Dr. Ines Vodopivec: "Digitalizacija je absolutni MUST HAVE!"

Dr. Vodopivec tako trenutno bedi nad projektom digitaliziranja slovenskih prvotiskov oziroma inkunabul, kmalu pa se zaključi projekt Art Of Reading in the Middle Ages, ki se osredotoča na razvoj srednjeveške bralne kulture.

Digitalizacija je eden od ključnih postopkov, o katerem se v Sloveniji razpravlja več kot desetletje. Lahko pojasnite, kaj digitalizacija pomeni v vašem primeru in zlasti, zakaj je pomembna?

Res je, o digitalizaciji govorimo že dolgo in v zadnjih letih je digitalizacija zelo v trendu, absolutni »must have«. A velikokrat se zgodi, da niti sogovorniki ne vedo, ali se pogovarjajo o isti stvari. Digitalizacija je namreč termin, ki se lahko uporablja za različne aktivnosti: lahko je avtomatizacija delovnih procesov, lahko govorimo o elektronskem poslovanju v spletnem okolju, o prenosu zapisov iz fizičnega sveta v digitalnega ali celo o obravnavi sodobne izvorno digitalne dediščine, ki nastaja danes. Dediščinske ustanove se že leta ukvarjamo z vsemi temi vidiki digitalizacije, najpogosteje pa pojmujemo digitalizacijo predvsem z vidika prenosa fizičnih objektov v digitalno okolje, s čimer dosežemo manjšo uporabo fizičnega gradiva ter njegovo večjo dostopnost širši publiki. To govori tudi o pomembnosti digitalizacije: ohranjanje, prezentacija in dostopnost. 

Pogledov na digitalizacijo je seveda več, a verjetno bi bilo treba te poglede v dobro razvijalcev in uporabnikov poenotiti. Kako v NUK odgovarjate na tovrstno razpršenost?

Hranjenje in posredovanje gradiva uporabnikom sta temeljni usmeritvi knjižnic, zato velja specifično za knjižnice, da želimo omogočiti dostop do vsakega naslova knjige, revije ali fotografije v naših zbirkah čim širšemu krogu uporabnikov. Že pred desetletji smo v knjižnicah ugotovili, da lahko z digitalizacijo hitro in učinkovito dosežemo uporabnike in da jim lahko olajšamo dostop do zbirk.

Seveda pa so med dediščinskimi ustanovami velike razlike, to velja že za temeljne usmeritve, ki pa se v sodobnih digitalnih družbah nezadržno spreminjajo. S spremembami je prišla tudi standardizacija – formatov, metapodatkov za opis objektov dediščine, načinov prikazovanja dediščine in tako dalje. Spremembe je močno pospešila še epidemija covid-19.

Standardizacija sicer pomeni tudi poenotenje. NUK na nacionalni ravni vsako leto vodi, usklajuje in usmerja več projektov digitalizacije, ki se izvajajo po različnih slovenskih ustanovah. Sodelujemo z več kot 640 partnerji – knjižnicami, univerzami, inštituti, založbami, arhivi, muzeji, tudi ministrstvi in občinskimi upravami. Vsi so vključeni v poenoten sistem agregiranja metapodatkov na podlagi mednarodno uveljavljenih in standardiziranih modelov, kar omogoča ustanovam tudi izmenjavo z mednarodnim okoljem. Standardizacija in poenotenje torej že potekata, NUK pa kot nacionalni koordinator digitalizacije skrbi tudi za uveljavljanje mednarodnih standardov. 

Slovenija naj bi se do leta 2030 prebila med prvih pet najbolj digitalno naprednih držav v Evropski uniji. Kaj vse bi se potemtakem moralo zgoditi v prihodnjih osmih letih?

Slovenija je na področju digitalizacije kulturne dediščine že med prvimi petimi državami članicami Evropske unije. Pravzaprav smo četrti po številu digitalnih objektov, agregiranih na Europeano na prebivalca, kar smo lahko prebrali v priporočilu Evropske komisije, ki smo ga države članice prejele novembra 2021. 

Spreminjati torej vsekakor ne smemo veliko, zagotoviti je treba stalno financiranje in raje spodbujati, kar že deluje ter nadaljevati začrtano pot. Leta 2009 je bil pri NUK s sklepom ministrstva za kulturo in v sodelovanju z ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport namreč ustanovljen nacionalni agregator e-vsebin s področja kulture. Deset let pozneje je naš agregator pridobil certifikat zaupanja vrednega partnerja ali »Europeana Trusted partner«. NUK-ov agregator je v tem desetletju na Europeano posredoval več kot pol milijona objektov in s tem Slovenijo uvrstil na zelo dobro četrto mesto v EU. NUK že več kot petnajst let gradi tudi Digitalno knjižnico Slovenije, kjer je javnosti na voljo vsa slovenska digitalizirana pisna kulturna dediščina. 

