo in neučinkovito reflektiramo. Ukvarjamo s dejavnostmi preživetja in ne razvoja ter samorealizacije. Poleg tega si ne drznemo tvegati. Čutimo se precej nemočni. S pomanjkljivim razumevanjem so stvari precej enostavne črne ali bele, ljudje dobri ali slabi, brez vmestnih odtenkov. Pod temi pogoji je razvoj zavesti ljudi blokiran.
Čakajte malo! A niso to lasnosti vsaj do neke mere večine Slovencev?
Tako je! V bistvu je mantaliteta žrtve ali suženjska mentaliteta disfunkcionalnosti zelo razširjena. Torej se večina ljudi v določeni meri lahko identificira z onim rogonoscem. Tu je vsak bralec gotovo rekel, da jaz že ne. Stvar sploh ni enostavna. Je bistvu zelo uničujoča in mogoče največja težava tega sveta povezana s človeško naravo. Za vsakega človeka si lahko predstavljamo, kot da stoji na ekvatorju. Če svoje življenje obvladuje, se njegova razvojna spirala spirala obrne navzgor, in če ga ne, pa kot opisano navzdol.
Pogosto se celoten naš psihološki ustroj obrne v disfunkcionalno spiralo že ob manjših dogodkih neobvladovanja položaja. Po drugi strani mnogi preživijo z mentaliteta žrtve vse življenje in nekatere družbe dolga desetletja ali celo stoletja. Kdor je v preteklih težavnih letih potoval po Balkanu, je opazil res veliko ljudi z mentalitete žrtve, ki še najraje poseda po kavarnah, pijejo kavo in klepetajo v neskončnost. Mentaliteta žrtve lahko rojeva fantastične zgodbe, oblikuje ideologije, religije in začenja vojne. Kriv nisem jaz, krivi so oni!
David Cigoj je avtor knjige Razvoj zavesti.
Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere