Marijana Podhraški | 27. 7. 2023, 20:00
Ne le Italijani, tudi Slovenci smo nekoč v Evropi sloveli po izjemnih čevljih in čevljarjih. Kam so izginili?
V življenju daleč pridemo tudi po zaslugi dobrega para čevljev na nogah. Obiskali smo kraj, kjer se je vse skupaj začelo ...
Nekoč zelo znani tržiški čevljarji so dobro vedeli, kako pomemben je za slehernega človeka dober par čevljev. Od kmetov z okoliških hribov, vojakov v rovih po Evropi do modno osveščenih mestnih dam in gospodov - od nekdaj je veljalo, da je s pravimi čevlji na nogah lažje premagovati vse ovire, ki nam jih prinese življenje.
Zlata doba slovenskega čevljarstva
V drugi polovici 19. stoletja je imela v Tržiču vsaka druga hiša svojo čevljarsko delavnico, tržiški čevljarji pa so sloveli širom po Slovenskem. Kmalu so se pojavile tudi prve obutvene tovarne, med podjetniki, ki so v čevljih videli poslovno priložnost, je bil tudi Peter Kozina, z družabniki je ustanovil podjetje Peter Kozina&CO in se leta 1906 v Tržiču lotil čevljarske industrije.
Nekaj let pozneje je zaradi nesoglasij med njimi Kozina poplačal svoje družabnike in postal edini lastnik podjetja. Uvedel je tudi lastno blagovno znamko čevljev - Peko, sestavljale so jo začetnice njegovega imena in priimka Pe(ter) Ko(zina).
Kozina je delavcem ponujal delo z urejenim delavnikom in socialno varnostjo.
Zgodba o čevlju
Prodajalne čevljev Peko so se širile kot gobe po dežju, zgodovinski zapisi ob tem navajajo, da so Pekove tovarne delavcem namesto mračnih čevljarskih delavnic nudile svetle higienske prostore, dober zaslužek in tudi nova znanja pri rokovanju z moderno tehnologijo strojne izdelave obutve.
Svoj čas je bil Peko ena najsodobnejših tovarn obutve v Evropi in ena najbolj cenjenih blagovnih znamk čevljev v Sloveniji in Jugoslaviji.
Tudi v povojni Sloveniji in Jugoslaviji je Peko obuval cele generacije, mnogi so po čevlje hodili kar v Tržič, še posebej priljubljeni so postali družinski obiski tradicionalne Šuštarske nedelje (ta se je pred leti preimenovala v Šuštarski praznik). Pekova tovarna je zaposlovala od nekaj sto do nekaj tisoč ljudi, v času svojega razcveta pa je proizvedla več milijonov parov čevljev letno.
Žal je teh dni konec, tovarne Peko danes ni več, najstarejšo slovensko obutveno blagovno znamko pa je kupilo sorodno podjetje Alpina, ki je ohranilo blagovno znamko Peter Kozina.
Stečaj Peka.
V Tržiču ohranjajo čevljarski sloves
Za to si prizadevajo v Tržiškem muzeju, kjer je za vse ljubitelje čevljev in tiste, ki z nekoliko nostalgije gledamo v zlate čase slovenskega čevljarstva, obisk obvezen. V njem namreč hranijo najobsežnejšo zbirko o zgodovini čevljarstva pri nas.
Muzej ima štiri stalne zbirke, te so: čevlji, smuči, usnje in razne rokodelske obrti. Skozi muzejske zbirke je predstavljen celoten proces izdelave čevljev – od izbire usnja do same izdelave obuvala. Na ogled je tudi nabor čevljarskih orodij, pripomočkov in strojev ter dokumentov in fotografij, povezanih z bogato obutveno industrijo pri nas.
Brez muje se še čevelj ne obuje
Zgodovina obuvanja je vsekakor zelo pestra, pogosto težko razumljiva in zapletena, muzej pa nas tudi spomni, da so bile čevljarjeve zlate roke vedno polne dela. Nenehno je meril, krojil, šival, pazil na detajle in podrobnosti, ki so obuvalo naredile udobno in v tistih časih uporabno za skoraj vse odraslo življenje. Delal je dnevne in nočne izmene pri eni sami luči, pogosto z malo ali skoraj brez spanca, samo da bi ljudje lahko brezskrbno hodili ter trdno in varno stali na nogah tako v dobrih kot težkih časih.
Nekoč so poznali tudi potujoče šuštarje, ti so prišli na dom popravit čevlje.
Tržiški šuštarji so izdelovali različne vrste obutvenih izdelkov, med drugim nizke in visoke čevlje, tako pražnja in damska obuvala kot vojaške in kmečke škornje, pa tudi sandale, cokle in mokasine. Zelo znani so bili 'rančoši', visoki usnjeni čevlji z vezalkami, ki so bili dolga desetletja najbolj priljubljeno obuvalo med Tržičani, greli pa so tudi noge vseh ljubljanskih branjevk.
"Poznali pa so tudi 'gandice', neke vrste sandalov, katerih ime je znano samo v Tržiču," nam je pojasnil naš vodič, cenjeni slovenski etnolog in kustos dr. Bojan Knific. Te so ime dobile po indijskem politiku in mirovniku Mahatmi Gandhiju, ki je nosil te vrste sandal. Da se med delom ne bi počutili preveč osamljeno, v čevljarski delavnici ni šlo brez ptic, kletke so bile v njih obvezne, še najraje so imeli kanarčke ali šoje, izvemo.
Ponošeni sandali (fotografija ne prikazuje gandic).
Stopiti v čevlje nekoga drugega
Ko si utiramo življenjsko pot in stopamo po njej, so nam čevlji na nogah danes samoumevni. Doma jih imamo polne omare, vsako novo sezono si kupujemo nove, medtem ko stare zavržemo ali pozabimo nanje. Le redko pomislimo na to, da čevlji niso le okras ali statusni simbol, zaradi česar se velikokrat tudi zanemarja njihov vpliv na zdravje.
Človek se je prvič obul pred približno 40.000 leti, in sicer, da bi stopala obvaroval pred mrazom in vročino, ostrimi predmeti in insekti. Prvotna obutev je bila iz preproste živalske kože, ki so si jo ovili okrog stopala.
V svoji osnovi pa so nam čevlji vsem skupni, ne glede na to, kdo smo, od kod prihajamo in kaj v življenju počnemo. S t. i. drevesom slavnih čevljev, ki je prav tako del muzejske razstave, so želeli v Tržiškem muzeju prikazati, da če je človek še tako slaven, za sabo pusti ponošen čevelj.
Čevlji plezalca Vikija Grošlja v Tržiškem muzeju. Grošelj je prvi Slovenec, ki se je povzpel na vse najvišje vrhove celin.
"Lepo število javnih osebnosti iz sfer kulture, športa in politike nam je podarilo par svojih rabljenih čevljev in ga pospremilo z nekaj mislimi in podatki o tem, kdaj in zakaj so ga nosili," je muzejsko idejo o drevesu slavnih strnila Andreja Rauch, sodelavka muzeja.
Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc
