Dejan Zavec nam je razkril resnični razlog za odhod iz politike: "Slovenci živimo presneto dobro!"

Dejan Zavec je ime, ki ga Slovenci povezujemo z vrhunskim boksom. Njegova športna pot je bila izjemna – osvojil je številne naslove, vključno z naslovom svetovnega prvaka (verzija WBF in IBF), bil medcelinski prvak (IBF, WBO in NBA), evropski prvak (WBO) in mednarodni nemški prvak (BDB). Po končani profesionalni karieri leta 2015 se je posvetil svoji telovadnici na Ptuju, kjer trenira mlade boksarje. Pred nekaj leti pa se je odločil za povsem novo poglavje v svojem življenju – vstopil je v politiko.

Kot član Gibanja Svoboda je po zmagi stranke na parlamentarnih volitvah postal poslanec. A septembra 2023 je presenetil s svojo odločitvijo in odstopil s funkcije. Zdaj, ko je politika za njim, smo se z njim dobili na kavi in se pogovorili o njegovem pogledu na to obdobje, razlogih za odstop in življenju po parlamentu.

"Ničesar ne obžalujem"

Zavec se je med svojim poslanskim mandatom pogosto znašel pod kritiko, da je eden najmanj aktivnih poslancev v razpravah. Kljub temu vztraja, da se je v politiki znašel bolje, kot so mu očitali: "Se mi zdi, da nisem niti tako zgrešil z delom poslanca, saj verjamem, da se rezultati pokažejo čez čas. Ničesar v življenju ne obžalujem, tudi stvari, za katere sem zelo drago plačal. Vse se je zgodilo zato, da je danes lahko tako, kot je: da danes gledam na svet, kot gledam."

Na vprašanje, zakaj se je sploh odločil za politiko, odgovarja: "Številni pravijo, da zato, ker sem bil dobro plačan, ker me je kdo nagovoril k temu in mi še dodatno plačal, da sem bil v parlamentu ... Ne. Jaz sem se tako odločil. Življenje ima res čudna pota. Velikokrat v življenju presenetim samega sebe. Ni pa vedno uspešno vse, česar se lotim. Jaz nimam problema s tem, s tem ima več problema okolica." Želi nabirati znanje na vseh področjih življenja, ne samo na področju športa, pravi: "Sem zelo vedoželjen."

Eden od njegovih ključnih motivov za vstop v politiko je bil poskus povezovanja levega in desnega političnega pola: "Želel sem, da se poslanci zavedajo, da delajo vsi za nas vse – ne za levo, desno, sredinsko. Vem, da ljudje razmišljamo različno, ampak jaz sem samo želel doseči, da se med seboj o tem ne bi prepirali, ampak bi se normalno dogovorili. V politiko nisem šel zato, da bi boljše živeli, menim namreč, da živimo prav dobro, šel pa sem zato, da bi se boljše razumeli, bolj sodelovali. Številni danes namreč želijo samo kritizirati, da bi pa naredili kaj, da bi bilo boljše, pa ne želijo, ne znajo ..."

Obregnili smo se ob njegovo trditev, da v Sloveniji živimo dobro, na kar je odločno odgovoril: "Ja, mi Slovenci živimo presneto dobro. Pa bi težko rekel, da sem zaslepljen. Vesel sem, da živim v Sloveniji, sem patriot, svojo državo imam rad. Ljudje v Sloveniji živimo dobro, težave, ki jih imamo v državi, pa imajo tudi drugod po svetu (stanovanjska kriza, recimo). Hoteli smo biti svet, zdaj pa imamo svet. Svet postaja drag, kar je posledica našega razkošja. Ne gre nam slabo. Že zaradi tega, ker se ima večina ljudi čas se ukvarjati z drugimi namesto s sabo. Slovenska družba je dobrine zamenjala za odnose. Imamo stvari, nimamo pa več odnosov."

Prizna, da čeprav je bil med razpravami navadno tiho, se je trudil povezovati in delovati v zakulisju: "V zakulisju sem naredil ogromno stvari, ki jih je bilo nujno treba narediti." V svojih prizadevanjih, da bi združil tako leve in desne v normalnem pogovoru, ki bi prinesel rešitve, pa mu ni uspelo: "Zelo hitro sem videl, da je preveč ljudmi s preveč drugačnimi pogledi na isto stvar in da temu nisem kos. Ne, da nisem kos politiki. Ampak moja energija ni bila dovolj, da bi lahko spremenil mišljenje, delovanje. Sprejel sem, da je sto ljudi, sto čudi, vsak ima svoj pogled – in ima pravico do tega."

Zavec priznava, da ga je politika naučila marsikaj, a mu hkrati ni bila vedno blizu: "Glede politike sem dojel, da je tako živa stvar in je potrebno veliko razuma, prilagajanja – in tukaj mi izgubimo. Najmočnejši in najvidnejši je tisti, ki je najglasnejši, čeprav sploh ni nujno, da ima prav. To mi ni všeč. Govorimo o ljudeh, ki izkoriščajo družbo in ljudi. Namesto da bi jih pomirili in nagradili, jih vnamejo. Razsul imamo zaradi laži, hudobije in zavistnosti."

Poleg razočaranja nad načinom delovanja politike je Zavec priznal, da je bil tudi pritisk javnosti pogosto izjemno neprijeten: "Po drugi strani pa razumem, da je pritisk ljudstva na poslance zelo močen. Tudi ko sem šel z otroki v mesto na sladoled, so ljudje agresivno pristopali do mene, naj naredim to ali ono."

Med mandatom je poskušal prispevati predvsem k izboljšanju Ptuja, kjer živi: "Za dobrobit družbe sem v času, ko sem bil poslanec, prispeval. O tem sem prepričan. Nič ne bi naredil drugače, nimam nobenih obžalovanj, narediti kaj več pa tudi ni bilo realno."

A eno stvar obžaluje: "Žal mi je le to, da mi ni uspelo spremeniti zakona o športu. Želim si in prizadeval sem si, da bi športniki, ki so dosegli najvišja mesta na evropskih in svetovnih tekmovanjih v olimpijskih športih, po upokojitvi prejemali dosmrtno rento v zameno za vlogo ambasadorjev Slovenije in mentorjev mlajšim generacijam. Jaz tukaj nisem ničesar dosegel, edino pravilno, razumno in pošteno pa bi bilo, da do izvedbe tega zakona pride še pred koncem Golobovega mandata."

Razkril, zakaj je odstopil

Ob odstopu je bilo javnosti sporočeno, da so razlogi za njegov umik iz politike zdravstveni. Zdaj nam je zaupal resnični razlog: odstopil je zaradi hude disleksije. "Disleksijo imam že celo življenje," nam je priznal. Zaradi obremenitev, ki jih je prinašala poslanska funkcija (neprestano delo na računalniku, pregledovanje ogromnih količin gradiva), se je stanje močno poslabšalo, je povedal za Metropolitan. Začel je zelo intenzivno izgubljati barve in imel še druge resne težave.

"Odstopil sem od odgovornosti do družbe in sebe. Preprosto nisem mogel tega dela kakovostno opravljati," je povedal in odkrito priznal, da bi lahko brez težav ostal v parlamentu, pobiral 2600 evrov mesečne plače in preprosto sedel tam, a tega ni mogel narediti – ne sebi ne drugim. 

Ob odstopu je dejal, da je delovanje znotraj poslanske skupine Svoboda bila zanj ena izmed bolj pozitivnih stvari v življenju, ki se mu je zgodila – in ga tudi oblikovala. Zdaj pove, da je iz stranke Gibanje Svoboda odšel, ima pa še z nekaterimi člani iz stranke stike in dober odnos.

Kljub temu je bilo obdobje v politiki zanj pomembna izkušnja: "Delo poslanca je zelo zanimivo, a tudi zelo kompleksno. Velikokrat nezdružljivo z resničnostjo. V redu je, da imamo mi teorijo, ampak teorija vedno ne podpira prakse. To je tisto, kar mi je bilo nedoumljivo."

Kaj počne danes?

Čeprav verjame, da so bile izkušnje dragocene, se Zavec v prihodnosti ne vidi več v politiki. Danes pa je njegova prioriteta nekaj drugega – šport, družina in prenesti svoje znanje mlajšim generacijam.

Po odstopu s poslanske funkcije se je povsem posvetil tistemu, kar najbolje zna – športu. Njegova telovadnica na Ptuju je danes njegov ponos: "To je stvar, kjer se znajdem, kjer je moje igrišče. Moje poslanstvo je šport, to je res nekaj, kar lahko ljudem dam, res vem, kaj dajem. Vse življenje sem vložil v to, da lahko dandanes funkcioniram tako, kot funkcioniram."

Ob vsem delu pa si danes vzame več časa za družino: "Vesel sem, da imam zdaj čas za njih. Imam hčerki, dekleti sta zdaj stari 17 in 18 let, počasi bosta odšli od doma. Vesel sem za vsak trenutek z njima. Mislim, da garam zato, da sem lahko srečen – da živim. Večkrat delam zato, da živim, kot pa živim, da delam, ampak mi ni žal. Zavedam se, da če želim nekaj imeti, moram v to vlagati." 

Film 13. runda

Pred kratkim je izšel film o njegovem življenju 13. runda, katerega producent je Gašper Pavli. Gre za kratki igrani film, dolg 13 minut, ki predstavlja nastavek za celovečerni film ali serijo – končna oblika še ni določena. Film pripoveduje zgodbo o Zavčevem težkem otroštvu, življenju v rejništvu in nasilnem očetu alkoholiku. Prikazuje njegovo pot od težkega začetka do uspešnega profesionalnega boksarja.

"Najprej nisem želel narediti tega filma, saj nisem želel izpasti ubogi. Pa me je producent prepričal, da bom s tem filmom pokazal drugim, da se nič ne zgodi čez noč. Da ne bom ubogi, ampak bom upanje nekomu," je dejal Zavec, da je tako glavno sporočilo filma upanje, premagovanje strahov in vztrajnost. In tako je tudi odgovor na vprašanje, kaj dandanes počne Zavec, prav to, da navdihuje.