Se še pogovarjamo o klimatskih spremembah?

Pred časom je princ Harry, četudi morda ne ravno apostol klimatskih sprememb, glede na to, da je uspel v enajstih dneh opraviti štiri lete z zasebnim letalom (London – Ibiza – London – Nica – London), da se je lahko udeležil vseh žurov za rojstni dan Eltona Johna, pa vseeno eminentna javna figura, rekel, da šteje ogljični odtis vsakega posameznika.

S tem se vsekakor strinjam. Že vrsto let. Da je naprej potrebno pomesti pred domačim pragom. Zato vestno ločim bananin olupek od embalaže piškotov, obenem pa se jezim, ker mi praktično vsako malino prodajo v svojem plastičnem ovitku, ljudje pa raje pri sadju in zelenjavi pokradejo 5 malih plastičnih vrečk za ves nakup, kot da bi na blagajni odškrtnili par deset centov za papirnato vrečko. To me draži. Tako, lokalno. V mojem mikro ekosistemu, v katerem sem ekološki, kolikor le lahko, da bi bil v ponos prihajajočim generacijam in princu Harryju.

Potem pa na spletu naletim na posnetek oddaje Good Morning, Britain, ki je bila predvajana 9. oktobra. Gostja v studiu je bila Skeena Rathos, sovoditeljica britanskih (bržda pa kmalu celo globalnih) protestov pod nazivom Extinction Rebellion, ki kličejo po urgentnih ukrepih za reševanje klimatske krize in po britanskih ulicah potekajo od 7. oktobra.

Skeeni je bilo postavljeno vprašanje, če se tudi sama strinja s princem Harryjem, da šteje ogljični odtis vsakega posameznika. Seveda se je strinjala. Nakar jo je sovoditelj Piers Morgan bombardiral z vprašanji, če ima doma televizijo, če njeni otroci uporabljajo iPade in računalnike, če otroke pelje v šolo peš ali z avtomobilom in tako naprej do točke rahlo motečega. Prav, Piers je pač Piers. Kar me je presenetilo, je bil Skeenin odgovor: »Posameznikov ogljični odtis v bistvu ni pomemben za urgentno klimatsko krizo. Problem je sistemski.«

Ta specifičen primer izpostavljam zato, ker je še dodatno podkrepil mojo rastočo skepso o tem, da je diskurz o klimatskih spremembah in prilagoditvah, ki jih moramo na globalni ravni izvesti, sploh še diskurz o tej specifični tematiki, saj niti informacije, ki jih dobivamo, niso več skladne. »Smo na robu globalne nujnosti, kot je še ni bilo. Življenje na Zemlji je v krizi. Drvimo proti izumrtju.«

Tako se berejo pozivi na strani gibanja Extinction Rebellion in ne morem se ogniti dejstvu, da sem v spremljanju stanja s tem našim ubogim planetom nekaj zelo podobnega bral že pred desetimi leti, ko je National Geographic teoretiziral o tem, da ogrevanje Arktike vodi do naslednje ledene dobe in da bo človeštvo lahko zbrisano s površja planeta že v naslednjih nekaj letih.

Razumem, da je v tej dobi izredno težko pritegniti pozornost ljudi. Seveda bi vsi raje s prstom drsali po telefonu in iskali naslednjo mačjo smešnico, kot pa poslušali znanstveno podprte traktate o uničujočih posledicah našega dekadentnega življenja na planetu, ki več kot očitno ni zmožen v neskončnost podpirati takšne požrešnosti, uničevalnosti in razploda, kot ga je z razvojem civilizacije uspelo doseči človeštvo.

Senzacionalizem je zato nujen, saj se lahko le tako pomembne tematike, o katerih se moramo pogovarjati, iz medijev preselijo tudi v gostilne in posledično v življenja vsakega posameznika. A ta senzacionalizem je bil sedaj ugrabljen, da se ga izkorišča za namene, ki nimajo zveze s podnebnimi spremembami.

Da se ga uporablja kot politično orodje za spet novo delitev na ene in druge. Da se polemizira, namesto da se pogovarja o rešitvah. Ker bistvo, vsaj po mojem mnenju ni, če bo šel ta planet k vragu jutri ali pa čez tisoč let. Bistvo je, da to kar počnemo s tem planetom, pač ni dobro.

Temu primerno se mi je sprva zdela naravnost čudovita poteza danes že nadvse zvezdniške Grete Thunberg, ko je avgusta 2018 izvedla svoj prvi šolski štrajk, da bi opozorila na klimatske spremembe. Ideja je bila, tako vsebinsko kot marketinško genialna.

Najstnica krši prvi zakon izobraževalnega sistema, s katerim se lahko poosebijo vsi njeni vrstniki in s tem diskurz podnebnih sprememb približa generaciji, ki se mora o tem morda še celo največ pogovarjati. Za trenutek so prava ušesa celo prisluhnila. In za trenutek se je zdelo, da bodo morda prav tako prisluhnili tudi tisti, ki lahko poskrbijo, da se bodo kateri od pametnih predlogov celo uresničili.

Danes pa več ne vem, če se tudi z Greto še pogovarjamo o isti temi. Sam sicer še vedno vestno stojim pred barvito zasedbo domačih smetnjakov in pazljivo ločujem novo rundo odpadkov, da ja ne bi povzročil še več gorja temu planetu, a me v mislih istočasno preganja spoznanje, da za številne ključne akterje te polemike več ne vem, kaj želijo povedati. Kaj je njihova motivacija.

Greta nenadoma ni več glas, ki bi mlade osveščal o klimatskih spremembah, ampak izhodišče žaljenja vsakogar, ki ni popolnoma predan ideji, da bo človeštvo zaradi klimatskih sprememb že čez nekaj let (spet) izumrlo. Če nisi v paniki, si verjetno v zmoti. Če imaš pomislek ali podvprašanje, si nedopustno žaljiv in ignorantski. Če smo se včeraj pogovarjali o podnebni krizi, se danes v istem zavihku pogovarjamo o toksični moškosti, politični naravnanosti in spet o tem, kdo je za koga.

Kdaj se je zdravo, smiselno sporočilo spremenilo v ihtavo, kričeče obupavanje in pljuvanje po prav tistih ljudeh, ki so uvedli recikliranje, ker je klimatska generacija popeljala potrošništvo prek vseh meja zdravega okusa?

Tudi drugi veliki glasovi v tej debati so pozabili, kjer se rešitve začnejo. O krizi planeta mi recimo prav tako očitajoče žuga Arnold Schwarzenegger, ki ima doma kopico džipov, športnih avtomobilov in celo tank, za katere dvomim, da jih poganja elektrika. Pa Leonardo DiCaprio, ki se je po okoljevarstveno nagrado pripeljal z zasebnim letalom, pred obiskom pohoda za boj proti klimatskim spremembam pa dopust preživljal na 140-metrski razkošni jahti, v lasti naftnih mogotcev z Bližnjega vzhoda.

Ko potem vseeno marljivo ločim krompirjeve olupke od ovitkov čokoladnih bonbonov, pa se vprašam, koga od najglasnejših dejansko skrbi za ta planet in kdo to krizo izkorišča za vse kaj drugega?

Ni skrivnost, da je problematika klimatskih sprememb hudo dober posel. Tega se zaveda tudi znanost, ki na najvišjih instancah modro molči ali pa daje podobno abstraktne informacije, kot je Gretin medklic EU poslancem, da so ji uničili sanje in otroštvo.

Nedokončni podatki, splošna ocena stanja in rastoča globalna skrb prebivalstva omogočajo, da se v iskanje rešitev meče milijarde in milijarde denarja, žal pa to obenem pomeni, da verjetno še lep čas ne bomo vedeli, pri čem res smo.

Nas bo že naslednje poletje scvrl prvi vročinski val ali pa nas bo čez sto let ugonobila povodenj? Morda čez tisoč let človeštvo umre zato, ker smo požrli preveč mikrodelcev slamic, ki smo jih čez leta zmetali v morje? Ali pa čez pet tisoč let umremo od lakote, ker smo v svoji požrešnosti pobili in pojedli vse, kar je bilo užitnega. Lahko le ugibamo.

Če nič drugega, lahko verjamemo vsaj dokumentarcu The End of the World programa Discovery, ki nas poduči, da čez dobro milijardo let Zemlje tako ali tako ne bo več. Če do takrat Sonce ne bo umrlo, pa nas bo, s planetom vred, zagotovo pogoltnilo, saj ves čas raste in te rasti ni mogoče ustaviti. Samo v vednost, če slučajno načrtujete kakšen dolgoročni kredit. 

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču