V času virusne krize so se ljudje vse pogosteje zatekli k naravi, bodisi sprostili misli ob sprehodu v gozdu ali posedeli ob reki in opazovali njen tok. Verjetno se vsi strinjamo, kakšno srečo imamo, da živimo na tako čudovitem območju, polnem naravnih biserov, mogočnih dreves, bistrih rek in ptičjega petja, in nihče si ne želi, da našim zanamcem tega ne bi uspelo izkusiti.
Čeprav predstavniki naroda niso uslišali protestnikov, boja za naravo, če se ne motim, še zdaleč ni konec?
Res je, v bistvu se je šele zares začelo. S sprejetjem amandmaja je postalo jasno, da bo vladajoča opcija s preostalimi v ozadju, ki niso izpostavljeni (korporacije, energetski holdingi), igrala na vse ali nič. Ne gre več za prikrito rušenje demokracije, vladajočih ne moti več neustavnost, tokrat gredo na polno. Z onemogočanjem nevladnih organizacij se ruši edini pravno formalno obstoječ mehanizem, s katerim lahko opozoriš na napake na formalen način. Možnost, da se vključiš v umeščanje nečesa v sam prostor in opozoriš na nepravilnosti, na koncu pa odloči sodišče. To je pogosto pritrdilo, da postopki niso bili zakoniti. Namesto da bi se odgovorni na Ministrstvu za okolje in prostor ukvarjali s tem, kako upoštevati zakonodajo, so se odločili odstraniti tožnika in se posledično izogniti sodniku. To pa še zdaleč ne pomeni, da se ne bomo več borili za naravo, ne pomeni, da nimamo sredstev. Je le opozorilo, da bodo naslednji prijemi v tej ureditvi pravno nelegalni. To mi seveda ni v interesu. Sam raje vidim, da se stvar razumno in s konsenzom ustavi, še preden pride do gradbišča, saj so v primeru direktnega aktivizma tudi izdatki za državo dosti višji, kar zagotovo ni naš interes. Niti nisem privrženec nasilja.
Sredinih protestov pred parlamentom se je udeležila velika množica ljudi kjub deževnemu vremenu.
Res je, nisem vedel, kaj pričakovati. V le štirih dneh je več kot 11 tisoč ljudi poslalo poslancem elektronska sporočila s pozivom, naj zavrnejo sporni amandma. To je pokazatelj, da je Slovencem za naravo mar. Vključili so se tudi tujci, ki so želeli pomagati. S protestom smo se postavili v obrambo naravi. Družba se danes pogosto deli na podpornike vladajočih strank in nasprotnike, našega protesta pa so se, kot vse kaže, udeležili tako eni kot drugi. Zbrali so se ljubitelji narave, ki jim je mar. Tisti, ki ne želijo, da jim naravo vzamejo. Slovenci že tradicionalno ne maramo dežja, tokratna napoved pa je bila res katastrofalna, zato je udeležba še bolj zgovoren podatek o tem, da mislimo resno. Presenetili so me tudi premišljeni transparenti in maske, ki so dokaz, da ni šlo za naključen shod, temveč dobro premišljeno akcijo. Vzdušje v parlamentu pa je bilo v popolnem kontrastu z zunanjim dogajanjem. Poslanci in minister so tam sedeli povsem izolirani od zunanjega sveta, ni jih ganilo, da jih na stotine ljudi pred parlamentom prosi, naj ne naredijo traparije. Ni jih ganilo na tisoče poslanih sporočil. Le repenčili so se name, češ da smo jim zapolnili mailboxe. Bili so daleč od predstavnikov ljudstva, ki se morajo v opisu svoje delovne funkcije opreti na mnenje ljudi, bolj so spominjali na graščake, ki jih mnenje podložnikov ne zanima. Graščake, trdo vkopane v svoje prepričanje.
Velika udeležba mladih pa je zagotovo spodbudna vest za prihodnost?
Osebno sem imel veliko srečo, da sem zrasel konec osemdesetih in ujel zadnja leta, ko smo otroci rasli z naravo, brez računalnikov. Tisti rojeni za nami niso krivi, da so odraščali v družbi, kjer je tehnologija prehitela naš razvoj in predvsem zavedanje. Posledično so izgubili stik z zunanjim svetom, a kmalu na srečo spoznali, da to ni to, ter se lotili iskanja smisla življenja, kar te povsem spontano pripelje nazaj k naravi. Zdaj jim to naravo želijo vzeti in odločni so, da jo bodo branili. Edini problem, ki ga pri tem vidim, je neke vrste cepetanje, potreba po neskončnih pripravah na akcijo. Iskrena želja po spremembi je prisotna, vendar so prepričani, da sami ne zmorejo narediti nič, izgubljeni so, ne vidijo poti do rešitve. Tudi sam sem se na začetku znašel v tej situaciji, a jo na srečo kmalu prekinil z akcijo. Bolje je poskusiti, kot pa le čepeti doma in postajati vedno bolj zagrenjen. Trenutek je pravi. V t. i. koronakrizi, kot jo imenujejo mediji, se je pokazala odlična priložnost za sprehod, za iskanje stika s samim sabo. Mladi so dobili zagon. Jasno je postalo, da lahko ohranimo kakovost življenja, ne da uničimo vse okoli sebe. Takrat pa BUM! Vlada nas useka z macolo po glavi in vzame mladim možnost za svetlo prihodnost.
Prav ta svetloba ... v zadnjem zapisu na družbenih omrežjih ste omenili, da se boste proti temi borili z nasmehom in svetlobo.
No, že od mladih nog se pač upiram stvarem, ki se mi ne zdijo pravične. V ljudeh vlada percepcija, da je nekaj dobro, drugo pa slabo, a v naravi ni čisto tako. Gre za zelo subjektiven pogled vsakega bitja, posameznika, a tudi v tem kontekstu je to, kar zdaj počnejo vodilni, še veliko bolj zlovešče, kot je na prvi pogled videti. Je namreč košček globalne zgodbe, ki nam želi odvzeti pravico do narave, nas potisniti v podrejen položaj. Skratka, zelo negativen koncept, tudi v objektivnem smislu. Tudi upor ima običajno negativen prizvok, saj se lahko sami ujamemo v zanko in postanemo tako zagrenjeni in 'zakompleksani' kot tisti, proti katerim se upiramo. Četudi nam v namenu uspe, se bo s takim pristopom čez desetletja zgodba ponovila, zato je pomembno, da se boja lotimo s pozitivo. Le tako bomo sami ostali pri zdravi pameti in jih istočasno še zmedli, saj jim je tovrstno reševanje težav tuje. Pozitiva ne potrebuje aktivnosti in angažiranosti. Poglejte le sonce, to le sije, ne teče gor in dol po nebu. Po drugi strani pa negativa potrebuje nenehno aktivnost, saj pač nima perpetuum mobila. A trik v tem je, da moramo biti prve mesece tudi s pozitivo aktivni, saj je le to način, da nas slišijo in dobimo priložnost.
Kako odgovarjate tistim, ki vodilnim le kimajo, češ kako nepotrebno je vmešavanje nevladnih organizacij? Ni Slovenija prav po zaslugi nevladnih organizacij zelena država, s čimer se tako radi pohvalimo?
No, to je klasičen pristop populistične politike, ki poliva gnojnico po ljudeh, ki delajo dobro. Prizadeva si, da vključi denar kot edini smisel njihovega pogona, češ da nevladniki ropajo proračun, da branijo naravo, to je laž. Bojda dobivamo visoke provizije in izsiljujemo. Verjamem, da obstajajo tudi takšni, ki nimajo najlepših namenov. Izjeme potrjujejo pravilo. Kot je tudi med politiki mogoče najti koga, ki je dober. A sam sem v vseh teh letih imel veliko priložnosti, da sem med popotovanji po svetu spoznaval nevladnike. Zapomnite si, nevladniki si apriori ne želijo biti nevladniki, ampak druge možnosti enostavno nimajo. Na neki način morajo biti registrirani, sicer ne bi smeli delovati. V tujih državah, predvsem tistih, kjer so dodobra izropali naravo, so prav nevladniki najbolj cenjeni sloj družbe. Javnost je namreč spoznala, da so to norci, ki za minimalen denar, s katerim komajda preživijo, dejalo v korist vseh. Ljudje potrebujemo reke, gozdove, travnike in prav je, da se najde nekaj norcev, ki so pripravljeni tvegati vse v korist vseh državljanov. Na žalost se je javnost v teh državah tega naučila prepozno, v obdobju, ko so naravi že zadali nešteto uničujočih udarcev. Takrat so šele spoznali, da se je treba vrniti, da je treba dati naravi možnost, da v nekaterih točkah ostane nedotaknjena. Pri nas pa vlada prepričanje, da smo nevladne organizacije zaviralci razvoja. Pri tem se velikokrat vprašam: kaj vendar živimo v jamah ali smo konec koncev razvita družba, ki ima vsega polno rit? Živimo v družbi, polni ugodja in dobrin, zato je čas, da najdemo pametno strategijo razvoja. Želim povedati, da smo se znašli na robu prepada, in če bomo tako nadaljevali, bomo prav kmalu vsi pristali v breznu.
Ste že našli odgovor na vprašanje, zakaj živimo v družbi, ki ji je koncept, da nekdo nekaj počne, ne da bi zaradi tega v zameno dobil šop bankovcev, tako težko dojemljiv?
To je temelj liberalnega kapitalizma. Karkoli delaš, delaš zato, da se okoristiš z denarjem. Ta ti namreč prinaša varnost, status v družbi. Ne morem opisati, kako zelo iluzorno je takšno prepričanje in ljudje, vsaj nekateri, se tega vse bolj zavedajo. Kot v športu … Delaš, delaš, treniraš, da bi stopil na najvišjo stopničko, in ko ti enkrat uspe, zaman čakaš katarzo. Odziv, da prebrodiš to krizo, je pač enostaven: hlastanje po novih zmagah. Verjemite, bil sem tam. Tako je tudi z denarjem, lahko imaš milijon, pa si boš zaželel dva. Današnja družba se sooča s hudim razpadom vrednot. Številni se sprašujejo, kdo me plačuje. Za vse tole zadnjih dni prav nihče. Na splošno pa posamezniki, ki našo mikroorganizacijo podpirajo z malimi donacijami, in redke mednarodne fundacije, ki so pač spoznale, da narava nima meja in jo je vredno ščititi tam, kjer je, in ne delati umetnih vrtov tam, kjer je ni! Rad bi le, da se ta situacija reši in grem lahko nazaj v gozd, ob reko. Da imam mir pred tem in lahko spet normalno živim.