Slovenka, ki je preživela neizmerne grozote 20. stoletja: življenje ji je z lažjo rešila mati

Žalostna novica o smrti Erike Fürst, slovenske taboriščnice, ki je preživela holokavst, je močno zaznamovala slovensko skupnost. Rodila se je 10. februarja 1931 v Murski Soboti in je doživela izjemno težke čase, ki jih je prinesla druga svetovna vojna. V svojih 93 letih življenja je postala dragocena pričevalka, ki je s svojo zgodbo osvetlila grozote holokavsta in življenja v taborišču.

Boris Hajdinjak, direktor Sinagoge Maribor, je ob njeni smrti na družbenem omrežju izpostavil: "Kot zgodovinar moram izrecno poudariti neprecenljive zasluge Erike Fürst za slovensko zgodovinopisje. Slovenski zgodovinarji smo namreč zamudili čas, ko je bilo od sicer že tako malo preživelih holokavsta živih še vsaj nekaj prekmurskih Judov, ki so bili že pred II. svetovno vojno odrasli ljudje."

V nadaljevanju je dodal: "Sistematično zbiranje pričevanj teh ljudi bi nam gotovo olajšalo ne samo preučevanje holokavsta, pač pa bi tudi zelo jasno pokazalo pomen, ki so ga prekmurski Judje imeli pred II. svetovno vojno in izgubo, ki jo je doživelo Prekmurje z njihovim uničenjem med njo. Tako smo samo še s pomočjo spominov Erike, Sobočanke, ki je bila kot trinajstletnica deportirana v Auschwitz, pozno, a vseeno ne prepozno pred pozabo rešili imena, obraze, dogodke in usode mnogih predvojnih prekmurskih Judov. Dolgoletna srečanje z njo so mi v tem pogledu dala zanesljive in številne podatke." 

Ob koncu pa je izpostavil tudi, da ob tem vendar obstaja tudi druga, človeška plat njegovega odnosa z Eriko. Odkar jo je namreč spoznal, ga je ob vsej grozljivosti in tragičnosti dogodkov, o katerih sta pri srečanjih govorila, vedno znova presenečala njena pripravljenost posredovati svoje spomine in pozitivno človeško naravnanost.

"Če človek preživi to, kar je preživela Erika, mu ne more nihče zameriti, da o tem ne želi govoriti. A Erika se je odločila za nasprotno. In prav to, da se je potrebno oglasiti tudi takrat, ko besede ne bodo prijetne in bi bilo ugodneje biti tiho, je vsaj zame izjemno močno sporočilo tudi za današnji čas in za prihodnost. Ali kot je rekel Simon Wiesenthal: "… vedi, da upanje živi, dokler se ljudje spominjajo,"" je dodal v zaključku. 

Kaj ji je rešilo življenje?

Erika Fürst, ki so jo spomladi leta 1944 deportirali v koncentracijsko taborišče Auschwitz kot trinajstletno deklico, je doživela nepredstavljive grozote in brutalnost, ki sta spremljali holokavst. Skupaj s starši in sestro je bila iztrgana iz svojega običajnega življenja, pri čemer je njena mama Terezija z lažjo rešila njuno življenje, poroča Delo. 

Z lažnim podatkom, da sta Erika in njena sestra Šarika stari 15 in 17 let, sta se izognili takojšnjemu usmrtitvi, kar je omogočilo, da sta preživeli v peklu taborišča. V Auschwitzu je Erika izgubila očeta in mladostne sanje, a tudi svoje zaupanje v človečnost. Nikoli ni izvedela, kdaj in kje je umrl njen oče, kar jo je spremljalo skozi celo življenje.

Po osvoboditvi taborišča 27. januarja 1945 je Erika nosila s seboj težo izgube in travme, ki jo je zaznamovala za vedno. V Auschwitz je bilo deportiranih približno 2300 ljudi z območja današnje Slovenije, od tega večina Slovencev, okoli 350 Judov, najmanj 78 Romov in en pripadnik Jehovovih prič. Več kot polovica teh ljudi se nikoli ni vrnila. 

Erika je s svojimi izkušnjami razumela pomen ohranjanja spomina na preteklost in preprečevanja pozabe. Po vojni je postala aktivna priča in zagovornica zgodovine prekmurske judovske skupnosti, ki je bila prav tako močno prizadeta.

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc