Dobrodelna kuharica ponuja tople obroke za Mariborčane, ki živijo v revščini: takšnih ni malo – tistih, ki bi ponudili roko, pa je le peščica

Revščina ima v Sloveniji številne obraze – od očitnega pomanjkanja do skritega boja ljudi, ki na zunaj morda delujejo stabilni, a se doma borijo, da bi imeli vsaj nekaj hrane na krožniku. Revščina namrečne ne izbira in lahko prizadene tudi tiste, za katere nikoli ne bi pomislili, da se srečujejo s težavo, kako na mizo postaviti hrano za svoje otroke. Ta stiska je med nami – prisotna in vztrajna, čeprav si pogosto zatiskamo oči in mislimo, da pri nas ni tako hudo.

Vsak dan se na humanitarne organizacije po Sloveniji obrne več ljudi, ki iščejo pomoč. Med tistimi, ki se obračajo na društva, so ljudje različnih starosti in življenjskih situacij – družine, upokojenci, posamezniki, ki so izgubili delo ali pa ne morejo pokriti naraščajočih življenjskih stroškov, nam razlaga Barbara Novak, predsednica Humanitarnega društva Ni-Lu.

Družine, ki se spopadajo z revščino, pogosto niso le brez sredstev, ampak tudi brez upanja. Včasih so to ljudje, ki so pred časom živeli normalno življenje, a jih je usoda nenadoma postavila pred preizkušnjo. Vse več je namreč tudi tistih, ki sicer imajo redne prihodke, a ti preprosto niso dovolj za kritje osnovnih potreb. K temu prispevajo hitro rastoči življenjski stroški. Cene osnovnih dobrin naraščajo, položnice postajajo vse višje, socialne pomoči pa pogosto niso dovolj, da bi ljudem omogočile preživetje. Vse več ljudi spoznava, kako tanka je meja med varnostjo in negotovostjo in kako lahko že en sam nepričakovan dogodek – kot je bolezen ali izguba službe – privede do padca v revščino.

Veliko je tudi takšnih, ki so v stiski, pa ne poiščejo pomoči. Nekateri zaradi sramu ali strahu, da bi jih drugi obsojali, nekateri zato, ker upajo, da bodo še zmogli sami. In nato pride trenutek, ko stiska postane prehuda – šele takrat se nekateri odločijo prositi za pomoč, ko so že dneve lačni ali pa nimajo več sredstev za ogrevanje doma. Ti ljudje, skriti za zidovi in na videz normalnim vsakdanom, pogosto šele v najbolj kritičnih trenutkih poiščejo pomoč, kar kaže na globoko stigmo, ki še vedno obdaja revščino.

Humanitarne organizacije se trudijo pomagati po najboljših močeh, a tudi organizirana pomoč ima svoje meje, saj se potrebe povečujejo hitreje, kot se povečujejo zmožnosti društev, pravi Novakova. Prihajajo hladnejši dnevi, bliža se zima in streha nad glavo ter topel obrok postajata še bolj ključna za preživetje.

Predsednica humanitarnega društva Ni-Lu je zato začela iskati gostince, ki bi bili pripravljeni pomagati in prispevati tople obroke za tiste, ki si jih sami ne morejo privoščiti. S prošnjami se je obrnila na skoraj vse gostince v Mariboru, a je bil odziv kljub vsem njenim prizadevanjem skromen. Od vseh gostincev, ki jih je kontaktirala, se je odzvala le ena oseba – Julija Mišovska, kuharica makedonskega rodu.

Dobrodelna kuharica Julija Mišovska

Kuharica Julija Mišovska se je pred petimi leti preselila iz mesta Berovo v Makedoniji v Maribor zaradi želje po boljšem življenju. Odprla je gostilno Gostišče Kužner pri Makedonki v Mariboru. Že v Makedoniji je delala kot gostinka in bila dobrodelna: "Babica me je učila, da kar daš, to se ti povrne."

Mišovska, ki sama ne živi v izobilju – sama je namreč podnajemnica – je takoj ponudila svojo pomoč in obljubila, da bo iz lastnega žepa financirala pripravo brezplačnih obrokov za tiste, ki jih najbolj potrebujejo. Po drugi strani pa med premožnejšimi gostinci v Mariboru, ki imajo lastne restavracije in stabilno poslovanje, ni bilo nikogar, ki bi ponudil pomoč. Novakova našteje imena gostincev, ki jih poznamo vsi v Sloveniji in vemo, da imajo pod palcem več tisoče evrov: rekli so ji, da v svojih restavracijah vedno skuhajo točno dovolj hrane, da nič ne ostane in da niso pripravljeni pomagati. To kaže paradoks današnje družbe – ljudje, ki tudi sami živijo skromno in se trudijo iz meseca v mesec, so pogosto tisti, ki ponudijo največ, medtem pa tisti z veliko premoženja pogosto ostanejo tiho in so nepripravljeni pomagati.

Kljub velikemu srcu in nesebični pripravljenosti, da pomaga, Mišovska sama ne bo mogla nahraniti vseh lačnih ust v Mariboru. En sam človek ne more prevzeti bremena celotnega mesta. Navsezadnje niti ni njen cilj, da svoje gostišče spremeni v "socialno kuhinjo". Ob vse večjem številu ljudi, ki se obračajo nanjo in na humanitarno društvo Ni-Lu, prizna, da ni pričakovala tako velikega odziva. 

Najprej si je zamislila, da bo s toplim obrokom pomagala eni družini na teden. A povpraševanje je enostavno preveliko, Miškovska pa nima srca, da bi komu odklonila pomoč. Tako v sodelovanju z Novakovo in humanitarnim društvom Ni-Lu poskuša vendarle nahraniti vse, ki to potrebujejo.

Novakova je v njun projekt vključila še dobrodelnega kuharja Amirja Suljića iz Maribora, ki, preden začne svojo službo v restavraciji Parma, pride v Gostišče Kužner pri Makedonki in na lastne stroške skuha večje količine hrane na žlico, ki jo potem Novakova razdeli. Namreč brezplačne tople obroke ljudem v stiski razvozi Novakova sama – prav tako na lastne stroške.

Z dobrodelnimi akcijami vrača družbi

Poleg tega, da v gostišču pomagajo družinam v stiski, pa ponujajo tudi 10-odstotni popust za javne uslužbence, kot so policisti, reševalci, gasilci, zdravniki in podobno. "Oni skrbijo za nas, jaz pa poskrbim, da niso lačni," pravi kuharica, ki verjame, da bi lahko vsak posameznik dodal svoj prispevek za boljšo skupnost. 

Revščina v Mariboru

Kot smo že omenili, je revščina v Sloveniji bolj prisotna, kot si mislimo. Samo v Mariboru je več kot 600 brezdomcev, še precej več pa je prikrite revščine. Posebej ranljivi so otroci in invalidi, ki zaradi pomanjkanja trpijo najhujše posledice revščine.

Zgodbe o ljudeh, ki so poiskali pomoč, so pogosto boleče in ganljive. Miškovska razlaga, da se na toplem obroku pri njej skoraj vsak dan oglasi 21-letnik, ki se je znašel na ulici. Starši so se mu odrekli, saj ima avtizem in ADHD in je zaradi tega po mnenju njegovih staršev vedno iskal preveč pozornosti, mama pa se je zaradi tega pogosto tudi znašala nad njim. Topla malica mu pomeni več, kot si lahko predstavljamo – zanj to ni le hrana, ampak tudi človeška toplina in razumevanje, ki ga pogosto ni deležen. "Tretiram ga kot svojega sina. Ko pride na kosilo, ga objamem, se z njim pogovorim, njemu pa vse to tudi ogromno pomeni. Na začetku je bilo tudi njega nekoliko sram in si je hrano vzel za zraven, zdaj pa sva dovolj 'napredovala', da se tudi usede in v miru poje," Mišovska razlaga, da se 21-letnik, čeprav je v stiski, pogosto počuti krivega, ko prejme pomoč. Ni navajen, da bi mu kdo pomagal, saj je skozi življenje pogosto doživljal zavračanje in pomanjkanje podpore. Zanj je prejemanje obroka ali kakršne koli pomoči več kot le zadovoljitev osnovnih potrebščin – gre za občutek človeške topline in razumevanja, ki ga ni izkusil v svojem življenju. Ko človeku zmanjka vsega – ljubezni, podpore, doma – je takšna gesta res dragocena. 

Novakova za Metropolitan razlaga, da se marsikateri otrok zjoče, ko dobi hrano na mizo: "Najhuje je, ko vidiš solze. Ni jim treba spregovoriti, pa vidim, kako so hvaležni, koliko jim to pomeni." Ko vidijo jogurte ali sokove, ne morejo verjeti svojim očem, saj so to tisti drobni luksuzi, ki si jih pogosto ne morejo privoščiti.

Mišovska in Novakova dokazujeta, da je empatija neodvisna od materialnega stanja – ne gre za to, koliko imaš, ampak za to, koliko si pripravljen deliti. Trud Mišovske ne le nahrani telesa, ampak tudi vliva upanje in sporočilo, da v težkih časih nihče ne bi smel ostati sam.

Novo na Metroplay: Ines Erbus o avtoimuni bolezni, ljubezni do hrvaščine in potovanjih