Sezona je odprta!

Muharjenje je namreč najžlahtnejši način ribarjenja in najbolj povezan z naravo. Je pravzaprav najvišja stopnja boja človeka z ribo,« pravi Boris Dolničar, nekdanji predsednik Ribiške zveze Slovenije in tudi sam navdušen muhar. Poznamo namreč štiri načine ribarjenja v sladkih vodah: vijačenje, talni ribolov, beličarjenje in muharjenje. In prav za zadnji način sladkovodnega ribolova je oprema najbolj prilagojena naravi, predvsem obleka in trnek.

Pri muharjenju se namreč uporablja trnek brez zalustnika, to je majhnega, nazaj zavihanega dela na konici trnka, tako da se ribi še bolj zatakne za čeljust in se zato ne more sneti z njega. »Zato ribe tudi ne ‘zapneš’ do konca,« pripoveduje Dolničar, »ampak jo čim hitreje potegneš k sebi. In če jo nameravaš spustiti, to opraviš brez dotika rok. Ribe so namreč prek luskin pokrite s sluzjo in dotik roke sluz poškoduje in ribi prizadene bolečino.«

Muharjenje se je začelo razvijati ob koncu 19. stoletja pri lovu na postrvi. Tudi danes s to tehniko lovijo predvsem salmonide, ki jih pri nas zastopajo potočna in soška postrv ter lipan, izpopolnjena oprema pa omogoča lov tudi drugih vrst rib, denimo ščuke, klena in krapa. Pri razvoju muharjenja smo Slovenci igrali vidno vlogo tudi v svetovnem merilu. Eden izmed začetnikov muharjenja pri nas je bil ob koncu devetnajstega in na začetku dvajsetega stoletja Alojzij Šulgaj.

Nato sta mu sledila Josip Bravničar iz Tolmina in Miran Svetina. Velik prispevek k muharjenju in uveljavitvi Slovenije na tem področju sta nato prispevala nekdanji minister za zdravstvo dr. Božidar Voljč in Marjan Fratnik – iznašla sta nekaj vrst muh, ki se danes imenujejo po njima. Tako ves ribiški svet pozna na primer Voljčevo puhovko, Fratnikovo puhovko in slovensko serijo Voljčevih šašev.

Ne nazadnje moramo med strokovnjaki za muharjenje omeniti še Toma Korošca in Jožeta Ocvirka, ki sta skupaj z Voljčem in Fratnikom napisala zadnjo izdajo knjige o muharjenju, ki je izšla leta 2000, in Lucijana Urbančiča, ki je izumil tudi palico za muharjenje, imenovano soča 180. Pri nas se je sicer muharjenje razmahnilo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, prva slovenska knjiga s to tematiko pa je ugledala luč sveta leta 1980.

Za muharjenje nikakor ni dovolj, da se nekajkrat na leto spravimo ob prvo reko in vržemo muho tako, da čofne ribi pred oči. Če bo riba presodila, da je čofot muhe rahlo nenavaden, bo mirno odplavala in bi nam, če bi imela prste, pokazala osle, malo bolj neotesana pa bi proti nam pomenljivo iztegnila sredinec.

Prav nezaupljive so menda postrvi. Za muharjenje moramo torej zelo dobro poznati navade rib, navade muh, letni čas, vrsto vode in celotno okolje. Vedeti moramo, kje se skriva katera vrsta ribe, ob katerih letnih časih in kje se pojavljajo muhe, ki vzletajo iz vode, v kateri so bile do tedaj kot ličinke.

Ker je umetna muha posnetek prave, je treba pač vedeti, katere vrste muhe se sploh pojavljajo tam, kjer bi radi lovili. Najbolj navdušeni muharji pa umetnih muh sploh ne kupujejo, temveč jih izdelujejo sami, zato pa je potrebna še dodatna ročna spretnost in še boljše poznavanje mušjega sveta in navad.

Muharji ločijo tri vrste muh oziroma tri načine lova. Umetna muha lahko posnema muho, ki plava (ločijo suhe in mokre muhe), z ličinkarjenjem skušajo posnemati gibanje mušje ličinke v vodi, potezanke pa so muhe, ki oponašajo tovrstni mrčes v stadiju med ličinko in muho.

Pri vsem tem kaj hitro postane jasno, da muharjenje ni zgolj vihtenje palice in trnka okoli lastne glave in nad vodo. Veščine te oblike ribolova se lahko naučimo pri ribiških družinah, ki skrbijo za tovrstno izobraževanje. Nadebudne muharje učijo o poznavanju, vezanju muh in muharskih metih, ki so odvisni od trdote palice, terena, od tega, ali lovimo s tokom ali proti toku itd. Muharski meti in vezanje muh pa sta tudi disciplini na tekmovanjih v muharjenju.

Lansko tekmovanje v izdelavi najboljše muhe v različnih kategorijah je bilo že šestnajsto po vrsti in peto, ki je štelo za državno prvenstvo. Druga disciplina je metanje umetne muhe, ocenjujejo pa natančnost meta. Na teh tekmovanjih se srečujejo predvsem tekmovalci iz Italije, Francije, Hrvaške in tudi Makedonije.

Precej narodnostno pester je obisk sladkovodnih ribičev, ki v sezoni lovijo v naših vodah. Največ je Nemcev, Italijanov in Francozov. Kar 80 odstotkov med njimi je muharjev. Pri nas imamo registriranih okoli 17 tisoč sladkovodnih ribičev, od tega je muharjev približno 5000. Ti najpogosteje lovijo v Soči, Krki, Savinji, Idrijci, Unici, Savi s pritoki in vseh rekah, ki imajo čisto vodo. Salmonidne vode, v katerih živijo postrvi in lipani, so razdeljene na tri dele.