Na nacionalni ravni si moramo torej v prihodnjem obdobju prizadevati, da bomo dobro delujoče infrastrukture, kot sta NUK-ov nacionalni agregator ali Digitalna knjižnica Slovenije, še naprej podpirali in razvijali z zadostnimi finančnimi in človeškimi viri. Hkrati pa moramo dalje spodbujati tudi različne slovenske kulturne in dediščinske ustanove, da aktivno pristopijo k digitalizaciji in izkoristijo že vzpostavljene in javno financirane infrastrukturne poti za svoje namene. 

Večkrat ste omenili vseevropski projekt Europeane, katerega ustanovni član je tudi NUK. Kakšna je bila osnovna motivacija projekta – zakaj torej digitalizirati dediščino – in kako se je projekt v zadnjih petnajstih letih razvil?

V začetni fazi se je Europeana res razvila iz projekta evropskih nacionalnih knjižnic (TEL – The European Library), pri katerem je od samih začetkov sodeloval tudi NUK. Danes pa ne govorimo več samo o projektu Europeana, temveč o skupni digitalni platformi za vso najraznovrstnejšo kulturno dediščino Evrope. Europeano Evropska komisija prepoznava kot ključno za vzpostavitev skupnega evropskega podatkovnega prostora. Ponuja namreč standardizirane okvire za izmenjavo digitalnih vsebin in metapodatkov na spletu, kulturne ustanove pa lahko v okviru sodelovanja z drugimi partnerji Europeane pridobijo praktično znanje oz. »know-how«, ki ga potrebujejo za svoje delo, na primer dobre prakse urejanja avtorskih pravic za dostop do dediščine na spletu. Standardizacija je ključna pri procesiranju kulturne dediščine na različnih področjih in v različnih oblikah. 

Pri digitalizaciji kulturne dediščine Evrope gre predvsem za dosegljivost, izmenjavo ter primerljivost dediščine evropskih narodov, ki jo najlažje dosežemo v spletnem okolju. Evropska dediščina je gradnik naše zgodovinske identitete in je hkrati tudi pomemben dejavnik gospodarskega razvoja. Evropska komisija v priporočilih glede skupnega evropskega podatkovnega prostora poudarja, da je kar 40 odstotkov vsega turizma v Evropi povezanega s kulturo, katere bistven del je dediščina.

Bi digitalizacija tovrstnih zbirk lahko kdaj zares nadomestila pravi, materialni stik z muzejskimi gradivi ali, denimo, z galerijskimi eksponati?

Digitalizacija odlično nadomešča t. i. pravi, fizični stik z dediščinskim gradivom, kadar govorimo o raziskavah in dostopnosti od koderkoli in kadarkoli. Digitalizirana dediščina je zelo pomembna v izobraževalnih procesih, uporabljajo jo v kreativnih industrijah ter, kot rečeno, v turizmu. 

Vpliva pa tudi na interes končnih uporabnikov, obiskovalcev oz. javnosti, za obisk kulturnih ustanov. Kadar se turisti odločajo, katere galerije in muzeje si bodo ogledali ob obisku nekega mesta oz. države, si najprej na spletu ogledajo, kakšne zbirke te dediščinske ustanove hranijo. A interes za ogled dediščine »v živo« nikakor ne upada, zato je digitalizacija lahko tudi gibalo razvoja.

Do konca leta boste vodili projekt digitaliziranja inkunabul oziroma prvotiskov, s čimer boste seveda vsem zagotovili dostop do pisne dediščine. V kolikšni meri tovrstne projekte koristite tudi za razvoj novih tehnologij digitaliziranja?

Projekt Incunabula Slovenica smo v NUK-u začeli konec lanskega leta, letos pa smo prejeli tudi podporo in sofinanciranje s strani Slovenske nacionalne komisije za UNESCO. Projekt je zelo obsežen in povezuje različne slovenske ustanove, zato bo trajal več kot eno leto. Pri digitalizaciji inkunabul ne bomo uvajali novih tehnologij digitaliziranja, ker gre za dediščino svetovnega pomena in je predvsem pomembno, da z gradivom pravilno ravnamo in zagotavljamo optimalno varnost gradiva pri izvedbi digitalizacije. 

Prav tako je za pisno kulturno dediščino na voljo že zelo veliko sodobnih tehnoloških rešitev, ki so nastajale v zadnjih letih. Zato je dandanes razvoj na področju digitalizacije usmerjen predvsem v razvoj umetne inteligence in novih sistemskih orodij za poznejšo, sekundarno postprodukcijo, uporabo in obdelavo že digitalizirane dediščine. 

Pa je sicer kakšne objekte težje digitalizirati?

Kadar govorimo o pisni dediščini, nam lahko veliko preglavic povzročajo najrazličnejše vezave knjig, ki onemogočajo, da bi se knjiga lepo odprla in bi lahko poskenirali celotno besedilo. Zelo krhki nosilci – npr. slab papir – so prav tako težavni, saj včasih gradivo razpade kar v naših rokah. Težko je digitalizirati stare avdio in video kasete, pri katerih se magnetni trak rad strga, kot tudi sodobnejše magnetne nosilce, na primer diskete, za katere potrebujete primerno strojno in programsko opremo glede na format zapisa informacije. 

Trenutno se izteka mednarodni projekt Art of Reading in the Middle Ages, pri katerem sodeluje osem partnerjev iz sedmih evropskih držav, vi pa ste koordinatorka projekta. Med cilji projekta je pokazati, kako je srednjeveška bralna kultura postala temeljni vidik evropske kulture. Kaj to konkretno pomeni, kako boste cilje dosegli? S kakšnimi gradivi razpolagate partnerji?

Tako je. Partnerji iz različnih evropskih držav smo iz svojih zbirk izbrali več kot 20 tisoč srednjeveških rokopisov, prvotiskov ter drugih 3D-objektov, ki so povezani s srednjeveško bralno kulturo, da bi, prvič, zbrano gradivo digitalizirali in omogočili evropski skupnosti dostop do najdragocenejših dokumentov iz naših zbirk; drugič, omogočili raziskovalcem in kuratorjem dostop do vsebin za proučevanje in nadaljnje delo; ter tretjič, ponudili izobraževalnim programom poučne vsebine o srednjeveški kulturi. Pripravili smo celo učne načrte za programe višješolskega izobraževanja. 

Poleg zelo obsežne digitalne zbirke srednjeveškega gradiva je na Europeani nastala še bogata zbirka spletnih vsebin, ki je dosegljiva v odprtem dostopu. Vrhunski evropski medievalisti, strokovnjaki za srednji vek, so pripravili galerije, opise in videoposnetke, ki nam to skrivnostno obdobje pričarajo prav slikovito. V naših blogih lahko preberete o aristokratskih knjižnicah, si ogledate galerijo s podobami branja in pisanja med srednjeveškimi damami, ali se v video predstavitvah naučite več o srednjeveških pisavah in vezavah. Tisti bolj spretni pa se bodo ob gledanju naših video vodnikov nemara preizkusili v pripravi doma izdelanega peresa za pisanje s črnilom. Najrazličnejše aktivnosti so zbrane na spletni strani projekta ARMA in na platformi Europeana. 

Glede na to, da ste že bili vključeni v več mednarodnih projektov, vam to verjetno koristi pri absorpciji novih znanj, metod in dobrih praks. Kaj vse so še, recimo temu, sekundarni učinki sodelovanja ali celo vodenja mednarodnih projektov?

Največja korist tovrstnih projektov je v povezovanju kulturnih in znanstvenih ustanov, pa naj bo to na nacionalni ali mednarodni ravni. S sodelovanjem in združevanjem moči se lahko dosežejo optimalni rezultati. Med bistvene rezultate projektov digitalizacije šteje tudi dostopnost digitalizirane dediščine na enem mestu, predvsem če je ta dediščina sicer hranjena v različnih ustanovah. Uporabnik tako ničesar ne spregleda.

Seveda se z vsakim novim projektom veliko naučimo, kot posamezniki in kot sodelujoča organizacija. Izkušnje, izkušnje in še enkrat izkušnje. Ko pišeš vlogo za evropski projekt in jo oddajaš ob štirih zjutraj, ker je takrat sistem za prijave neobremenjen. Razočaranje, ko dobiš prvo zavrnitev vloge in tudi nepričakovano veselje, ko prijava prvič uspe. Vse to so gradniki osebne rasti. Z novimi izkušnjami pa lahko prispevamo k razvoju storitev in doseganju boljših rezultatov v matični ustanovi. Predvsem pa je važno, da nikoli ne obupamo in vedno stremimo k optimizaciji in boljšim rezultatom. 

Lena Kreutz

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču