16. 1. 2008, 23:27 | Vir: Playboy
Sladki krom
»Uhu, lejga, lejga! Jebenti, kakšna makina. To so bili avtomobili, ne pa današnja jajca, polna elektronike in kablov. Me prav zanima, katera honda bo čez 50 let še vedno takšna!« so bili glasni mimoidoči, ko smo sredi Ljubljane fotografirali Igorjevega pink cadillaca. »Avto je včasih imel dušo,« je še navrgel najradovednejši med njimi in s tem v nekaj besedah zadel bistvo.
Petdeseta in šestdeseta leta so bila zlata doba proizvodnje vozil. Pločevine je bilo dovolj za izdelovanje še tako velikih avtomobilov, bencin je bil tako rekoč zastonj. Zato so prostornine motorjev in njihova poraba dosegali vrtoglave številke. Danes je zbiranje tovrstnih avtomobilov marsikje že zdavnaj preraslo strast in ljubezen do štirikolesnih lepotcev.
Za mnoge so nakup, preprodaja ali obnavljanje takšnih vozil predvsem zelo donosen posel. Starodobnikom in klasičnim avtomobilom cena vsako leto zraste, a v Sloveniji, žal, še vedno ni pravega trga za to dejavnost. S takšni-mi vozili se pri nas ukvarjajo le redki ljubitelji in zanesenjaki. Nekaj vam jih predstavljamo v tokratnem članku o posebnežih na dveh nogah in štirih kolesih.
Jep, med njimi boste zaman iskali kakšnega znanega Slovenca ali novopečenega milijonarja. Ti še niso dosegli zavesti, da so lahko mercedes SL 300 gullwing, jaguar E type roadster, aston martin ali chevrolet corvette stingray mnogo večji statusni simbol od najnovejšega porscheja, lamborghinija ali katerega še mnogo dražjega paketa sodobne tehnike, ki ji bo prihodnost prinesla le tehnološko zastarelost in vsakoletni padec vrednosti.
Klasični avtomobili odražajo slog, poznavalstvo in prefinjenost okusa, poleg tega pa so vsako leto bolj zanimivi. Za lastnike, kupce in naključne opazovalce. Res pa je tudi, da je z njimi nemalo dela. Zahtevajo vzdrževa-nje, iskanje nadomestnih delov, prostor za prezimovanje in nežnega, ljubečega lastnika, ki ne bo odtrgal ročice menjalnika in kljuke z vrat že na svoji prvi vožnji. Zato so takšna vozila na cesti redka. In prav je tako.
Cadillac Sedan De Ville, letnik 1959
Lastnik: Igor Pirnat, letnik 1953
Igor »Mr. Cadillac« Pirnat je zbiratelj. Na njegovem dvorišču stoji 12 ameriških starodobnih vozil, od tega šest cadillacov, drugo druščino pa tvorijo kak rolls royce, corvetta, camaro ... in še marsikaj zanimivega se najde okrog hiše. Vsega skupaj ima doma 22 vozil. Svoj prvi klasični avtomobil je kupil leta 1980 in od takrat ne mine leto, da njegova zbirka ne bi bila večja za kakšno vozilo. »Samo kupujem in nič ne prodajam. Sploh ne vem več, kam bom zložil vse to. Če hočem z enim avtomobilom od doma, moram prestaviti vsaj tri.
Včasih se mi zazdi da sem malo nor, a res so mi všeč te ameriške starine. Izžarevajo neko sentimentalnost, življenje, barvitost, komfort in varnost. Vedno se dobro počutim, ko se peljem s cadillacom. Svoje usluge ponujam tudi drugim, zato med sezono s svojimi avti z veseljem odpeljem kakšno poroko, rojstni dan, posnamem kakšno reklamo ali videospot,« pove Mr. Cadillac, ki vsak dan vozi 450-konjsko corvetto ZR-1, v njegovi zbirki američanov pa boste našli tudi cadillaca letnik 1976, ki ima prevoženih le 10.000 kilometrov in je tak kot iz prodajnega salona, ter cadillaca z dizelskim motorjem, kakršnih so izdelali vsega nekaj tisoč, ohranjenih pa jih je le še nekaj. Igor seveda ne bi bil pravi zbiralec caddyjev, če bi ne imel v svoji zbirki tudi letnika 1959, ki v svetu velja za najbolj cenjen letnik.