V prvem je dovoljeno navadno muharjenje, v drugem so območja »catch-and-release«, kjer morajo ribiči ujeto ribo obvezno izpustiti, poznamo pa še trofejne predele, kjer prebivajo največji primerki ribjih vrst in za katere ribiške družine posebno zavzeto skrbijo. Za kapitalne ribje primerke je dovolilnica seveda precej dražja od navadne, a tudi sicer lahko še tako velik in uspešen muhar z dnevno karto odnese samo tri merske ribe, kar pomeni, da so večje od predpisane najmanjše dolžine.

In ne nazadnje so, kakor vsi ribiči, tudi muharji zelo družabni ljudje in med njimi najdemo najrazličnejše primerke človeške vrste. Tudi takšne, ki jih zaradi njihove osnovne dejavnosti ne bi na prvi pogled nikoli postavili v ribiške škornje. Eden takšnih je že Tomaž Humar, vrhunski alpinist mednarodnega slovesa. »Ampak muharjenje mi ne laufa prav dobro,« pravi.

»Precej manj kot plezanje,« še doda, čeprav si je nekoč prav z ribiško palico pomagal, da je lahko preplezal novo in zelo težko smer v strmi steni Vežice v Kamniških Alpah. Poleg že omenjenega nekdanjega ministra za zdravstvo dr. Božidarja Voljča najdemo med odličnimi poznavalci muharjenja tudi slavista in profesorja dr. Toma Korošca.

Za spremembo nazadnje omenimo še predstavnika iz politične in gospodarske panoge. Med svoje ugledne člane štejejo muharji Jelka Kacina in Igorja Bavčarja. Čeprav med vplivnimi možmi, ki se ukvarjajo z ribolovom, marsikdaj prav ob vodi nastajajo pomembni dogovori, Igor Bavčar pravi:

»Ne, pri muharjenju se nisem dogovarjal z nikomer. To je samo moj svet, ne maram ga obremenjevati. Nisem ga, ko sem bil v politiki, in ne obremenjujem ga sedaj, ko sem v gospodarstvu. Ljudje, ki včasih muharijo z menoj, to vedo in beseda teče o stvareh, povezanih z muharjenjem. Skorajda izključno.« Sicer je Bavčar muhar že 25 let, pred tem pa je po svojih besedah »raubšical« kot mulc na Krki v Novem mestu in njenem pritoku Težki vodi, »ker sem stanoval nad njo, pozneje pa sem postal navdušen muhar«.

Bavčarjeva največja trofeja je 82 centimetrov dolga soška postrv, čeprav sam pravi, da pri njem vedno največ štejejo ure, ko je sam z vodo in ribami. Zdajšnji predsednik uprave Istrabenza je ribaril že skorajda povsod po svetu, tako v kanadskih rekah kot v globokih morjih Avstralije, Kenije, Senegala, Sejšelov, najbolj pa si želi muhariti na Novi Zelandiji in Ognjeni zemlji. Toda v svoji duši ostaja zavezan slovenskim rekam.

»Slovenija ima ne le v evropskem, ampak tudi v svetovnem merilu vrhunske vode. Zato lovim na reki Idrijci, kjer sem član ribiške družine Idrija, na Soči, Radovni, Bohinjki, Krki, Uncu, Obrhu, Kolpi ... Vse to so fenomenalne lipanske in postrvje vode, včasih je bila taka tudi reka Ribnica.«

Vsi muharji pravijo, da ribarjenje pomirja. Kakšen pripadnik new agea bi še dodal, da tekoča voda čisti avro. Za dodatno vzpodbudo svetujemo ogled filma Reka poje mi. Pravijo – in tudi videti je tako – da je Brad Pitt mojster lovljenja takšnih in drugačnih rib ...

Naj lokacije v Sloveniji

• Soča
• Koritnica
• Lepena
• Tolminka
• Idrijca
• Bača
• Trebušca
• Unica
• Sava s pritoki
• Krka
• Savinja
• Dreta

Karavaning - najboljši način za odkrivanje skritih kotičkov Slovenije!  

Naj lokacije na svetu

• reke v Rusiji, predvsem v Sibiriji (Anui – pritok Amurja, Tugur in Opala na Kamčatki)

• reke v Kanadi (Yukon s pritoki)

• reke na Aljaski (Kenai River, 150 kilometrov južno od Anchoragea), kjer čakajo predvsem veliki primerki lososov

Številne agencije ponujajo aranžmaje za vse vrste sladkovodnega ribolova. Za enotedensko ribarjenje v divjini Aljaske (7 dni bivanja v kočah in 3 dni ribarjenja) boste odšteli od 650 $ naprej, odvisno od udobja in oddaljenosti (helikopterski prevozi).

V Sibiriji je te ponudbe nekoliko manj, zato pa je divjina toliko večja. Ponavadi kombinirajo ribolov z raftingom in neredko traja tak izlet 10 ali 14 dni. Največ takšnih organiziranih pustolovščin pod strokovnim vodstvom boste našli v Kabarovski regiji, kjer ponujajo lovljenje rib na reki Anui, in na Kamčatki, kjer za 10 dni odštejete 1420 $, brez letala, ki vas pripelje na ta oddaljeni polotok.

TEKST: Urban Golob

FOTO: Matjaž Kačičnik/IPA Press, Primož Predalič

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj