Anže Logar je spregovoril o obžalovanju in poškodbi, ki ga je zaznamovala za vse življenje

Dr. Anže Logar se je na intervju pripeljal kar s kolesom. Avtomobil uporablja le za daljše razdalje, zaupal nam je, zakaj smo intervju opravili prav v kavarni gradu Tivoli: "Zato, ker si v naravi, ker je čudovit razgled na Ljubljano. Predvsem pa zato, ker sem se kot otrok z družbo 'podil' po tivolskih poljanah, zato imam na to točko v prestolnici lep spomin." 

Z njim smo se pogovarjali zunaj političnega parketa in ga skušali spoznati kot osebo, ki prosti čas nameni naravi, družini in strasti, ki jo je po več letih znova obudil. Spregovoril je o trenutkih, ki jih ni delil še z nikomer. 

Oče, mož in športnik

Logar je v javnosti znan kot "oče, mož in športnik", a zanj je najpomembnejše zagotovo očetovstvo: "Zaznamovala me je odgovornost, ki jo sprejmeš od trenutka, ko postaneš oče. Ne moreš je primerjati z nobeno drugo življenjsko vlogo." Ustvarjanje pozitivnega ravnovesja med političnim in zasebnim življenjem ni vedno preprosto: "Zagotovo zamudiš kak rojstni dan ali nastop. Ni lahko kombinirati, je morda celo težko, a sem v politiki že toliko let, da več ali manj vsi vedo, da sem veliko časa zaseden."  

Prav zato se velikokrat poda v naravo, predvsem v hribe. Zanj najpomembnejši je pristen stik z naravo, ne glede na to, ali se v višave poda sam ali z bližnjimi: "Če si z ljudmi, s katerimi se razumeš, še toliko bolje. Če pa nisi z nikomer, to ni razlog, da ne greš." Največkrat se je povzpel na slabih 1700 metrov visok Ratitovec. Že nekaj časa se tja ni odpravil, a se za najpogostejšim obiskom prav tega vrha skriva družinska zgodba.

"Pri Ratitovcu v Železnikih smo včasih imeli hišo. Tam smo preživljali počitnice in smo se zato večkrat podali na vrh. Je prijetno zahteven, kar pomeni, da ni pretežko dosegljiv. Ves dan preživiš v gorah."

O najljubšem razgledu in družini

Kot pravi Ljubljančan se večkrat poda na Šmarno goro, Ljubljanski grad in na Rožnik, a je zanj zagotovo najljubši razgled nekaj metrov višje: "Najljubši razgled je zame recimo na Slavniku. Fantastičen 360-stopinjski razgled na slovensko krajino vse do zaliva. Trstelj enako," je povedal.

Zelo rad se podaja na daljše razdalje: "Dvakrat sem bil na romanju v Santiagu de Compostela, in sicer po francoski poti. Podvigi se mi ne zdijo naporni, menim, da gre za najbolj sproščujoče počitnice. Samo sprejeti moraš ta način preživljanja dopusta. Vedno gledam, da v okviru tega, kar imaš, poskušaš iztržiti največ. Ta način dopusta ti omogoča, da si največ časa sam s seboj, da v glavi premelješ vse, kar ti pade na pamet." Dvomi na začetku tako dolgih poti so normalni in s premagovanjem poti sami sebi dokazujemo, da je največja ovira pravzaprav tista v naši glavi. 

"Najlepši del je, da spoznavaš sebe, in hkrati, da nekaj storiš zase. Ni pomemben cilj, pomembna je ta pot." 

Kot otrok si je želel postati ...

Logarjev dedek, Slavko Pengov, je leta 1958 v preddverju velike dvorane slovenskega parlamenta naslikal fresko, ki prikazuje zgodovino Slovencev od naselitve do danes. Prav zato smo Logarja vprašali, ali si je že od nekdaj želel postati politik: "Po očetovi strani so bili zdravniki, zato sem govoril, da bom zdravnik," a to niso bile njegove edine sanje. "Potem sem začel risati, ker sta oče in mati risala, zato sem vsaj v začetnih razredih osnovne šole bil tisti, ki je v imenu razreda risal kakšne plakate ali risbice na temo, ki smo jo obravnavali v okviru pouka. Dokler nisem ves svoj prosti čas posvetil vaji violončela, sem razvijal likovno žilico. Potem sem pa našel druge izzive." 

"S hčerkama ne rišem, a ju z veseljem pohvalim. Doma imamo steno, kjer so obešene njune risbice." 

Iz poguma do okrušenega zoba 

Logar v sebi skriva veliko skrivnosti, med drugim to, da je igral violončelo, treniral karate in se z veliko mero poguma podal v boksarske vode. "Boks mi je bil kot borilni šport vedno zanimiv, prav tako karate, ki sem ga začel trenirati takoj po tem, ko sem nehal igrati violončelo. Že prej so me zanimale borilne veščine, a morda še nisem imel dovolj poguma za kontaktne športe, zato sem začel trenirati karate," v boksarske 'sparinge' pa se je podal šele po sedmih letih, saj se je takrat počutil pripravljenega na tovrstne bitke. Leta 2015 je izbrani šport opustil, kar sovpada z letom, ko je postal poslanec v slovenskem parlamentu. 

A ni je odnesel brez posledic. Ni se poškodoval, a ima zaradi boksa zlomljen zgornji sprednji zob: "Vedno sem govoril, da jih pri boksu dobiš, vprašanje je le, kdo jih dobi več (smeh, op. p.)." 

Ste vedeli, da igra violončelo? 

Logar najraje posluša klasično glasbo, a je v prvi vrsti vse odvisno od njegovega počutja.

"Včasih mi je ljubša klasična, včasih pop glasba. Imam širok nabor pesmi, ki jim rad prisluhnem."

Zanj najljubši je Yo Yo Ma, glede skladateljev mu ugaja Max Bruch in njegov violinski koncert, velikokrat pa za sprostitev, popolni odklop in pomiritev prisluhne Mozartovemu rekvijemu. 

"Izhajam iz umetniške družine. Nekaj boema je v meni, tako kot pri starših. Moj oče je vedno poslušal klasično glasbo, imel je veliko zbirko. Zvok čela mi je bil zmeraj všeč, je tako pobožal dušo, da sem si ga zaželel naučiti igrati," je o svojih začetkih in razvijanju strasti do godala povedal Logar. Čeprav njegovi "ljubezni na prvi pogled" sprva doma niso verjeli, je s pomočjo očetovega sošolca Matije Lorenza (slovenskega violončelista in pedagoga) izpolnil svojo željo.

To strast je opustil zaradi dveh dogodkov iz pubertete: "Na dveh najpomembnejših nastopih se mi je zgodilo, da sem pozabil noto, ki sledi, in se kar nekajkrat izgubil. Če bi se zgodilo enkrat, bi že nekako prebavil, a ker se mi je to zgodilo na nastopih čelistov in kasneje v šoli, kjer sem v imenu razreda tudi nastopal, sem se nekako odločil, da zaprem škatlo in ga ne primem več v roke." 

"Moram reči, da mi je veliko pomenilo to, da so to razumeli tudi moji starši. In me niso poskušali prepričati." 

Zato se je odločil, da želi svojo ljubezen do violončela obuditi. "Na nek način mi je bilo žal, da sem tako na ostro prekinil igranje violončela. Popolnoma sem ga odrezal."

"Želel sem začutiti to prijetno plat instrumenta, torej zvok violončela, ki te poboža. Igral bom za dušo, za prijatelje, s čelom bom zaigral nekaj, kar bo prijetno za ušesa. Mogoče kakšen moderen pop komad, hkrati pa bo zanimivost ali dodana vrednost, povezana z mano," a na to še ni pripravljen, saj mora še vaditi svojo prstno tehniko in intonacijo. 

Biti oče je odgovorna vloga 

Kot oče hčerkama, starima 5 in 8 let, si kljub natrpanemu urniku vzame čas za družino. Skupaj so dosegli že vsaj dva vrhova, na domačem kavču si najraje ogledajo kakšno risanko. "Zdaj so pri njima najbolj aktualne barbike." Včasih odigrajo tudi Jengo ali Človek ne jezi se, "a moram igrati slabše (smeh, op. p.)", je pripomnil. 

Z ženo sta se spoznala, ko je služil vojsko v Društvu študentov in invalidov, a kdaj je vedel, da je "prava", ni želel razkriti.

Ko je prvič izvedel, da bo postal očka, je pisal doktorsko disertacijo. Preplavila ga je mešanica veselja in strahu: "No, bolj prestrašenosti, ali bom zmogel. Ampak vsi do zdaj so," namignil je, da je bilo izvedeti drugič nekoliko lažje. Nad tem, da bo tudi drugič punčka, pa ni bil čisto nič razočaran: "Nimam stereotipov o nastajajočem življenju, o tem, da bi si kot oče želel imeti fantka."

Najljubši trenutek z njima je, ko se skupaj smejijo, in to tako močno, da se deklici ne moreta ustaviti: "Dober približek tega je, ko ju žgečkam (smeh, op. p.)." Biti oče je odgovorna vloga, saj se tudi sam zaveda in spoznava, kako dojemljivi so otroci."Otroci posrkajo vse, kar rečeš. Moraš paziti, kaj govoriš. Ne zato, da bi kaj skrival, a da to poveš na pravi način," pove. 

Predvsem je pomembno, na kak način nekaj poveš, zato je prvih pet let najpomembnejših pri oblikovanju celovite osebnosti: "Menim, da je prav teh prvih nekaj let ključnih pri oblikovanju osebnosti na način, da se zavedajo, kaj so vrednote, da znajo ravnati v skladu s temi vrednotami in da vedo, kaj je prav in kaj narobe."

Drugim očetom bi svetoval, da čim več časa preživijo s svojimi otroki: "Tukaj se morda nisem najbolj izkazal, zato je to moj najbolj iskren nasvet."

Ob večerih rad prižge televizijo in se sprošča s poučnimi vsebinami 

Gleda tekme naših košarkarskih, odbojkarskih in nogometnih reprezentantov, a je ob brskanju po športnih kanalih vzljubil prav poseben šport. "Kar je zanimivo, je to, da mi velikokrat ugaja gledati biljard. Me kar malo zasvoji in ne morem nehati gledati, ne znam natančno pojasniti. A mi je z več ogledi postal vse bolj zanimiv." Pripomnil je, da tovrstne vsebine v njegovem repertoarju izbir niso edine.

"Po televiziji si rad ogledam dokumentarce. Že pred nekaj časa sem gledal dokumentarni film Navalni," je povedal, da zgodba govori o tem, kako je ruska obveščevalna služba zastrupila opozicijskega voditelja Navalnega. "Zgodba je pripeljala tako daleč, da bi jih lahko v Rusiji tudi sankcionirali, a se to ne zgodi. Ker so to tisti, ki so na liniji režima," je o interesu za tematiko pripomnil Logar.

Očala - kdaj ja, kdaj ne? 

Opazili smo, da si včasih nadene dioptrijska očala, spet drugič pa se odloči, da jih ne potrebuje. Leč ne uporablja, zato si očala nadene iz praktičnih razlogov. "Ali stiskam oči ali pa uporabim očala in lahko gledam," je z nasmehom pripomnil. Za njimi se ne skriva, kot lahko mnogokrat slišimo tiste, ki brez očal sveta okrog sebe ne vidijo.

"Jaz jih večinoma ne nosim, tako da se za njimi ne skrivam (smeh, op. p.). Zato nimam tega občutka in tudi drugače se ne skrivam. Imam poklic, kjer se človek težko skrije." 

Strah, razumevanje in hvaležnost

V življenju se je izkazalo, da mu je nekaj treme, ki mu je do živega prišla na nastopih violončela, privzgojilo mišljenje, da je vsakogar zares nečesa strah, zato verjame, da nekaj takega posameznik mora čutiti: "V življenju se veliko stvari zalomi. Nikoli ne bo šlo vse po načrtu, to je treba razumeti, a to ne sme povzročiti strahu, ki te ohromi. Določena količina treme je zdrava in smotrna, presežek pa za nikogar ni ugoden." 

Prav zato se nikoli ni spraševal, "kaj bi bilo, če bi bilo", saj verjame, da je življenje edinstveno takšno, kot je: "Vse pride ob primernem času. Stvari za posamezno odločitev morajo dozoreti – zato ne prehitevaš niti ne zamujaš, če se odločaš po svojem občutku in pripravljenosti." Če bi se preselil na rajski otok, bi se z njega moral slej kot prej vrniti domov:

"Sprejemam, da sem danes tukaj, kjer sem, da sem storil vse, kar je bilo v moji moči, da sem, kar sem. Dokler bom zmogel, bom hvaležen in bom sprejemal, da sem, kjer sem."

Zaveda se, da ima ob sebi ljudi, na katere se lahko zanese. Največjo hvaležnost in spoštovanje pripisuje staršem: "Z njima imam najbolj tesen in odkrit odnos. Vse pomembne in ključne odločitve smo predelali skupaj." Ceni, ko se lahko z nekom pogovarja brez predhodnega razlaganja, čeprav se mnenja tu in tam krešejo: "Imam veliko ljudi, s katerimi se dobro razumem in mnogokrat gledamo različno na določene razmere, a jih spoštujem in njihovo mnenje pri pomembnih odločitvah upoštevam." 

In njegova življenjska popotnica? "V glavo se mi je vklesal citat, ki ga je moj oče napisal na vrata v stanovanje." Te besede je prebiral vsakič, ko se je vrnil v domačo hišo. Na vratih je v latinščini pisalo: "Karkoli delaš, delaj s pametjo in misli na konec," je z iskrico v očeh povedal kandidat za predsednika in sklenil: "Mislim, da je to misel, ki ji nezavedno sledim že vse življenje."

Novo na Metroplay: Gojmir Lešnjak - Gojc o svoji dolgi in bogati karieri