»No, treba je vedeti, da se je v tistih časih model vsakoletno spreminjal. 59’, 60’, 61’ so na primer podobni avtomobili, a v bistvu povsem drugačnih oblik. Letnik 1959 pa uživa prav zaradi svojih linij največji ugled. Dvojne prednje luči in ‘rakete’ na zadnjih repih so resnično impozantne in ni čudno, da so iz odsluženih cadillacov vrhunski dizajnerji pohištva začeli izdelovati sedežne garniture in zofe.« Igor je posebnež in le ugibate lahko, kakšna je njegova največja želja. Kupiti v najkrajšem možnem času še kakšnega cadillaca. »Morda dva, tri.«
Ford Mustang, letnik 1965
Lastnik: Gaber Keržišnik, letnik 1973
Ford mustang je definitivno ameriška legenda. Ko so ga proti koncu leta 64’ predstavili ameriški javnosti na salonu v Detroitu, so prejeli toliko naročil, da so kupci pozneje nanj čakali več kot leto. Mustang je poleg Chevroletove corvette ultimativni ameriški športnik, ki je spremenil ameriško miselnost, da mora imeti avtomobil obilo kroma in biti podoben juke boxu. Ford izdeluje mustanga kot model še danes in v vseh teh letih se odlično prodaja. Avtomobil, ki je brez dvoma igral v največ hollywoodskih filmih, velja za čisto klasiko in model 2005 je oblikovno obujena replika prvega letnika 1965.
»Avto sem kupil na Floridi za borih 2000 ameriških dolarjev od nekega Kubanca, ki je ostal brez službe, in ga z ladjo pripeljal v Slovenijo. Takrat je bil kot kup rje na kolesih. Po mnogih letih obnove je avto pogoltnil prek pet milijonov tolarjev in še vedno ni povsem končan. Avto je obnavljal oče, ki se je s tem profesionalno ukvarjal. Če bi plačeval še vsako uro vloženega dela za to usposobljenemu strokovnjaku, bi se najbrž cena za obnovo podvojila,« je povedal Gabrielle, ki sanja o tem, da bo nekoč v svoji garaži imel mustanga shelbyja GT 500 ali vsaj GT 350.
»Imel sem mustanga kabrioleta letnik 2002, a sem ga prodal. S starim se novi model ne more primerjati. Stara vozila so pristnejša, vse drugo so le ponaredki. Pred tem sem imel mercedesa SL 450 pa cadillaca letnik ‘60 in še kaj. A mustang mi je všeč, ker je lahko avto za vsak dan, zmagoval pa je tudi na dirkaških stezah.«
Slavo je požel že model GT 350, kakršnega je Steve McQueen vozil v kultnem filmu Bullit. GT 500 pa je avtomobil, o katerem sanjajo vsi ljubitelji mustangov, širni svet pa ga je v novejšem obdobju spoznal, ko je za volan popularne eleanor sedel Nicolas Cage v filmu Gone in 60 seconds. In res, mustanga od takrat vsi poznajo pod imenom eleanor, pa čeprav s plastično okičenim filmskim modelom pravi mustang nima veliko skupnega. Le legendarno ime, obilo moči, sanjski zvok in, jasno, značilnega konja v galopu na prednji maski.
Shelby Cobra 472, letnik1972
Lastnik: Žiga Gerjevič, letnik 1974
Žiga ima kačo. Legendarno cobro, ki je nekdaj kraljevala tako na dirkaških stezah kot na cesti. Genialna stvaritev ameriškega tunerja Carola Shelbya še danes buri duhove, kjer se prikaže. Ameriški dirkalnik, ki povzema poteze angleških športnih dvosedov, izžareva svojo brutalno moč. S seksi zadkom in okroglimi lučmi ter dirkaškimi Halibrandtovimi kolesi s centralnim metuljčkom je za ljubitelje roadsterjev še danes ultimativen avto.
Je pravo nasprotje desetletje ali dve starejših ameriških vozil in je narejen za hitro vožnjo, ne za večerni cruising po mestu. Skoraj nič kroma, nobenih repkov, krilc in dodatkov. Dirkaško podvozje s tanko lupino in brutalno močan motor. V kabini pa le volan, prestavna ročica, merilnik vrtljajev in nekaj najnujnejših instrumentov, potrebnih za cestno uporabo.
»Sem ljubitelj fordov in poleg cobre sta v moji garaži še dva mustanga. Novi in stari. Prvi in zadnji model, med katerima je 35 let razlike. Oba kabrioleta. Preden sem se vrgel na forde, sem imel mercedesa SL 280, popularno imenovanega pagoda. Prav tako s platneno streho. Če imaš star avtomobil, je najlepše, če je kabriolet. Tako ubiješ dve muhi na en mah. Voziš se v nostalgičnem avtomobilu, poleg tega pa ti veter kuštra lase,« je povedal Žiga in vžgal svojo brezhibno obnovljeno in spolirano cobro, ki zagrmi iz dvojnega povsem odprtega izpušnega sistema, ki se prirezan konča kar na boku vozila.
Motor V 8 z globokimi detonacijami pokaže, da se s 550 konjskimi močmi ne kaže igrati, saj kača nima nikakršnih elektronskih pomagal, ki neveščega voznika sodobnih vozil obdržijo na cesti v enem kosu. No, res je, da cobra popije pri umirjeni vožnji okrog 20, pri polnem plinu pa ob začrtavanju črnih črt v asfalt vanjo steče tudi do 50 litrov goriva na 100 prevoženih kilometrov, a lastnika to ne moti. »Tako ali tako to ni avto za vsak dan. Je le za poletne popoldneve in za krajše izlete, dokler se nebo ne stemni in se ne začne nevihta. Takrat se tudi strupena cobra umakne v varno garažo. Saj veste, kače ne marajo dežja!«
Cadillac Eldorado, letnik 1961
Lastnik: Sebastjan Goričan, letnik 1976
Sebastjan, za prijatelje Jani, je svojega cadillaca zadel na nagradni igri, ki jo je leta 1996 organiziralo neko tobačno podjetje. Je najbrž eden redkih, ki se mu je (vsaj takrat) nakup škatlice cigaret obrestoval. Srečni dobitek je obdržal in vanj vložil še kar nekaj dodatnega truda in denarja – in caddy še danes prede kot mucek. Včasih se je na avtomobilu bleščala registrska tablica z oznako LJ-JFK ... Provokacija je dosegla svoj namen, saj so ljudje avtomobil vse prevečkrat zamenjali za lincolna continentala, model, v katerem je bil ubit legendarni ameriški predsednik. No, kratica JFK je označevala nekaj povsem drugega. Preprosto: JANI FURA KADILAKA!
Sebastjan in njegov caddy sta nerazdružljiva prijatelja že skoraj desetletje in v poletnih mesecih ju lahko videvate po vsej Sloveniji, kjer sta zaradi ogromnega kupa pločevine, kroma in pregrešno lepih cadillacovih linij vedno v središču pozornosti. »Avto mi je takoj prirasel k srcu. Ljubim zvok njegovega 6400-kubičnega osemvaljnika, poleg tega mi je všeč, da ima avtomobil iz leta 1961 vse, kar imajo današnji sodobni avtomobili: avtomatski menjalnik, klimatsko napravo, električni pomik stekel, električno pomično streho, električno nastavljive sedeže, avtoradio s spominom, kovinsko barvo, usnjene sedeže in še kaj.
Rad se vozim z njim, saj me spominja na zanimive čase, v katerih je nastal. Stari avtomobili imajo dušo. Vedno me impresionirajo tako po obliki kot po tehniki in moči. Na prireditvah za starodobna vozila srečujem zanimive ljudi in vsakokrat zvem kaj novega. Čeprav sem se že lotil naslednjega projekta, obnove prvega modela range roverja, in je največja stiska tista s prostorom, moj cadillac ni naprodaj!«
TEKST: Peter Feguš
FOTO: Bor Dobrin