Grozljiv primer umora 33-letne Sabine: za kaj je pravzaprav šlo? "Povzročitelji svojega nasilnega dejanja pogosto ne zaznavajo kot težavo"

Aprila je Slovenijo pretresel umor 33-letnice iz Markovcev. Šlo je za umor v sostorilstvu, aretirali so njenega moža in 33-letno žensko. Marsikoga je primer pretresel, veliko pa jih je izpostavilo, da gre pri omenjeni situaciji za kriminalno dejanje, ki po vsem svetu predstavlja najpogostejši vzrok nasilne smrti žensk: femicid.

Ta se opredeljuje kot pobijanje žensk zaradi njihovega spola, ki ga povzročijo javni ali zasebni akterji in med drugim vključuje umor ženske kot posledico partnerskega nasilja, ubijanje žensk v imenu časti ter drugo pobijanje in mučenje ter mizoginistično pobijanje žensk in primere umorov žensk, povezanih z organiziranim kriminalom. 

Predhodno omenjeni primer ni osamljen. Spomnimo se uboja 35-letnice v Peskovcih, umora 78-letne ženske v Mostah ali poskusa umora 20-letnice v Mariboru. Leta 2022 je svojo 33-letno partnerico umoril 38-letnik. Predhodno je sicer oseba nasilje prijavila, po opravljenih razgovorih z njo pa so policisti ugotovili, da niso izpolnjeni pogoji za pripor in nasilnež jo je odnesel z izrekom prepovedi približevanja.

Obrnili smo se na policijo in jih vprašali, koliko žensk je v zadnjih letih umrlo zaradi femicida. V odgovoru so zapisali statistične podatke o številu napadenih žensk, kjer so napad obravnavali kot kaznivo dejanje uboja ali umora, pri čemer je bil napadalec z njo v intimno partnerski zvezi. Iz razpredelnice izhaja, da je ženska preživela, ko je šlo za poskus dejanja. Število obravnavanih kaznivih dejanj uboja in umora po dokončanosti, kjer je bila žrtev ženska, medsebojni odnos med osumljencem in žrtvijo pa je bil bivši zakonec/intimni partner, lahko razberete v spodnji tabeli. 

Vidimo lahko, da je bilo leta 2022 število umorov zaskrbljujoče visoko, umrlo je namreč šest žensk. 

Kdo pa femicid največkrat izvede? Na policiji odgovarjajo: "V Sloveniji obravnavamo takšna dejanja storjena v okviru partnerskega odnosa, in sicer kot storilca obravnavamo zakonca, intimnega partnerja in bivšega zakonca oziroma intimnega partnerja."

Ob tem izpostavljajo, da statistično ne vodijo podatkov, iz katerih bi lahko natančno ponudili podatke o tem, koliko žrtev je predhodno že prijavilo osebo, ki je femicid nato storila: "Ocenjujemo, da so v dveh tretjinah tovrstnih primerov storilci zunaj doma poznani kot neproblematični, ki pa do svojih bližnjih svojo pozicijo razumejo kot dominantno. V takšna dejanja jih vodita nasilje, ki je običajno prisotno dalj časa, in posestniška drža nad partnerico. V eni tretjini pa gre za dejanja, ko so storilci dalj časa nasilni nad partnerico in je Policija obveščena o nasilju v družini, v nekaterih primerih jim je tudi izrečen ukrep prepovedi približevanja žrtvi." 

Kaj pa policija svetuje? Kako ukrepati, da bi lahko femicide pravočasno preprečili? "Policija  v postopkih namenja veliko pozornost ukrepom za zaščito žrtev kaznivih dejanj. Z žrtvijo izdelajo individualno oceno stopnje ogroženosti, s katero tudi hkrati ugotavljajo morebitne posebne potrebe po zaščiti. Zelo pomembno je, da vedno znova izpostavimo pomen prijave kaznivega dejanja, saj lahko le tako žrtev zaščitimo ter zoper storilca ustrezno ukrepamo. Prijavo lahko žrtev poda na različne načine, od pisne prijave do prijave prek spletne strani, osebno na policijski postaji ali pokliče na 113. Poudarjamo, da je ob podaji prijave z žrtvijo lahko oseba, ki ji ta zaupa ter jo v nadaljevanju spremlja skozi celoten postopek. Sicer poudarjamo, da lahko nasilje prijavi kdor koli, ki je z njim seznanjen, da čim prej stečejo vsi potrebni postopki."  

Društvo za nenasilno komunikacijo: "Če povzročitelj nasilja krši ukrep prepovedi približevanja, ženske upravičeno skrbi za življenje"

Obrnili smo se tudi na Društvo za nenasilno komunikacijo. Zanimalo nas je, ali prepoved približevanja predstavlja učinkovit ukrep in kolikokrat je kršen; kaj ženske najbolj skrbi ob izdani prepovedi približevanja in kako poteka nadzor povzročitelja po prijavi in izrečenih prepovedih približevanja. Kako učinkoviti so prisotni zaščitni ukrepi za žrtve nasilja? Ali v programih, ki jih izvajajo, opažajo spremembe pri osebah, ki izvajajo nasilje, in kaj opažajo kot najbolj ključno pri spremembi načina razmišljanja? Zanimalo nas je tudi, kaj bi lahko bili bolj učinkoviti načini, s katerimi bi se femicide lahko preprečilo.

V odogovoru so zapisali sledeče: "Prepoved približevanja je v primerih nasilja zelo dobrodošla sankcija, saj zaščiti žrtev, ne da bi se ta morala umikati iz okolja, v katerem živi. Težava, ki jo opažamo v praksi, je nesankcioniranje kršitev; pogoste so večkratne kršitve s strani povzročiteljev, ne da bi bile izrečene predvidene sankcije ali da bi se te stopnjevane; to ne pomeni le velike ogroženosti žrtve nasilja, temveč je s tem tudi posredovano povsem napačno sporočilo – povzročitelj izkusi, da njegovo neustrezno vedenje ne bo imelo zanj negativnih posledic, torej lahko z njim nadaljuje. Zgodilo se je celo to, da se je povzročitelj izognil vsem sankcijam, dokler ni ubil partnerice. Šele takrat mu je sodišče odredilo pripor, kar je z vidika zaščite žrtve nasilja seveda popoln nesmisel. Izrečena prepoved približevanja je v določenih primerih edino zagotovilo, da povzročitelj svojega nasilja ne bo nadaljeval ali stopnjeval do femicida kot najbolj skrajne oblike nasilja, zato je treba vse kršitve jemati zelo resno in jih ustrezno sankcionirati. Prav tako je treba dosledno reagirati na kršitve pogojne obsodbe in jo spremeniti v zaporno, če povzročitelj nadaljuje nasilje. V praksi se to pogosto ne zgodi."

V nadaljevanju so izpostavili: "Če povzročitelj nasilja krši ukrep prepovedi približevanje, ženske upravičeno skrbi za svoje življenje in varnost. Bojijo se, da jih bo fizično poškodoval, jih ubil, jim škodoval ali pa povzročil nasilje do njihovih otrok ali drugih bližnjih oseb; skrbi jih, da bodo izgubile službo, če se bo tam pojavljal povzročitelj; da povzročitelja ne bo nihče ustavil; da jim nihče ne bo mogel zares pomagati; da jim bo zmanjkalo energije za ukvarjanje z vsem skupaj in še mnogo drugega. Pomembno je, da je policija o vseh kršitvah obveščena in da se nanje odzove. Dobra praksa se nam zdi proaktivno delovanje policije – občasno preverjanje, ali povzročitelj morda krši prepoved, npr. da se zapeljejo po okolišu, kjer žrtev živi ali jo pokličejo, če je vse v redu. To povečuje občutek varnosti žrtve ter zmanjšuje njeno ogroženost."

Ob tem so izpostavili, kaj predstavlja veliko težavo: "Neustrezen odziv policije, s katerim so kdaj soočene žrtve, je, da policija na obvestilo o prepovedi približevanja reče, da "ni v njihovi pristojnosti". To se dogaja, kadar je izrečena prepoved približevanja po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini. Težava je tudi, če policija ob zaznani kršitvi zgolj izda kazen za prekršek (kršitev javnega reda in miru) in ne obravnava dejanja kot nadaljevanje nasilja v družini." 

Ob tem dodajajo: "Povzročitelji, s katerimi delamo, svojega nasilnega vedenja pogosto ne zaznavajo kot težavo, s katero se morajo soočiti in jo reševati. Posledično je njihova začetna motiviranost za vključitev v program večinoma zunanja in neprostovoljna. V naše programe dela s povzročitelji nasilja se prostovoljno vključi manj kot 5 % oseb. Preostali se vključijo na predlog različnih državnih institucij (sodišča, tožilstva ...). Po začetni nemotiviranosti pa številni z vključenostjo začnejo razvijati tudi notranjo motiviranost za obiskovanje programa. Prepoznavati začnejo koristi, ki jih ima lahko program za njihova življenja."

 

Sicer pa so v odgovoru zapisali, da pri povzročiteljih, ki so vključeni v njihove programe, opažajo pomembne spremembe: "Večina dobi uvid v svoje nasilno vedenje, prepoznavati začnejo različne oblike nasilja, tudi tiste, za katere so prej menili, da niso nasilje. Večina v času vključenosti v program nasilja ne povzroča oziroma ga povzroča redkeje in uporablja manj ogrožajoče oblike. Prepoznavati začnejo posledice, ki jih nasilje pušča ne le na žrtvi, temveč tudi na njihovem življenju. Učijo se načinov, kako se z notranjimi in zunanjimi konflikti soočati na nenasilen način. Naučijo se prepoznavati in regulirati svoja čustva in občutke. Po zaključku programa so bolje seznanjeni z vplivom nefunkcionalnih prepričanj, ki spodbujajo uporabo nasilnega vedenja. Vendar so pogosto pripravljeni spremeniti le nekatera prepričanja, medtem ko druga še vedno ohranjajo z namenom nadzorovanja in nadvladovanja drugih. Neredko tudi nadomestijo eno obliko nasilnega vedenja z drugo, ki je po njihovem mnenju bolj sprejemljiva. Tako na primer prenehajo povzročati fizično nasilje, namesto tega pa uporabljajo psihično." 

Kot navajajo, se uspešnost dela s povzročitelji nasilja kaže tudi v tem, da se povzročitelj zave odgovornosti za svoje nasilno vedenje in da si v prihodnosti želi imeti odnose, ki temeljijo na medsebojnem spoštovanju, varnosti in enakosti in je pripravljen delati na osebnostnih spremembah, tudi če se njegov trenutni odnos zaključi.  

Ob tem pa se zavedajo, da bi številni uporabniki potrebovali večletno delo ukvarjanje s spreminjanjem svojih prepričanj in vedenja, da bi povsem prenehali uporabljati nasilje: "Vsak zaključek Treninga socialnih veščin zato vidimo kot priložnost, da uporabnika pritegnemo v nadaljnje delo na potrebnih spremembah. Med vključitvijo poskušamo z njim oblikovati tako dober delovni odnos, da bo lažje izbral dolgotrajno sodelovanje, ki edino zagotavlja resnično in dolgoročno spremembo prepričanj in vedenja."

Kot ključno pa izpostavljajo preventivo: "Sicer je poleg jasnih pravil in predvidenih sankcij najboljši način dolgoročnega reševanja problematike nasilja, tudi preprečevanja femicidov, preventiva. Treba bi ji bilo nameniti veliko več sredstev, kot jih je namenjeno trenutno. Ozaveščanje in izobraževanje o nasilju bi moralo zajemati vse organizacije, ki prihajajo v stik s potencialnimi žrtvami in povzročitelji nasilja (zdravstvene službe, mladinske organizacije, nevladne organizacije, športna društva, terapevtski centri …).  Teme s področja nasilja v družini in drugih vrst nasilja pa bi morale biti tudi del vzgojnih in učnih načrtov vrtcev in šol."

Zavedati se moramo tudi odgovornosti, ki jo ima pri preprečevanju femicidov vsak od nas. Z nasiljem v družini in intimnopartnerskih odnosih se je težko soočati, tudi če smo le opazovalci in opazovalke. Zlasti kadar žrtev ali povzročitelja osebno poznamo, nam je lahko težko obvestiti inštitucije. Lažje pogledamo stran in se delamo, da je vse v redu. Izpostavljajo tako, da "ljudje navajajo različne razloge, zakaj ne ukrepajo."  Ob tem dodajajo: "Nekateri se nočejo vmešavati ali izpostavljati, nekatere je strah, da bi se jim povzročitelj maščeval, nekateri pa menijo, da ne gre za tako resno zadevo, da bi morali ukrepati. Lahko ne vejo, kako naj ukrepajo. Vse to so povsem razumljivi razlogi, a vendar vedno znova apeliramo na vse, ki opazijo nasilje, da navkljub vsemu obvestijo policijo ali center za socialno delo."

Nasilje v družini je kaznivo dejanje. Verjetno nihče ne bi imel veliko pomislekov pred prijavo, če bi videl roparja, kako poskuša vlomiti k sosedi, ali pijano voznici, ki bi povozila peško in poskušala zbežati s kraja dogodka. Za konec tako izpostavljajo, "da je treba preseči miselnost, da je nasilje v družini ali intimnopartnersko nasilje zasebna zadeva. Morda smo edini, ki lahko o nasilju obvestimo pristojne inštitucije, zato je prav, da to naredimo." 

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj