Ste že slišali za sendvič generacijo?

Kot smo poročali nedavno, naj bi do leta 2050 ljudje, starejši od 65 let, predstavljali kar 40 odstotkov prebivalstva v posameznih delih vzhodne Azije in Evrope. Staranje prebivalstva bo imelo številne negativne učinke, ki se jim bomo morali kot družba prilagoditi, eden od njih pa se kaže že zdaj.

Vse večkrat namreč slišimo o terminu "sendvič generacija", ki označuje zaposlene ljudi v srednjih letih, ki morajo po eni strani skrbeti za svoje (lahko tudi že skoraj odrasle) otroke, po drugi pa za starejše starše, pri katerih se že pojavljajo prve zdravstvene težave ali pa so v finančnih težavah.

Izraz je bil sicer skovan že leta 1981, izumili pa sta ga ameriški sociologinji in gerontologinji Dorothy Miller in Elaine Brody. Sprva se je uporabljal predvsem znotraj stroke, zadnje desetletje pa je v splošni rabi.

Po poročanju Dela so to posamezniki, ki so v nezavidljivem položaju, velikokrat preobremenjeni in pogosto zbolevajo za kroničnimi boleznimi. Raziskave so pokazale, da marsikdo iz sendvič generacije zboli zaradi izgorelosti, pri njih pa so v ospredju tudi bolezni srca in ožilja, sladkorna bolezen itd. Njihov bistveni problem je namreč ta, da so razpeti med dolžnostjo do otrok in na drugi strani dolžnostjo do starejših, predvsem staršev.

Da so lahko na razpolago svojim mlajšim in starejšim, hkrati pa uspejo opravljati še zaposlitev, morajo tako pozabljati na svoje potrebe, še posebej pa na želje ali načrte. Vsekakor gre za generacijo, ki bi pogosto sama potrebovala pomoč, a je ne dobi. Pogosteje so med njimi ženske, še piše Delo, nekatere pa se zaradi skrbi za otroke ali starejše starše tudi odpovejo službi.

"Ženske naj bi skrbele za nego, za čuteč in ljubeč odnos, ki ga vsi pogrešamo, medtem ko naj bi bili moški potomci, na primer sinovi, pristojni za iskanje najugodnejših povezav in reševanje finančnih problemov," je za medij povedala dr. Jožica Knez Riedl, profesorica in članica Centra za zaslužne profesorje in upokojene visokošolske učitelje Univerze v Mariboru.

Odrasli otroci se vračajo v domače gnezdo

Po navedbah portala Investopia je k formaciji sendvič generacije gotovo pripomogla daljša življenjska doba, hkrati pa tudi to, da se ljudje za otroke odločajo v poznejši dobi in da je tudi za odrasle otroke postalo sprejemljivo, da živijo doma ali pa da se po izgubi zaposlitve ali razpadu zveze vrnejo v domače gnezdo.

A čeprav je to pogodu nekaterim staršem, ki po odhodu podmladka močno občutijo sindrom praznega gnezda, jim vrnitev odraslih otrok domov pogosto ne olajša življenja, temveč pomeni le še dodatno breme. "Otroci se vračajo, ne samo na obisk, temveč domov, v okrilje staršev, ker jih k temu prisilijo razni dogodki v življenju, razveze, razočaranja, velikokrat pa tudi finančna stiska. Ta ponovno oživljena gnezda pa ne pomenijo nekega sožitja. Tista sredina, ki je v sendviču, je še vedno najbolj pod stresom,"  je za Delo povedala Jožica Knez Riedl.

Ponekod, kjer so otroci že odrasli in živijo na svojem, pa se obveznostim sendvič generacije poleg službe in skrbi za starše pridruži še skrb za vnuke.

Številni upajo, da bo k reševanju te problematike vsaj malo pripomogel novi zakon o dolgotrajni oskrbi, ki od 1. januarja 2024 predvideva pravico do oskrbovalca družinskega člana. Do njega je upravičen družinski član, ki je po oceni upravičenosti do dolgotrajne oskrbe uvrščen v 4. ali 5. kategorijo.

Oskrbovalec družinskega člana mora zapustiti trg dela in prejema delno plačilo za izgubljeni dohodek ter je vključen v obvezna socialna zavarovanja. Pravico ima do delnega plačila za izgubljeni dohodek, to je do 1,2- oziroma 1,8-kratnika minimalne plače, če skrbi za dva upravičenca, pa tudi do 21 dni načrtovane odsotnosti na leto ter do usposabljanja in strokovnega svetovanja. 

Vseeno pa nov zakon ne bo rešil vseh težav, ki jih ima sendvič generacija, zato bi morali spodbujati tudi pomen solidarnosti in medsebojne pomoči, če ne gre drugače, tudi zunaj osnovne družinske celice.

"Ljudi je treba spodbujati k temu, da si pomagamo. Imamo srečo, da nismo v Ameriki ali Skandinaviji, smo na jugu, kjer si južne države še pomagajo, še poznamo sorodstveno povezanost in navezanost. Slovenija je mala, tako da si lahko še pomagamo in smo tudi še navezani na družino, tako kot v Grčiji in BiH, podobno kot Kitajci," je za Delo denimo dejala Jasna Kolar Macur s Srednje zdravstvene šole Slovenj Gradec.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču